Ustvarjalci in kritiki v peskovniku

Uporabniška ocena: / 2
SkromnoOdlično 

krokodilurednikV zadnjem času so se v slovenskem prostoru ponovno pojavile debate o kritiki. Postalo je že jasno, da ne gre za temo, ki bi se je v Sloveniji lotevali sistematsko, z denimo rednimi okroglimi mizami ali kakšnimi drugačnimi debatami. Pravzaprav različna mnenja privrejo na plan vselej, ko se nekdo prepozna v vlogi oškodovanca – se pravi tistega, ki je prejel negativno kritiko svojega dela. Izbruh se nadaljuje, ko se počuti napadenega še kritik, storilec, ki je tako še sam primoran prevzeti vlogo oškodovanca.

 

Začnimo lepo po vrsti. Odzivov na pozitivne kritike je le malo. Tu pa tam se oglasi kakšen anonimen komentator, ki se mu zdi, da se je kritizirano delo že tako ali tako preveč opevalo, ali pa kritiko prav zaradi tovrstne kvalitativne presoje označi kot slabo. Še manj odziva so deležne mlačne kritike. Te so (govorim iz lastnih izkušenj) nezanimive celo piscu kritike samemu, kaj šele bralcem ali avtorju dela o katerem je govora.

 


Zato pa se rado nekoliko zatakne pri negativnih kritikah. Kar naenkrat uspejo privreti na plan najrazličnejše ideje o tem kaj kritika je in kaj ni, ter tako dalje. Nihče se ne obregne ob neutemeljene slavospeve ter mlačne tekste, zato pa se neutemeljenost vsakič znova očita negativnim kritikam, pa naj bodo takšne ali drugačne. Na plan lahko sedaj privre še marsikaj: kritiki so mladi, neizkušeni in/ali neizobraženi; daje jih zavist ob produktivnih kolegih iz umetniških krogov; brutalno so podplačani in posledično depresivni; takšna ali drugačna izobrazba jim je sprala možgane in tako dalje. No, le trditev ustvarjalcev, da so žalostni, ker nekdo ni pohvalil njihovega dela se vedno znova izmuzne – če pa se že pojavi, pa so žalostni predvsem zato, ker so zaradi negativne kritike v dvomu glede pridobitve/podaljšanja subvencioniranega statusa samozaposlenega v kulturi.

 

 

Prav tako shematsko bi lahko povzeli tudi protiodziv avtorjev kritik ali medijev, ki ga podpirajo. Ti o užaljenih avtorjih radi govorijo kot o nezrelih jokicah, podpornikih enoumja, svetih kravah, predvsem pa kot o tistih, ki skušajo rušiti medijsko neodvisnost in svobodo, ter zapirajo prostor javnega dialoga. Očitajo pa jim tudi da kritiko razumejo kot podaljšek oglaševanja lastnih umetniških del.

 

 


Nastopi torej diktatura samoumevnosti. Kakor užaljeni ustvarjalci čutijo (a ne vsi!), da je razumevanje kritike kot reklame samoumevno, tako se tudi medijem, oziroma tistim, ki jih zastopajo (prav tako ne vsem!), zdi samoumevno, da se lahko ne glede na to kakšen je spisan tekst skrijejo pod pojmom medijske svobode.
Seveda se da razumeti obe poziciji. Mogoče je »reklama« nekoliko preradikalna oznaka, vendar kljub temu v sebi zajema vsaj srčiko tistega kar bi naj imel pisec kritike v mislih: umetniško delo si zasluži bodisi utemeljeno(!) oceno, z argumenti in primeri podprto analizo ali kaj drugega, a nikoli brez prave vsebine. V končni konsekvenci torej tisto kar bo bralcu kritike uspelo predstaviti stvaritev, četudi v negativni luči. Prav tako gre razumeti pozicijo medija, ki nenazadnje ponudi prostor za kritikovo pisanje, ki lahko temelji na strokovni analizi, v vsakem primeru pa na mnenju (in včasih celo zgolj na tem). Poskus zavrnitve kritikovega mnenja kot takega je, neglede na to kakšno to mnenje je, vendarle tudi poskus kratenja svobode govora.

 

 


No, povedanemu navkljub pa si je vendarle potrebno priznati, da se včasih zares srečamo z umetniškimi deli ob katerih je težko spisati spodobno kritiko, ker za to sploh ne ponudijo dovolj vsebine. Ali pa se, v nasprotnem primeru, srečamo s kritiko, ki bolj kot karkoli drugega, izpostavi samo sebe oziroma kritika, ki jo je spisal.
Zapisani pogoji in spremenljivke bržkone pokažejo najvidnejšo lastnost kritištva, namreč to, da gre za skrajno heterogeno polje.

 

 

V prvem planu se je sploh potrebno vprašati kaj vse je mogoče razumeti kot kritiško delo. Gotovo se lahko strinjamo, da poleg kritik v različnih medijih po svoje v to kategorijo (vsaj z nekaterimi potezami) spadajo denimo različne žirije, ki podeljujejo nagrade, spremni zapisi h knjigam ali pa denimo gledališki listi k predstavam, mnenje nestrokovne javnosti, nenazadnje pa tudi mentorsko, uredniško ali celo dramaturško delo. Kritiški uvid je potreben tudi ob pripravljanju knjigarniške založbe ali knjižničnem odkupu, ali pa priporočilu nekega umetniškega dela svojim kolegom in znancem. Nekaj kritiškega uvida izkažemo ob sestavljanju bralnih seznamov za bralno značko, domače branje ali študijske lektire, izbiri teme za diplomsko nalogo na denimo študiju za primerjalno književnost in literarno teorijo, ter nenazadnje vzpostavljanju kanona.

 


A tudi, če se omejimo na zapise v medijih nismo uspeli priti do enoznačne opredelitve kritiškega dela. Med meni omiljenimi kritiškimi peresi se najdejo tako tista, ki v skrajnem optimizmu pohvalijo praktično vsako delo, saj vselej uspejo najti njegovo pozitivno plat, kakor tudi tista, ki za časa svoje kariere niso uspela pohvaliti ničesar, a so za to, po strogih standardih seveda, imela dobre razloge.

 

 

Najti je mogoče skrajno koncizne tekste, ki ničesar ne prepustijo naključju, pa tudi takšne, ki se opirajo zgolj na svojo mnenjskost, ki nam je bodisi blizu, bodisi ne; tu so še teksti, ki skušajo s slogom posnemati delo, ki ga obravnavajo, pa tudi tisti, ki (tudi monotono) kot obsedeni iščejo karseda objektivne razloge za svojo oceno. Srečamo se s kritiki, ki nikoli ne izrazijo sodbe, pa spet s takšnimi, ki to storijo vselej; nekateri (govorim o literarni kritiki) se osredotočijo predvsem na zgodbo, spet drugi na časovni kontekst, nekateri na jezik in slog. Medtem nekateri v kritikah razvijajo lastna mišljenja, ob delu ponudijo svoj premislek, spet drugi pa ostanejo trdno zasidrani v območju kritike popolnoma tehničnih značilnosti dela pred seboj. 

 

 

Prav tako ne gre enoznačno odgovoriti na vprašanje koga ima kritik v mislih, ko piše svoj tekst. So to potencialni bralci, avtor, založba ali mogoče kdo drug? Kakšna je nenazadnje politika medija za katerega piše? Različnih »tipov« kritik je verjetno prav toliko kot kritikov. Gre za tekste, ki se definirajo vsakič znova, ob vsakem delu drugače, odvisno od umetnosti, zvrstne in vrstne opredelitve, včasih celo od spola ali starosti avtorja, založbe, gledališča, galerije in tako dalje.
Opisana heterogenost je tista, ki kritiko opredeljuje kot nikogaršnjega otroka. Prav s tem pa tudi odpira polje v katerem se kar naenkrat znajdejo najrazličnejši odzivi, ki se (posnemajoč polje kritike?) vzpostavijo vedno znova in ob tem reflektirajo tako različna razumevanja kritike kakor tudi osebne težnje bralcev oziroma kritiziranih. Pravi pravcati prostor za simptome.

 


Kaj lahko, tudi kot kritik, položim tem ali drugim bralcem na srce, ko imajo opravka s sadovi tega (nehvaležnega?) dela? Da kritik vselej stoji za neko ideologijo, pa naj si jo je izgradil sam ali morebiti tekom študija, ter da je ni potrebno upoštevati kot relevantne za lasten dober občutek, a ji je hkrati potrebno priznati, da, vsaj v večini primerov, izraža mnenje neke skupine ljudi ali stroke. Da naj kritizirani negativne kritike ne razume kot napad nanj kot osebo, ter da mu tokrat pač mogoče ni uspelo; hkrati pa se naj ne zadovolji kar z vsako pozitivno kritiko, tudi te se gibljejo od bolj do manj utemeljenih.

 

Oh, pa še to: kritiški honorarji se med seboj zelo razlikujejo. Gibljejo se od vse od vsot, ki jim pravzaprav ni kaj očitati, ter do dela za lastno veselje in zadovoljstvo. A temu navkljub smo kritiki v stiku z nepregledno kopico umetniških del, ki smo jih pripravljeni vestno spremljati, preučevati in o njih pisati. Če tu ni videti nikakršne želje po sovzpostavljanju umetniškega sveta ter več-kot-naklonjenosti umetnosti, potem ne vem kje je.

 

Aljaž Krivec

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.