Kje je mesto Evripidovih karamel ali kako opredeliti kantavtorstvo (I. del)

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

kitaraV soboto, 13.12. se je v Trubarjevi hiši literature odvil literarno-glasbeni koncert Mateja Krajnca, ki se nam je tokrat, kljub širokemu polju ustvarjanja, predstavil predvsem kot kantavtor in prevajalec. Verjetno se velja za trenutek ustaviti prav pri oznaki dogodka literarno-glasbeni koncert, saj vzpostavlja težnjo po definiciji kantavtorskega ustvarjanja – to ima usodo pankrta, ki ga ne želita scela priznati niti literatura niti glasba.

 

Zdi se, da sistemsko težava ne obstaja. Med poklici razpisa za samozaposlene v kulturi najdemo tudi kantavtorja, njegov obseg dela na triletni ravni pa naj zajema dvajset glasbenih nastopov, izdajo enega nosilca zvoka avtorskih skladb ter najmanj eno objavljeno samostojno pesniško zbirko v slovenskem jeziku (lahko tudi objave v referenčnih revijah). Kantavtorji prav tako niso popolnoma spregledani na radijskih valovih (četudi so z nekaj izjemami predvajani precej redko, a ta problem je v resnici v okviru slovenske glasbe širši) in na področju literature, kjer se vendarle vsake toliko časa pojavi kakšna pesniška zbirka izpod peresa kantavtorja – na tem mestu pa velja opozoriti tudi na Krajnčeve prevode pesmi Boba Dylana, izdajo katerih pričakujemo v naslednjem letu.

 


A na tem mestu velja kljub povedanemu opozoriti na nekatere težave kantavtorstva. Kantavtor pravzaprav sploh ni definiran kot skupina zase, kot ... no, kantavtor, temveč kot nekakšen hibrid pesnika in glasbenika. Tovrstna definicija je problematična, če do nje dostopamo iz obeh vidikov. Kot pesnik mora kantavtor upoštevati glasbeno plat svojega dela. Iz sodobne poezije malodane izgnano rimanje ostaja v veliki meri ena osnovnih prvin njegovega pisanja, ritem pesmi je velikokrat odvisen od glasbene razsežnosti dela in ne zgolj od napisanega kot takega, prav tako je odsotna likovna podoba pesmi, oziroma se lahko izraža skozi glasbeno (bodisi vokalno, bodisi instrumentalno) razsežnost izdelka. Kantavtorska besedila so, zaradi njim lastne zgodovine, prav tako večkrat vpeta v kontekst popularne glasbe. V skrajni konsekvenci bi bilo morebiti smotrno celo razlikovati med pojmoma glasbenega besedila ter poezije – seveda brez kakršnekoli kvalitativne sodbe.
Vse našteto nujno onemogoča dobre prijeme za preučevanje literarnih razsežnosti kantavtorskega dela. Literarna veda, pa naj govorimo o literarni teoriji, zgodovini ali kritiki, se, takšna kot je, s kantavtorstvom težko ukvarja, saj lahko pristopa do njega zgolj iz literarnega vidika, ki pa, po zgoraj navedeni definiciji, v kantavtorskem delu niti ne obstaja. To ima za posledico pavšalno preučevanje takšnih besedil v literarni vedi, majhno število literarnih kritik, ter praktično neprisotnost v literarni zgodovini.

 


V podobni zagati se znajdemo, če do kantavtorstva pristopamo s strani glasbene vede/muzikologije. Naj iskreno priznam, da sem poučen predvsem o množičnem glasbenem novinarstvu (kjer se pojavi tudi recepcija izdelkov kantavtorjev), a že to do neke mere zadostuje, da lahko presodim vsaj osrednje zagate dojemanja kantavtorstva. Zdi se, da je takšno novinarstvo velikokrat nekakšen hibrid skromnega literarnega znanja (skoraj brez primesi literarnih ved), glasbenega znanja (zamejenega na poznavanje zgodovine popularne glasbe, ter ignoranca do muzikologije, ki, roko na srce, tudi ni storila prvega koraka), ter poznavanja nekih družbenih okoliščin – denimo subkultur in aktualnega dogajanja. Mogoče Frank Zappa ni tako zgrešil ko je rekel, da »Večino rokerskih novinarjev predstavljajo ljudje, ki ne znajo pisat, intervjujajo ljudi, ki ne znajo govorit za ljudi, ki ne znajo brat.«

 


A šalo na stran – kako sploh spregovoriti o glasbeni razsežnosti kantavtorstva? Spet se srečamo z neko umetniško vrsto, ki je v službi druge, se pravi glasbe v službi literature. Kaj naj reče zahteven glasbeni kritik glede marsikatere znamenite pesmi Boba Dylana, ki premore le nekaj najbolj osnovnih akordov za kitaro? Oceni lahko le kako kvalitetno se odzivajo kot podporen element pesmi in pri tem upošteva kontekst ter besedilo, za kar pa ni več pristojen.

 


Prav tako pavšalen je tudi tretji pristop h kantavtorstvu, ki se pojavlja. Označili bi ga lahko kot sociološkega. Ta skuša kantavtorsko delo kontekstualizirati v smislu nekega zgodovinskega obdobja ter njemu pripadajočih gibanj, načina življenja ... Tak pristop kantavtorskemu delu popolnoma odreka njegove umetniške razsežnosti, oziroma se z njegovo vsebino ukvarja le po potrebi – kantavtorsko delo je zamejeno na pojem pojava. Glasba Peta Seegerja postane zanimiv primer preigravanja paradigem ameriške folk glasbe, Richie Havens pa navaden hipi.

 


Vsem trem pristopom je poleg pavšalnosti skupna še njihova nerazširjenost. Zdi se, da vsaka od ved, ki stoji za pristopi prelaga odgovornost za sistematično preučevanje kantavtorstva na preostali dve, ter s tem to umetniško ustvarjanje potisne v status nikogaršnjega otroka. Če pa kakšen posamezen medij ali mogoče celo pisec, vendarle skuša kantavtorstvu nameniti nekaj prostora, se naposled (nehote) večkrat zameji le na eno razsežnost. Prav v tem miselnem polju bi verjetno lahko našli razloge zakaj se je v slovenskem prostoru denimo Zoran Predin uveljavil predvsem kot glasbenik, Tomaž Pengov v precejšnji meri kot pesnik, Marko Brecelj pa kritik družbe in politike, četudi so vsi glavnino svoje kariere preživeli kot kantavtorji.

 

Aljaž Krivec

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.