3. Festival dramske pisave Vzkrik - sestavek o besedilih / Katja Markič

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

VZKRIK formatpravokotnik napovednikSedmim dramskim besedilom, ki so nastajala na delavnicah 3. Festivala dramske pisave Vzkrik pod mentorstvom Simone Semenič, Milana Markovića Matthisa in Erica Deana Scotta, je skupno, da izrazito rezonirajo z duhom (današnjega) časa. Avtorji in avtorice so skozi dramske in postdramske tekste, osebne izpovedi ali fiktivne svetove, stimulativne zvočne in vizualne asociacije, razvijali kritičen dialog s sodobnimi družbenimi normami in lastnim položajem znotraj njih. Vprašanje aktivnosti (in ne nazadnje moči) posameznika v današnjem svetu je kot rdeča nit zaznamovalo novonastale dramske tekste.

Postdramski zapis Kaje Blazinšek Kratka dramska prilika o bonbonih protagonistki odvzame ime, jo pomnogoteri in moč njenega glasu izenači z zvoki zunanjega sveta, ki prodira vanjo, skoznjo, iz nje. Besedilo preigrava hitre menjave notranjega dialoga in didaskalij ter prek tega ustvarja sliko polifonije sveta, kjer ni počitka (morda je prisoten celo strah pred počitkom), le hitenje ali pa čakanje. Tematsko problematizira cikličnost našega vsakdana, nenehni dvom vase in iskanje potešitve v zunanjih stimulansih, kar dramaturško podpre s sugestijo zvočne podobe, ki jo ponuja s hitrim izmenjevanjem replik protagonistkinih notranjih glasov, v sozvočju – najpogosteje pa kakofoniji – s številnimi zunanjimi zvoki (od pomivalnega stroja, škripanja stola, prihoda vlaka na peron, pa vse do divjih ritmov v diskoteki).

Besedilo Čakalnica Mitje Lovšeta v klasični formi (na trenutke duhovitih) dialogov svet predstavi kot večno čakalnico, prostor, kjer dejanje nikdar ni zares mogoče in se vanj zbujamo vsakokrat znova, a so edina vidna sprememba le naši položaji (finančni, družbeni, morda medosebni odnosi), nikdar pa zares ne izstopimo iz svoje kože ter se zadovoljimo s čakanjem. V vsakdanjo situacijo pa avtor posega z odločnimi rezi, prekinitvami, zamrznitvami dogajanja in razmeščanjem dramskih likov po prostoru čakalnice. Didaskalija tako prevzame vlogo notranjega režiserja dogajanja, nekakšno »big-brothersko« pozicijo in grotesknosti dialogov dodaja dimenzijo srhljive ujetosti v brezčasje. Umanjkanje končnega akcenta ter zgolj nakazane karakterne specifike in predzgodbe dramskih likov pa pripomorejo k vzdušju brezizhodnosti in stagnacije.

Vse se je začelo z golažem iz zajčkov Varje Hrvatin je drzen in izzivalen eksperiment avtobiografske drame. Dramatičarka skozi retrospektivo lastne življenjske izkušnje prevprašuje svoje (a nemalokrat vsem nam skupne) motive za odločitve, kot so odnos do živali in mesa, iskanje lastnega glasu in položaja v družbi, zamolčanost v medosebnih odnosih,... – skozi vse pa se vleče rdeča nit občutka krivde, ki nemalokrat oblikuje naše odločitve in (čeprav pogosto prazen, nezaslužen?) zaznamuje naše spomine. S prefinjeno vpeljavo nasilja, ki se v različnih oblikah kaže v našem vsakdanu, zahteva bralčevo absolutno pozornost in nenehne moralne opredelitve. Ob tem pa uporablja inovativno dramsko formo, ki monološko obliko razbije na sekvence in bralcu omogoča doživetje naključnega branja – besedilo od bralca zahteva opredelitev do vsakokratno izpostavljenega problema in na podlagi svoje odločitve nato le-ta preskakuje po tekstu, se na nekatere prizore vrača in nazadnje sam izbere konec drame. Preko dramaturgije bralca tako besedilo doseže dialog s tistim, ki vstopi v intimo avtoričine izpovedi.

Drama Žalostinke Jerneja Potočana ustvarja beckettovsko apokaliptični svet, v katerem vladajo specifične naravne zakonitosti, ki pa ne vstopajo v dogajanje kakor zunanji sovražnik, temveč izvirajo iz samega mesa medosebnih in družbenih odnosov dramskih likov. Dialog je gosto prepreden s premolki in zamolki, več je zamolčanega, kakor izrečenega, in vendar prav s tem prijemom dobimo kot rezilo ostro sliko družbenega stanja. Krutost, bolečina, otopelost so slogani propada, kjer je posameznikovo življenje vredno le še toliko, kolikor je (komercialno?) zanimiva njegova življenjska zgodba. In slabše kot je življenje, bolj zanimiva je pripoved. Z izrisano dramaturgijo katastrof, ki drobijo dogajanje, ga ponavljajo, likom počasi luščijo plasti in jim neusmiljeno odvzemajo še tisto malo, kar jim je ostalo, avtor zaokroži dramsko dogajanje in pred nas postavi venomer večajočo-se rano sveta.

Jožica Grum, predstavnica starejše generacije žensk, je skozi dramo Skupni imenovalec problematizirala pozicijo ženske v prejšnjem stoletju. Nenehni družbeni boj med spoloma, prekinitev s tradicijo določenih družinskih in socialnih vlog in na drugi strani intimni odnosi se povežejo v izrazito feministično stališče drame. Skozi življenjsko zgodbo protagonistke, razcepljene na svoj mlajši in starejši jaz, nas drama popelje skozi številna razmerja in srečanja z nasprotnim spolom. Od upora očetovski avtoriteti, skoraj odvisniške zaljubljenosti, posilstva, do nefunkcionalnih zvez z nesamostojnimi moškimi in nazadnje ambivalentnih odnosov do zdravnikov in psihoanalitikov. Vizualno podobo avtorica dograjuje s sugestijami vključitve fotografij kot didaskalijčnih komentarjev na dramsko dogajanje.

Dramsko besedilo Trupla je nastalo v soavtorstvu Vide in Matjaža Voglarja. Drama, ki se dogaja na patološko-forenzičnem oddelku bolnišnice na Poljskem, je prežeta s (črnim) humorjem in družbeno kritiko. Zaposleni na različnih oddelkih bolnišnice svojih pacientov (pa naj bodo ti živi ali mrvi) ne obravnavajo več s človeško toplino in empatijo, niti ne z nelagodjem ali gnusom (ki bi ga tovrstno delo morda vzbujalo pri laiku), temveč se do njih obnašajo kot do povsem vsakodnevnih pojavov. Avtorja tako skozi klasično dialoško formo natančno secirata psihološko sliko karakterjev, neizogibno okuženih s konservativnostjo družbenega okolja, v katerem živijo.

Neja Repe je skozi besedilo Bog sedmega dne raziskovala odtujenost realnosti in distopično prihodnost umetne inteligence. Dramsko dogajanje se v šestih korakih premakne iz vsakdanjega in stvarnega okolja bara, prek vmesnega prostora čakalnice in avtobusa, pa vse do potovanja na Mars in v vedno bolj abstrakten svet, odmaknjen od našega vsakdana. V tem novem svetu pa človeške trivialnosti ne izginejo povsem in za štiri dramske like, ki jih spremljamo skozi proces, bistvena sprememba nikdar ni zares mogoča. Atmosfera distopije in kiborgičnost likov vzbujata občutek potovanja v veliko praznino vesolja, kjer bralcu zmanjka kisika in kakor v transu spremlja nadaljnji razvoj drame.

 

Avtorica: Katja Markič

Deli

 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.