TRUBARJEVA HIŠA LITERATURE

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

trubarca
0: OTROCI NA OBISKU - vrtec Jelka – ogled lutkovne predstave Knjižna čajanka pri vešči Smilji, ki otrokom pripoveduje nove, sveže, manj znane zgodbe, pravljice in pesmi; nastopata lutkarica Katja Povše, pravljičarka Rada Kikelj.

OB 19.00: VEČER INTERMEDIJSKIH UMETNOSTI - Luka Prinčič, Prosto programje, sodelovanje in umetnost - nekaj zvokov, podob in premislekov; kibridna predstavitev Luke Prinčiča, ki deluje na področju zvoka in intermedijev.
-

AVTOBIOGRAFIJA ZA V PIVNICO – A BREZ PATETIKE

Kritika: Aleksander Cepuš: Z eno nogo v grobu, z eno nogo v restu

 

Glasbenik, pesnik in pod več psevdonimi poznani umetnik, Aleksander Cepuš v svežem knjižnem izdelku, naslovljenem Z eno nogo v grobu, z eno nogo v restu,  ponovno (kot že v preteklih delih) razkriva svojo kalvarijo popivanja, ki jih v krajših literarnih delih že kar (pre)pogosto pošilja v širni svet. Nam tokrat ponuja kaj svežega?

 

Odgovor je tako pritrdilen kot tudi negativen. V glavnem se še vedno drži opisovanja težav z alkoholom, pridoda nekaj novih zgodb, vseskozi pa se nostalgično spominja obdobja nekdanje skupne države. In tako se na tem mestu sprašujem tudi, na kakšen način bomo o dandanašnjem času pripovedovali čez nekaj desetletji? Bo spominjanje mrakobno kot je večina naslovov časopisnih člankov ali pa romantično in nostalgično, podobno kakršno izraža Aleksander Cepuš? Si pa naposled upam trditi, da je mnogo bolj verjetna slednja misel.

 

Literarno delo se s svojo ''modrostjo'' in vaškim pristopom ozira po vzpostavitvi prizorišča manjšega lokala. Nekako tako, kot da bi za gostinskim pultom posedal možakar, (ki je od ostalih obiskovalcev bara krepko starejši) in ob kozarcu soka pripovedoval o pripetljajih in poti svojega propada. Veliko se jezi, predvsem na družbo in njih (ne)umnost, pri čemer ne glede na tragičnost zgodb, mednje subtilno pošilja ironični prizvok. Obžalovanja niti ni moč zaslediti, ravno nasprotno – ponosen je na sedaj že več kot deset let trajajočo abstinenco.

 

Delo sestavlja šest krajših poglavij (oziroma sedem, če prištejemo še risarsko-karikaturni del), ki razkrivajo delce življenjskih prigod. Prvo poglavje se tako denimo začne s kritično zgodbo o bahavem Francu, moškem, čigar osrednji smisel bivanja je ta, da drugim dokaže svoj družbeni in materialni status, kar se ob koncu pripovedi klavrno konča, še prej pa uspe s svojimi težnjami in osebnostnimi težavami zastrupiti tudi hčerko. Njo in njenega moža avtor označi z besedami: »To je bilo res kretensko za videt – da se mož in žena peljeta po cesti vsak v svoji plehnati kišti. Ona spredaj v mazdi 323, on zadaj v belem fordu. Jebemomater, to pa je hohštaplarija!«

 

Vredno je omeniti še zgodbo iz časa, ko je avtor živel v samskem domu (ne v tistem, ki ga je natančneje opisal v nekem drugem delu) in kjer je bil – seveda – kot Slovenec sila sumljiv. Ali pa tisto, kako je štirikrat obiskal psihiatrijo, da bi mu v varstvu rešetk spelo prenehati s popivanjem. Eno izmed poglavij je skorajda v celoti napolnil s samosvojo poezijo, četudi se poetični prizvok zasliši še na drugih mestih.

 

Njegova jeza in graja družbe se razpoznata v razdelku z naslovom Pancergraben: »Mene je razpizdilo, ker sem 14 let stanoval [v Celju] na človeških kosteh. Jedel, spal, živel, se igral, hodil v šolo, hodil v samopostrežbo. Vse je na kosteh, šola, vrtec, bloki, stolpnice, samopostrežba, garažna hiša, zaklonišče, otroška igrišča, vse. In TO je mene razbesnelo, ne pa zgodovina.«

 

Navsezadnje pa pisec ostaja zvest svojemu pripovednemu slogu. Avtobiografija za v pivnico, a brez patetike (in ovinkarjenja). Bil je na dnu, tako kot mnogi, in se kasneje vzpel, česar mnogim ni uspelo.  Morebiti je Z eno nogo v grobu, z eno nogo v restu prispodoba za težaški ''limbo''* zadnjih desetih let in proslavitev sedanjega stanja. Spričo jedrnatosti in preprostega sloga so avtorjeve besede skorajda kot punk, ki je žal tehnično (pretežno) manj dovršen. Torej ''prozni punk'', kakršen je koncertni punk večer sredi obskurne dvorane, ki si niti ne želi biti duhovit ali umetelen, je pa neposreden in ima navsezadnje tudi kanček 'duše'.

*limbo: Kraj, kamor gredo po nekaterih teorijah umrli novorojenčki, ki jih ne krstijo – v sklopu te knjige pa kot faza lebdenja med 'peklom pitja' in 'nebesi navadnega/uravnoteženega življenja'.

 

Tomaž Kozamernik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.