Zgodba brez zgodbe - Jean Genet: Zaljubljeni jetnik. Založba: Aleph, 2014. Prevod: Suzana Koncut

Uporabniška ocena: / 6
SkromnoOdlično 

jetnik

»Poskusi razložiti, zakaj si tako dolgo ostal z nami. Zakaj si prišel in ali je bilo naključno. Prišel si za teden dni, zakaj si ostal dve leti?«

To vprašanje Jeanu Genetu desetletje po njegovem bivanju med palestinskimi borci postavljajo naključni Palestinci, ki jih srečuje na različnih koncih sveta in ki vedo, koliko časa je preživel med njimi. Genet ga v delo Zaljubljeni jetnik, ki je v veliki meri, če ne celo v celoti, avtobiografsko (v nadaljevanju bom zato pripovedovalca enačila z avtorjem) najverjetneje ni vključil zaradi lepšega – ve namreč, da to zanima tudi bralce. Do omenjenega odlomka se je namreč potrebno prebiti skozi skoraj tristo strani, na katerih se nam odstira na stotine fragmentov, zgodb ljudi, ki jih je Genet spoznal v obdobju bivanja med fedajini, političnih in zgodovinskih vprašanj, ni pa nam popolnoma jasno, kaj je pisca v zvezi s palestinskim bojem tako pritegnilo, da se je začel med borci počutiti domače.

Vendar nam Genet odgovora ne razkrije takoj – samo namigne, da se bo s premišljevanjem o tem še ukvarjal. Zopet nas zasuje kopica nepovezanih podob, nakar se približno štirideset strani pozneje pisatelj spominja, kako je neko mlado dekle Črne panterje, s katerimi je Genet prav tako sodeloval, opisalo kot »nežne«. Avtor nato za nežne označi Palestince. »In to besedo si morda drznem, da bi z eno samo zapisal, kar me je pripravilo, da sem ostal z njimi.« Zakaj pa je prišel? Če smo na prvo vprašanje navsezadnje le dobili odgovor, ga na drugega (še) ne dobimo. »To je druga, bolj zabrisana zgodba, /.../ ki pa jo bom poskušal razkriti kljub uganki, trdi in neoprijemljivi hkrati ...«

 


Prav dejstvo, da Genet ves čas komentira in reflektira svoje lastno delo, je tisto, ki mu daje vrednost. Razmetanost spominov in preskakovanje z enega teme na drugo, ki ni s prvo (vsaj za bralca, ki ne ve, kaj natanko se je Genetu v trenutku, ko je pisal spomine, podilo po glavi) v nikakršni zvezi, na trenutke namreč deluje konfuzno. Genet res natančno pozna palestinsko situacijo in zato knjiga ponuja precej globlji uvid vanjo kot goli teoretski članki/eseji na to temo, pa vendar je po drugi strani avtorjeva napaka morda prav ta, da predvideva, da je bralec v popolnoma enakem položaju kot on – vse dogodke in osebe, ki jih opisuje, bi moral poznati ali pa zanje vsaj slišati. Lahko sicer razumemo, da je bil Genet med pisanjem v nekakšnem afektu, podobe, ki se razgrinjajo na straneh Zaljubljenega jetnika, pa so bruhale iz njega, ne da bi si vzele čas za pojasnjevanje, kakšen je njihov pomen.

 


Treba je sicer priznati, da je tudi to nekaj, česar se avtor zaveda – ob priliki zapiše, da je »ta knjiga prišla iz mene, ne da bi jo lahko nadziral. V njenem poteku je preveč nerodnosti in verjetno je čutiti olajšaje, ker se v njej odpirajo zapornice pred zaprtimi spomini.« Ker so torej spominski fragmenti tisto, iz česar je delo nastalo, mu je precej težko določiti literarno vrsto. Skoraj z gotovostjo lahko rečemo, da ne gre za roman; lahko bi ga šteli za reportažo, ki sicer dovoljuje subjektivnost, kakršno si privošči Genet, pa vendar morda ne v tolikšni meri. Za dnevniške zapise je avtorjev slog preveč povzdignjen ... Morda bi, če bi bilo delo drugače strukturirano, Genetova razmišljanja dobro učinkovala kot nekakšni eseji, veliko je namreč odlomkov, ki stojijo tudi sami, brez konteksta knjige. In mogoče je celo, da tudi Genet sam ni želel pustiti Zaljubljenega jetnika v takšni obliki, med pregledovanjem korektur ga je namreč presenetila smrt. Sicer pa drugačna pripovedna tehnika najverjetneje ne bi spremenila dejstva, da občutkov fedajinov, med katerimi je bival Genet, ni mogoče dostojno spraviti na papir, poznajo jih le oni sami in (očitno) avtor, ki se je uspešno vživel v tamkajšnje vzdušje.

 


A kaj v tovrstnem delu počne ljubezen? Zakaj zaljubljeni jetnik? Tekom celotne knjige imamo občutek, da Genet ni zaljubljen v nič specifičnega, da gre zgolj za zaljubljenost v palestinsko stvar. A proti koncu se razkrije, da sta dve osebi vendarle pritegnili njegovo pozornost – mladenič Hamza in njegova mati, pri katerima je prespal in se z njima družil le en dan, vendar leta pozneje, ko ju želi ponovno najti, ugotavlja, da je bilo prav to čustvo, ki se je v njem razširjalo dolgih štirinajst let. Vse, kar mu je globokega ostalo od palestinske revolucije, sta bili le dve osebi – da nam v spominu bolj kot dogodki ostanejo osebe, pa se tako ali tako rado zgodi.
Morda se zdi, da sem z razkritjem zaključka pokvarila bralski užitek, a ker se Zaljubljeni jetnik ne zanaša na suspenz, ki bi vrhunec dosegel na koncu, menim, da si to lahko privoščim. Gre pač za zgodbo brez zgodbe, v kateri bodo najbolj uživali tisti, ki imajo o palestinskem vprašanju kar nekaj predznanja, preostali pa bodo za preboj čez Genetova razmišljanja potrebovali malo več časa in volje.

 

 

Lara Paukovič

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.