Na tretjem dogodku v ciklu pogovorov s prejemniki Župančičeve nagrade 2011 o knjigah in drugih zgodbah sta se s svojim izborom literarnih zgodb predstavila arhitekta Jurij Sadar in Boštjan Vuga. Mestna občina Ljubljana je avtorskemu tandemu v arhitekturnem ateljeju Sadar+Vuga namenila Župančičevo nagrado za leto 2011 v znamenju počastitve vrhunskih arhitekturnih umetniških stvaritev, večnamenske dvorane in nogometnega stadiona v centru Stožice, ki v Ljubljani z novimi dimenzijami in tehnično dognanostjo zagotavljata najmodernejšo športno infrastrukturo in ustvarjata idealno prizorišče za velike kulturne in umetniške spektakle, s katerimi Ljubljano enakovredno postavljata tako na športni kot tudi kulturni evropski in svetovni zemljevid.

Izbrane odlomke iz književnih del, ki so Jurija Sadarja in Boštjana Vugo zaznamovala kot ustvarjalca, je umetniško interpretirala dramska igralka Damjana Černe.

_____________________________________________________________________________________________________________________

Transkript pogovora:

Blažka Müller – Pograjc: Kaj naj rečem, hvala, Boštjan in Jurij, ker sta se udeležila tega večera. Velika arhitekta, počaščena sem, da sta z nami. Danes se bomo pogovarjali o literaturi, ne o arhitekturi. Najprej pa me zanima, kdaj sta se naučila brati? Koliko sta bila stara? Boštjan?

Boštjan Vuga: Hm, ja, ne morem reči, da bi bil genialno zgodnji bralec. To nisem bil. Bil je kar konec male šole ali pa začetek prvega razreda. In pri tem mi je najbolj ostalo v spominu, kako se je že temu reklo, stavnica? Vem, da je bilo plastično in da je imela vsaka črka poleg umetelno izrisano še neko rastlino ali pa žival, ki se je začela na to črko.

Blažka Müller – Pograjc: In tebe, Boštjan, je takrat bolj fascinirala risba ali črka?

Boštjan Vuga: Ja, mislim, da bolj risba. Spomnim se, da sem na začetku pisal bolj okorno. Moja mama se je zelo ukvarjala s tem, da bi jaz pisal lepopis, in to je počela tako, da mi je trgala grdo napisane strani ven iz zvezka. In potem sva ponavljala zadevo toliko časa, dokler ni bilo dovolj lepo.

Blažka Müller – Pograjc: Jurij, si ti tudi doživljal takšne krute metode učenja?

Jurij Sadar: Ne, se pa spomnim tega začetka pisanja. Sem doma iz Celja in bila je navada, da smo se vnuki in stari starši vsak dan dobili pri stari mami. Vedno so sedeli za mizo in šlogali in se pogovarjali, kaj se je vse zgodilo. Enkrat nekega avgusta pa se me je mama naveličala paziti in so se začeli pogovarjati, da bi me dali v šolo, jaz pa sem odgovoril, da ne morem v šolo, ker ne znam pisati. Torej je to dokaz, da nisem znal pisati, dokler nisem šel v šolo. Moram pa reči, da sem zelo veliko risal. In še zdaj mi je slika bliže.

Blažka Müller – Pograjc: Mogoče vesta, katero je bilo tisto vajino prvo čtivo, ki vaju je prevzelo? Ker če sem jaz iskrena, mene je tudi prevzela Trnuljčica, ampak prav tako zaradi ilustracij.

Jurij Sadar: Ja, jaz se spomnim ene. Mogoče ni bila čisto prva. Mumintrol. To je neka družina, zelo obširna, in v knjigi so popisane njihove prigode. No, in vsi so bili ilustrirani in sem si jih lahko predstavljal, ker so bili malo človeški, malo pa tudi ne. Vedno sem si mislil, da so malo bolj mehki. Pa tudi ta njihov svet je bil človeški, pa vendar drugačen. No, in to je bila ta, ki me je popeljala v svet branja.

Boštjan Vuga: No meni pa je zdaj padla na pamet taka modra zbirka pravljic Walta Disneya. Mislim da je bila notri poleg Trnuljčice tudi Pepelka. Na eni od ilustracij je bila obleka te pepelke narejena tako, da se je spreminjala iz turkizno modre v rdečo. Mislim, da so se neke vile prerekale, kakšno obleko da naj ima. No, to je bila ena zadeva. Bolj se spomnim slike kot zgodbe. Druga, ki sem se jo spomnil, pa je Lupinica. To pa mislim, da so mi jo brali, in sem jo potem začel sam brati.

Blažka Müller – Pograjc: Ja, jaz sem tudi oboževala Lupinico. No, danes je več ne beremo. Kje pa je danes v vajinem dnevu čas za branje in kaj bereta?

Jurij Sadar: Ja, vsakdan in branje, to sta pri meni pojma, ki ne gresta skupaj. Recimo, ko imam čas, ko greva na dopust ali pa na avionih, vzamem s sabo knjigo in jo preberem. Vsak dan pa gre bolj težko. Mogoče je problem, da se ne organiziram, da sem enostavno utrujen in je branje zvečer vseeno prezahtevno… Ne vem, moram reči, da ne berem dosti. Si pa to kompenziram tako, da ne začnem brati nove knjige, kjer nastopa toliko novih imen, sploh če je to kak ruski roman, kjer je oseb toliko, da jih do naslednjega dne pozabim, ampak da vzamem knjige, ki sem jih že prebral, in jih preberem znova.

Boštjan Vuga: Jaz pravzaprav največ preberem na avionih. In si vzamem tako debelo knjigo, kot vem, da bo trajal let.

Blažka Müller – Pograjc: Kakšna pa je enota, koliko strani na uro? Recimo, če let traja petdeset strani, kam letimo?

Boštjan Vuga: V Zürich, na primer. No, ampak da bi imel knjigo doma na nočni omarici in jo bral, tega pa skoraj ni več. Enostavno zato, ker zvečer, preden zaspim, se je branje knjige spremenilo v multitasking na iPadu ali na računalniku. In če to počnem, kasneje zaspim, medtem ko pri knjigi se to zgodi po dveh, treh straneh.

Blažka Müller – Pograjc: Jurij in Boštjan sta dobro opravila svojo nalogo in sta s seboj prinesla odlomke, Damjana se je pripravila, kasneje pa bosta razložila, zakaj ravno odlomki iz teh knjig. Damjana pa bo najprej prebrala dva odlomka iz Boštjanovih knjig. Damjana, prosim.

(odlomek v interpretaciji Damjane Černe)

Blažka Müller – Pograjc: No, samo tole malo komentirajmo: Boštjan, tole je bila kar drzna, bojevita odločitev.

Boštjan Vuga: No, to je tisto, kar lahko vseeno prebereš pred spanjem, ne da bi zraven zaspal (smeh). Meni je te knjiga všeč, ker jo lahko vzameš v roke večkrat.

Blažka Müller – Pograjc: Katero delo pa to sploh je?

Boštjan Vuga: To je Umetnost vojne, starega kitajskega poveljnika. Pred par leti je bila prevedena.

Blažka Müller – Pograjc: No, zdaj pa poslušajmo še drugi odlomek.

(odlomek v interpretaciji Damjane Černe)

Blažka Müller – Pograjc: Boštjan, zakaj ta knjiga, zakaj ta odlomek? Aleš Šteger, Berlin.

Boštjan Vuga: No, to sem izbral zaradi svojega rednega potovanja v Berlin in ta opis mi je v marsičem blizu. To pa zato, ker je hkrati tako distanciran, pa tudi zelo subjektiven. Ta prikaz poteka zime v zgodnjo pomlad ti res približa ulico v zahodnem Berlinu in prikaže pravzaprav vse mesto.

Blažka Müller – Pograjc: Hvala lepa obema. No, jaz imam pa zdaj eno tako vprašanje, katerega formulacija je mogoče slaba, mogoče je celo ideja slaba, ampak pri industrijskih in modnih oblikovalcih večkrat zasledim, da jih je neposredno navdihnil nek motiv iz literature. Pa potem poimenujejo obleko Trnuljčica, ali pa luč Lolita. Ali se je to vama že kdaj zgodilo?

Jurij Sadar: Mislim, da je ta prenos lažji neposredno iz vizualnega sveta, iz likovne umetnosti, podob narave, medtem ko je ta literarni svet že na nek način definiran. Enkrat smo bili v Cankarjevem domu na neki okrogli mizi o Mestu in literaturi. Dostikrat pa si ob nekih opisih v literaturi ustvariš podobo v glavi ne samo o tem, kako je narejen tlak, kako je trd, kakšen je zvok, ampak si lahko direktno predstavljaš neko situacijo. Ampak od tega do projekta pa je prenos originalne ideje zelo težak. Je vse skupaj bolj nekakšna simulacija, reminiscenca.

Blažka Müller – Pograjc: No, zdaj pa bomo poslušali še dva odlomka… pravzaprav je Jurij poslal več odlomkov kot je bilo zahtevano (smeh). Priden! No, najprej pa prisluhnimo Antičnim pripovedkam.

(odlomek v interpretaciji Damjane Černe)

Blažka Müller – Pograjc: Jurij, kakšen komentar?

Jurij Sadar: No, zakaj Antične pripovedke? Zdi se mi, da je tudi to knjiga, ki jo vzameš v roke večkrat, hkrati pa je tudi aktualna tema glede na današnjo situacijo Grčije. Vsakič, ko grem na počitnice v Grčijo, preberem kako prigodo iz te knjige, in se mi zdi to tak lep uvod v grški ambient.

Blažka Müller – Pograjc: A tudi kaj govoriš grško?

Jurij Sadar: Ne. Na nek način je to ena od super reči v zvezi z Grčijo, ker je nam tako blizu, hkrati pa imajo drugo pisavo in drug jezik. Vedno znova me zato zamika, da bi se spustil v to avanturo.

Blažka Müller – Pograjc: Ko sem bila na Cipru sem spoznala gospoda, ki mu je bilo ime Euros. Vprašala sem ga, kaj sploh pomeni to ime, in je rekel, da pomeni 'širok'. In Evropa ima najbrž tudi nekaj te semantike v sebi.

Jurij Sadar: Ja, vsa ta debata, ali je Grčija del Evrope, se mi zdijo brezpredmetne, ker vedno znova prihajam do ugotovitve, da je Grčija vendarle naša zibelka, naš začetek.

Blažka Müller – Pograjc: Prav, poglejmo naslednji odlomek. Luka Novak, Zlati mož.

(odlomek v interpretaciji Damjane Černe)

Blažka Müller – Pograjc: Jurij, zakaj?

Jurij Sadar: No, jaz tega odlomka nisem pripravil zato, da bi o njem globlje razpravljali. Mi je pa bila ta knjiga zanimiva predvsem zato, ker je Luka prvi pisatelj, ki ga tako dobro poznam. In ko je napisal to knjigo, me je zanimalo, koliko njega, ki ga poznam, bo dejansko v njej. In prav ta odlomek me je prepričal, saj je popolnoma posvetne, zabavne pripombe mešajo z neko globljo kritiko in razmišljanjem.

Blažka Müller – Pograjc: Mislim, da ima vsak človek rad zabavnost in lahkotnost, tudi taki, ki berejo samo tako imenovane resne knjige. Mislim, da pravzaprav hlepimo po knjigah, ki resnico pripovedujejo smeje, kot je rekel že stari Horacij. Vidva kdaj bereta šund?

Boštjan Vuga: Kaj je že to šund? (smeh)

Blažka Müller – Pograjc: No, očitno imamo tu ljubitelja izbrane literature (smeh). Pred kakšnimi tremi leti sem šla v knjižnico, ker nisem več mogla brati samo te prevodne strokovne literature, ki jo pač moram spremljati, in sem iskala police z detektivkami. Na koncu sem morala vprašati knjižničarko, in sem ji rekla, da načeloma berem res kvalitetno literaturo, pa me je takoj vprašala, če me zanimajo detektivke (smeh). No, zdaj so tiste police že vse prebrane. Agatha Christie mi je na primer ena ljubših.

Boštjan Vuga: No, če je Agatha Christie šund…

Blažka Müller – Pograjc: No, ne šund, ampak, recimo, lahkotnejša literatura.

Boštjan Vuga: Ja, potem pa. Na primer Dan Brown.

Jurij Sadar: Meni pa so bili zelo všeč ti Larssonovi švedski trilerji. To rad berem.

Blažka Müller – Pograjc: Pa se prebiješ skozi to gostobesednost, meni se zdijo zelo debeli.

Jurij Sadar: Prvega sem bral v slovenskem prevod in je bil zelo, kako naj rečem, na meji. Potem pa sem druga dva prebral v angleščini in sem bolj užival. No, jaz imam rad knjige, ampak ko enkrat preidemo to mejo šunda, pa pač ne morem več. Zgodba, beseda ni taka, da bi človek v njej užival.

Boštjan Vuga: Ampak to je zanimivo. Ko prideš v knjigarno, imaš tam dvajset bestsellerjev, in v tistih dvajset minutah, ki jih imaš na voljo, izbereš knjigo po platnici, debelini, velikosti črk…

Blažka Müller – Pograjc: Upam, da je tu kak založnik, ki posluša, kaj proda knjigo (smeh).

Boštjan Vuga: Tako, da je pravzaprav ta odločitev, katero knjigo boš prebral, zelo vezana na ta prvi vtis, ki pa je seveda spet vizualen.

Blažka Müller – Pograjc: Jurij je prej rekel, da ima rad trilerje, pa sem se spomnila na to otroško risanko Monster house, o hiši, ki je hkrati pošast. To bi znalo biti zanimivo za arhitekta, ki ima rad trilerje.

Jurij Sadar: No, jaz zalo rad posežem po knjigah, ki so vezane na nekaj, kar sem obiskal, ali pa kamor grem, ali pa kaj se mi dogaja v življenju. Da je v nekem odnosu do realnega sveta. Recimo letos poleti sem bral knjigo o ladjarju Onassisu, ker se mi je zdelo zanimivo njegovo ljubezensko razmerje, pa opisana je ladja, ki jo je sam sprojektiral… To sicer ni neka visoka literatura, se mi pa zdi zanimivo.

Blažka Müller – Pograjc: No, in to je pravzaprav tudi koristno, ker ti razširi obzorja o nekih stvareh, ki te zanimajo. Poglejmo še izbor Jurija Sadarja, to je Heinrich Böll.

(odlomek v interpretaciji Damjane Černe)

Jurij Sadar: No, ta knjiga je mogoče od vseh knjig, ki sem jih izbral, najbolj arhitekturna. Je tudi usodna, ker oče gradi, sin pa ruši. Govori o tem procesu dela. Glavni junak je nemški inženir, ki ima točno določen delovni dan, družino, to pa se dogaja znotraj nekega družbenega konteksta nacizma. Skratka, knjiga je večplastna. Gre pa za to, da mora on, če želi priti do nekega razmisleka, spremeniti svoja lastna pravila. Igra biljard, ki ima izrazito določena pravila, vendar ga on igra drugače. To se mi je zdelo zanimivo, torej, če hočeš pri delu priti do nečesa, kar je drugačno, novo, moraš spremeniti pravila. Moraš igrati s kroglami, na nekem določenem polju, ki ga imaš na razpolago, ampak igraš pač drugače. Tu bi se navezal na tisto vprašanje, ki si ga imela prej, ali je možen direkten prenos iz literature v arhitekturo. To pač ni direkten prenos, je pa ponotranjanje nekih načel.

Blažka Müller – Pograjc: No, jaz sem bila zelo vesela, ker v SMG ravno pripravljam dramsko uprizoritev njegovega zelo znanega dela.  Še en odlomek, potem pa sledijo ali-ali vprašanja.

(odlomek v interpretaciji Damjane Černe)

Jurij Sadar: Dobro, zdaj se mi zdi, da že malo preveč govorim. Ampak meni je bila ta knjiga zelo ljuba, ker me je popeljala v svet nekega umetnika, ki ga občudujem. Podobno smo tudi letos poleti brali nekaj, kar je našla Almira, knjigo o Patti Smith in Robertu Mapplethorpu.

Blažka Müller – Pograjc: Hvala lepa, Jurij. Zdaj pa je na vrsti ali-ali rubrika. Skratka, proza ali poezija?

Boštjan Vuga: Proza.

Jurij Sadar: Proza.

Blažka Müller – Pograjc: Črno ali belo?

Boštjan Vuga: A to je lahko samo ali ali?

Blažka Müller – Pograjc: Ne, bomo dovolili, da tudi komentiraš (smeh).

Boštjan Vuga: Črno in belo.

Jurij Sadar: Belo.

Blažka Müller – Pograjc: Poletje ali zima?

Boštjan Vuga: Poletje.

Jurij Sadar: Poletje.

Blažka Müller – Pograjc: Manj je več ali več je več?

Boštjan Vuga: Več je manj.

Jurij Sadar: Več je več.

Blažka Müller – Pograjc: Je zemlja okrogla ali ploščata?

Boštjan Vuga: Uf, to je pa težko vprašanje. Zemlja je definitivno okrogla.

Jurij Sadar: Čeprav včasih bi bilo fino, če bi bila ploščata. Ampak se da v Photoshopu to narediti.

Blažka Müller – Pograjc: New York ali Benetke?

Boštjan Vuga: New York.

Jurij Sadar: Oboje.

Blažka Müller – Pograjc: Štanjel ali Pariz?

Boštjan Vuga: Pariz.

Jurij Sadar: Pariz.

Blažka Müller – Pograjc: Podeželska koča ali industrijski loft?

Boštjan Vuga: Oboje (smeh).
Jurij Sadar: Podeželska koča. Samo, za koga? (smeh)

Blažka Müller – Pograjc: No, zdaj pa eno vprašanje, ki vama ga ne namenjam kot arhitektoma, ampak kot neodkritima športnikoma. Dvigalo ali stopnice?

Boštjan Vuga: No, ko sem bil majhen, sem bil zelo fasciniran nad dvigali. Vedno sem hodil v strojnico, da bi videl kaj se tam dogaja. Tako da dvigalo.

Jurij Sadar: Dvigalo.

Blažka Müller – Pograjc: Dež ali sonce?

Boštjan Vuga: Sonce.

Jurij Sadar: Jaz bi tudi sonce.

Blažka Müller – Pograjc: Gledališče ali film?

Boštjan Vuga: Film.

Jurij Sadar: Film.

Blažka Müller – Pograjc: Damjana, kaj bova rekli? (smeh). Jutro ali večer?

Boštjan Vuga: Hm, bolj večer. Čeprav mi tudi zjutraj ni problem vstati.

Jurij Sadar: Oboje.

Blažka Müller – Pograjc: Zdaj pa takole: udariti nazaj ali nastaviti še drugo lice?

Boštjan Vuga: No, sigurno obstaja še tretja možnost. To, da bi nastavil še drugo lice, prav gotovo ne.

Jurij Sadar: Jaz bi pa samo vprašal, če je tu kako točkovanje? (smeh).

Blažka Müller – Pograjc: Ja, skrito točkovanje se že ves čas dogaja (smeh). No, pa še ena taka, Picasso ali Velasquez?

Boštjan Vuga: Jaz bi skoraj rekel Velasquez.

Jurij Sadar: Hm. Picasso je ves čas referiral na Velasqueza. Težko, oba sta največja.

Blažka Müller – Pograjc: No meni se zdita oba arhitekta zelo urbana človeka, pa tudi prefinjena. Zato še eno takole vprašanje: jota ali francoska čebulna juha?

Boštjan Vuga: Ena dobra jota.

Jurij Sadar: Tudi.

Blažka Müller – Pograjc: Lego kocke ali barvni svinčniki?

Boštjan Vuga: Lego kocke.

Jurij Sadar: Barvni svinčniki.

Blažka Müller – Pograjc: Aha. Sadar ali Vuga?

Boštjan Vuga: Sadar.

Jurij Sadar: Sadar. (smeh)

Boštjan Vuga: To je umetnost vojne.

Blažka Müller – Pograjc: Trubar ali Prešeren?

Boštjan Vuga: Prešeren.

Jurij Sadar: Tudi Prešeren.

Blažka Müller – Pograjc: No, pa še zadnje ali-ali vprašanje. Po dogodku, kot je današnji, spat domov ali na kuhančka?

Boštjan Vuga: No, malo pa še gremo ven (smeh).

Blažka Müller – Pograjc: No, hvala obema. Jaz pa imam s sabo ene karte. Prej, ko se nismo tako dobro poznali, si nisem upala, ampak sem pa vaju hotela prosti, če bi mi postavila eno hišico iz kart.

Jurij Sadar: Lahko poskusiva.

Blažka Müller – Pograjc: No, pa naj bo to zaključek tega večera, posvečenega malo arhitekturi, pa veliko literaturi. Najlepša hvala tudi Damjani za lepo branje.

 

A. B.