Uporaba tujk v publicističnih besedilih: da ali ne?

Uporabniška ocena: / 1
SkromnoOdlično 

Pred kratkim se je med enim od seminarjev na moji študijski smeri, natančneje med Prevajanjem v angleščino, vnela zanimiva debata o tendenci prevajalcev, da določenih angleških besed sploh ne prevedejo, temveč enostavno »poslovenijo«. Ste opazili, da sem namesto težnji napisala tendenci? To sem tokrat sicer storila namerno, vendar vam beseda, če vas nanjo ne bi opozorila, najverjetneje sploh ne bi padla v oči, raba besede tendenca je namreč tako razširjena, da nanjo skorajda ne gledamo več kot na poslovenjenko angleške besede tendency, temveč kot na izraz, ki je težnji popolnoma enakovreden, pa še bolj učeno zveni.

 

Tendenca je seveda le naključno izbran primer, našlo bi se namreč še veliko podobnih besed, še pomembneje pa je, da prevajalci še zdaleč niso edini, ki dajejo v tekstih, ki naj bi dosegli širši krog bralcev, tujkam prednost pred slovenskimi izrazi. Sicer se lahko izgovarjajo na to, da imajo pač opravka z izvirniki (pa najsi gre za angleščino, nemščino, francoščino ...) in da se jim zdi prevod, pri katerem določenim besedam zgolj nataknejo slovensko končnico, najhitrejši ter najbolj učinkovit (presojo, kakšno težo ima ta izgovor, prepuščam bralcu), so pa tu še pisci publicistike (in ne ciljam zgolj na področje književnosti, temveč tudi na medicino, filozofijo, sociologijo ... ), ki pri svojem pisanju ne sledijo nobenemu tujemu besedilu, vendar so njihovi teksti tako posejani s tujkami, da mora manj izkušen bralec (ki mu je takšno besedilo tudi namenjeno, ciljam namreč na objave v medijih, do katerih dostopa veliko število ljudi) vsaj toliko pozornosti kot članku namenjati tudi iskanju pomenov besed po slovarju.

 

Branje postane še bolj naporno, če je pisec ljubitelj latinščine. Ne razumite me narobe, tudi sama imam zaradi končane klasične gimnazije latinščino zelo v čislih, vendar sem do latinskih veznikov in struktur (naj jih naštejem samo nekaj, ki so najpogosteje v uporabi – ergo, in medias res, a contrario, per se, a priori, de facto ...) vseeno precej skeptična.

 

V redu, da latinščino v tekstu uporabimo enkrat, se nam mimogrede zgodi, sploh če nam je blizu, tudi latinski rek lahko, če je dobro umeščen v članek, izpade kar simpatično, ko je vsak drugi veznik latinski namesto slovenski, pa nastane problem. Je res tako težko napisati torej namesto ergo? Marsikdo bi mi sicer ugovarjal, da mora izraz ergo poznati vsak, ki se ima za izobraženega, konec koncev se je ne glede na to, da ni bil nujno deležen klasične izobrazbe, gotovo srečal z znamenitim Descartesovim »Cogito ergo sum,« zdrava pamet, ki jo nedvomno premore, pa lahko nesrečni ergo postavi tudi v druge kontekste. Pa vseeno – bo tekst, če ga zamenjamo s torej, bistveno izgubil na vrednosti? Mislim, da ne. 

 

 

Če pustim latinščino ob strani in se vrnem k tujkam na splošno – kako torej najti pravo mero? Eno je skrajnost, ki sem jo opisala zgoraj, toda ... Kakšna tujka sem ter tja se pa vendarle spodobi, mar ne? Konec koncev bo še kdo podvomil v avtorjevo znanje, če bo v članku uporabljal samo besede, ki so znane vsem ... Žal je res prevečkrat tako, da želijo avtorji z uporabo tujk, ki sicer imajo slovenske ustreznice, dokazati svojo strokovnost, pa čeprav v občilih, za katere pišejo, za to ni nobene potrebe.

 

 

Članek, ki želi biti strokoven, a to ni, je torej obtičal nekje na meji – tisti, ki se na terminologijo dejansko spoznajo, bodo verjetno kljub napihnjenemu jeziku opazili pomankljivosti v avtorjevi interpretaciji (žalostna resnica je namreč ta, da želi tovrsten jezik velikokrat tudi zakriti, da tekst pravzaprav ne stoji), preostali povprečno izobraženi bralci, ki se prav tako zanimajo za področje, na katerega se članek nanaša, pa bodo prispevek sicer prebrali, a ga pri najboljši volji ne bodo razumeli, zato lahko le kimajo in se pretvarjajo, da so jim stvari jasne, od avtorjevega znanja pa v resnici niso odnesli prav nič. 

 

 

Kaj je pisec torej dosegel? Akademske hvale, ki si jo očitno želi, najbrž ne. Povprečnemu bralstvu je sicer dokazal, da je, glede na to, da ob branju potrebujejo slovar, njegov nivo znanja višji kot njihov, vendar je to glede na dejstvo, da bi mogel s člankom, objavljenim denimo v nekem precej branem mediju, ciljati bolj na razumevanje take publike kot na hvalo strokovnih krogov, precej ironično. Verjamem sicer, da so med avtorji tekstov, v katerih stežka najdemo kak domač izraz, tudi taki, ki bi si v resnici želeli biti širše brani in razumljeni, a jih je malce zaneslo ali pa so se stvari že od začetka lotili preveč velikopotezno. Ne bi bilo slabo, če bi vsaj ti pričeli upoštevati načelo manj je več – kar se tiče s tujkami prenasičenega pisanja, je namreč precej na mestu.

 

 

Lara Paukovič

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.