Tipičen dan študentke med izpitnim obdobjem (malo za šalo, malo zares)

Uporabniška ocena: / 28
SkromnoOdlično 

learning7.30: Budilka. Normalni ljudje bi dejstvo, da jim na faksu (oziroma sploh nikjer) ni treba biti ob točno določeni uri, morda izkoristili za podaljšan spanec, a študentje med izpitnim obdobjem, vsaj če bi radi opravili večino izpitov, ne spadamo v to kategorijo. Nisem se še zagotovo odločila, v kateri knjižnici se bom učila danes, in tiste v centru bodo čez najkasneje dve uri zagotovo zasedene, zato poležavanje odpade.

7.40: Vseeno sem potrebovala deset minut, da sem se sestavila in primajala do kuhinje. Kuham si kavo, vmes pa razmišljam, kako bi čim bolj produktivno izkoristila dan. En izpit je za mano, učenje za drugega je v polnem teku ... Najraje ne bi razmišljala o vseh, ki sledijo zatem, a si bom morala počasi priskrbeti izpitno literaturo tudi za tiste, ki so »še daleč«. (Beri: čez dva tedna. Ali pa čez teden in pol. Smola.)
8.00: Zajtrkujem. Sklenila sem, da se kar danes odpravim po knjige, ki jih še potrebujem. To je konec koncev zadnji dan, ko si lahko privoščim učenje s polovično delovno vnemo, jutri mi bo namreč v grlo začela teči voda in racionalnega razpolaganja s časom bo konec.
8.20: Prebrskala sem Cobiss in ugotovila, da imajo dve knjigi s seznama izpitne literature v knjižnici Šiška, eno v knjižnici Bežigrad, zadnjo pa samo v knjižnicah Fužine, Gameljne ali Zalog. Ker v bližini ni nikogar, ki bi mi posodil avto, bom očitno pol dneva preživela na avtobusih. Odlično!
8.45: Odpravim se od doma. Z velikansko torbo, v kateri imam poleg zapiskov, planerja, peresnice, kozmetičnih pripomočkov, plastenke z vodo, zaloge čigumijev, čepkov za ušesa, listkov za označevanje, dveh pločevink energijskih pijač in knjige (če se mi bo slučajno zahotelo malo sprostitve) tudi pollitrski jogurt, prepečenec (ki ga jem že tretji dan) in lopar za tenis (no, to zadnje je šala), mi komaj uspe priti do postaje. Kako težka bo šele, ko bom vanjo stlačila izkupiček obiska treh knjižnic?
11.00: Več kot dve uri in nekaj izgubljenih živcev pozneje imam vse knjige, vendar v torbi seveda ni več prostora zanje. Zdaj se je treba s čtivom v naročju privleči do Centralne tehniške knjižnice, do katere, sem sklenila, iz Fužin pridem še najhitreje. Če slučajno ne dobim mesta, bom kakšno od knjig uporabila kot orožje.
11.30: K sreči se mi ni bilo treba zateči k nasilnim ukrepom. Ker je (skoraj) čas za kosilo, so nekateri študentje odšli, ne da bi si učna mesta rezervirali za naprej. Hvala bogu! Odložim stvari in se odpravim po kavo.
11.45: Pri kavnem avtomatu sem srečala sošolko, ki jo prav tako še čaka izpit iz predmeta, za katerega sem si pravkar priskrbela gradivo. Videti je, da se ne sekira preveč. »Saj je vse v knjižnici na faksu, a ne?« me vpraša.
12.00: Razmišljam, če si še komu uspe tako zakomplicirati življenje kot meni. Knjižnica na faksu, seveda. Zakaj ves čas pozabljam, da obstaja? Pa vendar – po toči zvoniti je prepozno. Pač sem izgubila celo dopoldne, ker se nisem spomnila, da lahko pravzaprav vse knjige dobim na enem mestu. Najbolj pametno bo, da se spravim k učenju.
14.00: Pavza za malico. V bistvu je čisto mogoče, da bo prepečenec z jogurtom kar moje kosilo, kajti obdobje predoziranja s kavo in energijskimi napitki ne vpliva preveč dobro na moj želodec in težke hrane sploh ne prebavljam več. Lahko bi si iz trgovine prinesla sadje, da malo uravnotežim vse skupaj, a sem enostavno prelena.
15.30: Šla sem po tretjo kavo danes. Najbrž zadnja, preden preklopim na Red Bull. Pri avtomatih sem srečala sošolko, tokrat drugo. Najin čvek se je raztegnil na petinštirideset minut. Prisežem, da sem jo hotela vmes vsaj trikrat prekiniti. No, morda nisem bila dovolj odločna. Ampak če povem po pravici, se mi res ni ljubilo nazaj za knjige.
17.00: V pol ure sem predelala pet strani. Če ostanem tukaj do polnoči, jih bom torej predelala sedemdeset. Kar je za izpolnitev dnevne norme še vedno trideset premalo.

18.30: Pavza za Red Bull.
19.00: Opažam, da so vsi okoli mene sumljivo zatopljeni v svoje iPade. Zanima me, če dejansko berejo snov ali brskajo po Facebooku. Kar me spomni na to, da bi lahko preverila svoj mail in obvestila.
19.30: Nekdo med mojimi Facebook prijatelji je objavil povezavo do nekega stripa na 9gagu. Zdaj na strani visim že pol ure.
20.30: Pavza za drugi Red Bull. Ko spijem tega, sem se odločila, se pa res zberem in brez prestanka delam do polnoči. Pravkar je CTK okupiral nov val študentov iz NUK-a, ki se je ob osmih zaprl. K sreči sem na kar strateški poziciji in migracije nimajo prevelikega vpliva name. Poleg tega so tu vedno čepki za ušesa.
20.45: Med prišleki iz NUK-a je tudi prijateljica. Pravi, da nikjer ne najde prostora, in me vpraša, če si lahko stol (ki jih začuda še ni zmanjkalo) prinese kar k meni. Se bova pač malo stisnili. Ni problema, rečem, čeprav nimam pojma, kam bom spravila knjige. In ostale stvari.
21.30: Presneto težko se je učiti, če te nekdo ves čas suva s komolcem v ramo ...
22.00: Prijateljica predlaga pavzo. Pa naj bo.
22.20: Tokrat mi je uspelo prekiniti pogovor, ker sem prepričana, da bi v nasprotnem primeru zopet izgubila vsaj petinštirideset minut. Prijateljica se strinja in se z mano vrne v čitalnico, vendar se ji ne uspe več zbrati.
22.40: Šla je! Končno se lahko spet razkomotim.
23.50: Prijazno so nas prišli opomnit, da se knjižnica zapira. Pa saj vemo, no. Sicer sem mnenja, da nihče (posebej tisti, ki so tik pred izpitom) ne bi imel nič proti, če bi lahko učenje potegnil do jutranjih ur ... In šel potem kar naravnost na izpit. Včasih se zdi, da vso motivacijo izgubiš, kakor hitro prideš domov in zagledaš toplo posteljo, čeprav je vse, kar bi moral storiti za solidno oceno, samo to, da bi še enkrat preletel snov.
24.00: Napotim se proti Bavarcu. Seveda grem mimo Maksimarketa, pozabila sem namreč, da je petek. Ploščad že zasedajo skupine gimnazijcev. Občutek imam, da so se vsi zapičili v knjige, ki jih prenašam v rokah, čeprav jim je verjetno vseeno – večina je evforična, da je zunaj, zavedanje, da obstajajo knjižnice, ki so odprte do polnoči, pa je od njih oddaljeno še nekaj let. Precej polno je tudi pred Topom, kjer v vrsti celo opazim nekaj znancev. Očitno nimajo izpitov. Ali pač? Potem se spomnim, da sem šla pred dvema tednoma tudi sama ven, čeprav so se nekateri že učili. Ampak to zdaj ni pomembno. Med izpitnim obdobjem se pač nikoli ne pozabiš smiliti sam sebi – drugim že nekako uspeva, ti pa si le korak od izgorelosti. Pač. Poleti bo zagotovo bolje.

 

Lara Paukovič

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.