Mlada kritika

Žalostna samotnost ženskih glav – O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo. Elena Ferrante. Cankarjeva založba, 2018 (prevedla Anita Jadrič) / Veronika Šoster

Uporabniška ocena: / 2
SkromnoOdlično 

o-tistih-ki-bezijo-in-tistih-ki-ostajajoTretja, predzadnja knjiga Neapeljskega cikla skrivnostne Elene Ferrante, italijanske pisateljice, ki se že dolga leta uspešno skriva za psevdonimom, velja med vsemi štirimi za najboljšo. Verjetno zato, ker je izmed vseh najbolj politična in provokativna, čeprav »žrtve« ferrantemanije težko izberemo najljubši del – vsak namreč ponuja nekaj čisto svojega, prav noben pa ne jenja v tekoči pripovedi, izdelanem, a ne izumetničenem jeziku, in pisanem naboru likov, ki na vsakem koraku presenečajo. Zato je vsaka knjiga zase najbolj ključna glede tem, ki jih odpira. V prvi knjigi (Genialna prijateljica, Cankarjeva založba, 2016) smo spoznali čiste začetke prijateljstva med Eleno Greco in Lilo Cerullo, ki kot dekletci odraščata v revni neapeljski četrti. Poudarek je seveda na njunem odnosu, ki je že od začetka zelo iskren, a tudi tekmovalen, saj sta obe zelo sposobni in inteligentni, a izhajata iz okolja, ki izobrazbe ne ceni in spodbuja, zato se borita vsaka na svoj način. Druga knjiga (O novem priimku, Cankarjeva založba, 2017) ju spremlja med odraščanjem, ko se njune poti že začnejo razhajati, saj se Lila hitro poroči, Elena pa gre na univerzo in napiše knjigo, ki je precej uspešna. V pričujoči tretji knjigi z naslovom O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo, pa spremljamo odrasli ženski, ki vztrajata vsaka pri svojem, čeprav sta njuni zgodbi nerazdružljivo prepleteni. Z njunim odraščanjem se skozi knjige spreminja tudi družbeno ozadje; na začetku so v fokusu predvsem sosedi, znanci, zelo majhen košček sveta, kjer pa se že kažejo hierarhične razlike, kasneje se s potovanji in spoznavanjem novih ljudi širijo tudi njuna obzorja in spoznanja, pa tudi dvomi, zdaj pa postane dogajanje politično, saj sta udeleženi v demonstracijah na fakulteti in v tovarni, upirata se družbenemu sistemu in ne pustita, da bi ju potlačil.

 

Sodobno vagabundstvo ali kako je prvi Slovenec prehodil apalaško pot – Jakob J. Kenda: Apalaška pot: 3500 kilometrov / Špela Sabati

Uporabniška ocena: / 3
SkromnoOdlično 

apalaska-potLeta 2017 se je Jakob J. Kenda, literarni zgodovinar in prevajalec, ki je nemara najbolj znan po prevodih Harryja Potterja, odločil uresničiti eno izmed svojih dolgoletnih želja – izkusiti pohodništvo v najbolj primarni obliki. Želel je spoznati resnično Ameriko in predvsem vsaj enkrat v življenju izživeti to, kar rad citira z verzi Kajetana Koviča: »iti, hoditi / ne, ker to hočeš, / ne, ker je treba, / ampak ker tukaj / razen te hoje drugega ni«. Za svoj cilj je izbral Apalaško pot, divjinsko pot na vzhodu ameriške obale, ki preči istoimensko pogorje, 14 ameriških zveznih držav in ki jo spričo tradicije, zahtevnosti in dolžine kličejo tudi 'mati vseh poti'. Za avtorja, sicer doktorja literarnih ved, ki tudi na poti ni mogel uiti svojemu poklicu, tako ne preseneča, da je lastno pot zaključil šele doma, z refleksijo in potopisnim romanom Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike.

 

Pristani sočutja sredi nevihtnih valov – Benji Davies. Babica in ptica, Kit v nevihti. Zala, 2018. Prevedla Mateja Sužnik. / Veronika Šoster

Uporabniška ocena: / 3
SkromnoOdlično 

43556128 265468227442841 8894647731864013388 nbabicainptica-258x258Benji Davies je večkrat nagrajeni britanski ilustrator, ki je v slovenščini precej dobro zastopan, pred kratkim pa je založba Zala izdala še dve njegovi slikanici, ki sta del zgodbo o dečku Niku, ki »je živel ob morju, z očkom in šestimi mačkami.« Zanimivo je, da smo v enem paketu dobili njegovo prvo samostojno knjigo Kit v nevihti (2013) in pa njegovo najnovejšo Babica in ptica (2018), njegovo drugo, Dedkov otok (2015), pa imamo prevedeno že tri leta. Z malo večjim zamikom tako k nam prihaja le Kit v nevihti, ki je leta 2017 dobil še svoje nadaljevanje (The Storm Whale in Winter), vse ostale pa smo dobili še čisto sveže. Čeprav gre za knjige, namenjene otrokom, niso namenjene samo preganjanju dolgčasa ali uživanju v lepi podobi. Vsaka od njih se na svoj način loteva različnih problematik. Dedkov otok se na nežen način ukvarja z izgubo starega starša, saj dedek nekoč odpotuje na čudovit otok, s katerega pa se ne vrne, Nik pa poskuša njegovo odsotnost sprejeti. Babica in ptica in Kit v nevihti pa se ukvarjata z odtujenostjo in odsotnostjo, ki jo doživlja vse preveč otrok.

 

Lucia Berlin, Priročnik za čistilke. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018 (zbirka Moderni klasiki). / Zarja Vršič

Uporabniška ocena: / 1
SkromnoOdlično 

thl prirocnik-za-cistilkeLucio Berlin so kritiki označili za »eno najbolje varovanih ameriških skrivnosti«, z izdajo posthumno izbranih del leta 2015 pa se je pisateljica, ki je bila za časa svojega življenja bolj ali manj spregledana, zavihtela na sam vrh lestvic najbolj prodajanih avtorjev.

Izbor kratke proze, ki je izšel pod naslovom Priročnik za čistilke, zajema triinštirideset zgodb, kar je pravzaprav polovica vsega, kar je pisateljica v svojem življenju napisala. Zaradi avtobiografske podlage zgodbe prejkone učinkujejo kot fragmentarni roman, čeprav se vrstni red v zbirki ne drži nujno strogega kronološkega zaporedja. Navdih za besedila je avtorica večinoma črpala iz svojega razburljivega, a tudi težkega življenja: družina se je zaradi očetove službe selila po rudarskih mestih ameriškega Zahoda in se nato za nekaj časa ustalila v Čilu, kjer je Berlin preživela večino svoje mladosti. Njena poklicna pot je bila skoraj tako pestra – opravljala je različna dela, med drugim je bila čistilka, zdravniška asistentka in voditeljica krožka za kreativno pisanje v kalifornijskih zaporih. Njeno življenje sta močno zaznamovala tudi tri ločitve in alkoholizem. Avtorica svojega avtobiografizma nikakor ne prikriva; drži se prve osebe ednine in uporablja različice svojega imena (na primer Lou ali Carlotta). Četudi je nekaj besedil napisanih v tretji osebi ali z moške perspektive, bralec še vedno prepozna avtoričino lastno življenjsko zgodbo.

 

Lucia Beriln, Priročnik za čistilke, pre. Pia Prezelj, Cankarjeva založba, 2018 / Kaja Blazinšek

thl prirocnik-za-cistilkePod zaporedno številko 104. je v zbirki Cankarjeve založbe Moderni klasiki izšla zbirka kratke proze z nenavadno privlačnim naslovom Priročnik za čistilke. Prav tako nenavadno privlačno je ime avtorice Lucia Berlin, katero zveni čudno eksotično. Nenavadno privlačno in čudno eksotično je tudi avtoričino življenje, ki se bolj ali manj očitno vpisuje v njeno kratko prozo. Lucia Berlin je ameriška pisateljica, za katero pred letom 2015 ni vedelo veliko ljudi. Po prvi posthumni izdaji Priročnika za čistilke, je že postala fenomen sodobne ameriške proze, ki je presegel meje ZDA. Berlin pa je pravzaprav pisala celo svoje življenje in je zgodbe objavljala v manjših ameriških literarnih. V času njenega življenja so izšle tudi tri zbirke, vendar ji nič o tega ni prineslo večjega literarnega uspeha. Do sedaj.

 

Stran 1 od 16

<< Začetek < Prejšnja 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naslednja > Konec >>

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.