»V trpljenju sva dozorela v najlepša in najboljša človeka«Ljubimca z Vošnjakove ulice: pisma Silve Ponikvar in Karla Destovnika Kajuha. Mladinska knjiga, 2014

Uporabniška ocena: / 3
SkromnoOdlično 

ljubimcaBosa pojdiva, dekle, obsorej, bosa pojdiva prek zemlje trpeče, sredi razsanjanih češnjevih vej sežem ti nežno v dlani koprneče, Kajuh nagovarja preljubo dekle skozi čuteče verze ene izmed svojih pesmi. To dekle pa ni nihče drug kot Silva Ponikvar, Karlova vélika ljubezen. Posebna vez med njima se je stkala ob skupnem prebiranju Vojne in miru v februarju leta 1942, potem pa je v njuno srečo najprej posegla Silvina (dvakratna) aretacija, kruto pa jo je končala Kajuhova smrt leta 1944.

 

V slovenski zavesti je obveljal za najpomembnejšega pesnika druge svetovne vojne, zaradi česar se njegovo poezijo velikokrat obravnava izključno v kontekstu partizanstva. Zato knjiga Ljubimca z Vošnjakove ulice kar 70 let po njegovi smrti pokaže njegovo intimnejšo stran, ki ni vezana samo na zgodovinsko ozadje, ampak tudi na brezčasje ljubezni. Silva in Kajuh sta si namreč ves čas do njegovega odhoda v partizane pisala pisma, ki so se ohranila skrita pod »njuno« češnjo, kakor ji je obljubil Kajuh v svojem zadnjem pismu: »vse bo na tistem mestu v pločevinasti škatli«.

 

Pretresljiva zgodba tega mladega, strastnega para se v Ljubimcih z Vošnjakove ulice izpisuje prav preko njune pisemske korespondence, ki jo je Mihael Glavan poskusil urediti kronološko, upoštevaje da se nekaj njunih pisem ni ohranilo. V njih prevladuje predvsem hrepenenje po ponovni združitvi, ki jo tako nestrpno pričakujeta. Zapisi o njuni prihodnosti so stalnica, Silva recimo zapiše: »toliko mislim na najino bodočnost, da se mi kar vrti v glavi. Vse trpljenje bova imela poplačano«. In ravno to je pri branju najbolj srce parajoče – vse te želje o skupnem življenju, ki jih je poteptala vojna krutost ter Silvo pustila samo. Da ne govorimo o otroku, ki sta si ga neizmerno želela oba (»vem pa, da naju čaka še vse kaj lepšega, takrat ko bomo trije«). Misel »kako bova še srečna, srečna« tako dobi zelo grenak priokus. Nikoli, ne glede na prepreke, pa ni dvoma o njuni medsebojni naklonjenosti, ki jo tako lepo izrazi Kajuh: »jaz čutim, kako si vse premaknila v meni.«

 

Pomemben aspekt njunih pisem je tudi poezija, saj Kajuh Silvi kot priloge pošilja svoje »pesmice«, kakor jih ljubkovalno imenujeta. Od tod se lahko vidi tudi razvoj Silvinega odnosa do pesništva kot takega, saj na nekem mestu zapiše: »moram ti povedati, da mi poezija iz dneva v dan pomeni več«, obenem pa ima čisto poseben odnos do pesmi svojega izbranca – pove mu, da dajo njegove pesmi »človeku moč prenašati vse trpljenje«, v zaporu se jih uči na pamet in si jih potem recitira kot male molitve, nemalokrat pa izrazi tudi ponos, ki ga čuti do Kajuha, ta ji namreč pripoveduje o svojih branjih, o komentarjih drugih ter o svojem delovanju v kulturi. Morda še to: Kajuh je na začetku zvezka svojih pesmi, ki se je ohranil, zapisal: »vse pesmi, napisane v tem zvezku, in vse, ki jih bom še napisal, posvečam moji dobri, zlati Silvici.«

 

Pisma pa niso samo romantična izpoved, ampak tudi zakladnica podatkov o življenju med vojno – Silva opisuje zapor, sozapornice, veliko je napisanega tudi o konkretnih ljudeh, ki jima tako ali drugače pomagajo v težki situaciji; od nudenja skrivališča Kajuhu vsevprek po okupirani Ljubljani do prinašanja hrane zaprti Silvi. V sprotnih opombah tako Glavan razjasnjuje njune »šifre« za različne ljudi in dogodke, pa tudi pojasni kaj več o usodi katerega izmed omenjenih. Vse to nudi zanimiv vpogled v tisti čas, prav tako pa nam prikaže pesnika skozi drugačno perspektivo. K temu pripomore tudi spremna beseda, ki jo pridoda Glavan. V njej oriše Kajuhovo in potem še Silvino življenje ter razloži tudi nekatere uredniške odločitve, ki jih je moral sprejeti. Mejo med pismi in spremno besedo pa predstavlja skupek črno-belih fotografij, od objetega in nasmejanega para, do hiše in njune cvetoče češnje na Vošnjakovi 22, pa vse do fotografije partizana Kajuha.

 

Ljubimca z Vošnjakove ulice je torej prečudovita pisemska romanca, ob branju katere je težko, če ne kar nemogoče, izklopiti čustva. Ob objavi tako osebnih in zasebnih besedil je vedno prisotna moralna dilema, toda v tem primeru jo za bralca razreši tudi tale Silvin zapis: »ne bi bilo prav, da bi najlepša ljubezen na svetu ostala prikrita, da ne bi vedeli drugi, kakšna lepota in sreča je mogoča v ljubezni«, in tako je pred nami je knjiga, ki potrjuje krasno misel »midva nisva navadna ljubimca, kje na svetu je par, da je nama podoben«.


Veronika Šoster

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.