Vmesno stanje med življenjem in smrtjo

Uporabniška ocena: / 8
SkromnoOdlično 

naslednjavojna6. januarja 2015 se je v Trubarjevi hiši literature odvil prvi iz cikla filmskih večerov, ki jih organizira Društvo študentov primerjalne književnosti. Na sporedu je bil Nasvidenje v naslednji vojni, film Živojina Pavlovića, posnet po kultnem romanu Vitomila Zupana, Menuet za kitaro, vendar ni ostalo samo pri ogledu – z nami je bila namreč izr. prof. dr. Vanesa Matajc, ki na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo letos predava Literarno in filmsko zgodbo. Tako so po filmu lahko študentje, pa tudi preostali zainteresirani obiskovalci, prisluhnili njenemu predavanju.

 

Prof. Matajc, ki je hitro vzpostavila diskurz z občinstvom, je najprej zanimalo, v čem se po mnenju tistih, ki so prebrali tudi Zupanov roman, ta najbolj razlikuje od filma. Odgovor je bržkone kar logičen – ker je v film zelo težko vključiti prvoosebnega pripovedovalca, je treba poiskati alternativo. Pavlović se je znašel tako, da kamera ves čas sledi bodisi Berkovemu (glavni lik romana in filma) pogledu bodisi pogledu ljudi, ki mu očesni stik vračajo. Berk npr. opazuje eksekucije ali se spogleduje z mladim partizanskim dekletom, ki ga pozneje ustrelijo – vendar jo Berk gleda še po tem, ko je že mrtva, zdi pa se tudi, da mu prazne odprte oči vračajo pogled. S pomočjo tovrstnih pogledov gledalec zgodbo doživlja na način, ki je verjetno najbližji doživljanju romana skozi notranji monolog. Zgovoren je tudi uvod v končni prizor – ko ga prvič vidimo, nam ni popolnoma jasno, za kaj gre – pod oboki so partizani, spodaj pa morje. Šele malo pozneje (ko se na sceni pojavi tudi Berk) postane jasno, da so nam obrazi partizanov znani – gre za tiste, ki so padli, vidi pa jih očitno zopet le Berk.

 

 

Halucinantni prizori so verjetno posledica vpliva Buñuela (režiserja Andaluzijskega psa), poleg njega pa je Pavlovića zelo zaznamoval tudi Eisenstein. Hkrati je Pavlović pripadal črnemu valu jugoslovanskega filma – najbrž so zato prizori spolnosti, nasilja in smrti predstavljeni brez olepševanja. Spolnost tako Berka kot Zupanove junake nasploh drži v stiku z realnostjo, ki pa je, milo rečeno, absurdna. Vendar je ključ do preživetja prav v tem, da se te absurdnosti zavedaš in si v njej nekako srečen, kar Berku uspeva. V tem kontekstu je prof. Matajc omenila zanimivo primerjavo z biki, ki so v filmu precej izpostavljeni, predvsem zato, ker se ostareli Berk v zgodbi, ki teče vzporedno z njegovimi spomini, nahaja v Španiji, kjer spozna nemškega turista Bitterja, ki je bil nekoč vojak in privrženec Hitlerja. Bike za bikoborbe, ki si jih ogledata junaka, se deli predvsem v dve skupini: tiste za zakol in tiste za borbo v areni. Bike za zakol bi lahko primerjali s padlimi partizani, ki so žrtvovani v birokratiziranem sistemu borbe (v romanu je ta problematika še jasneje izpostavljena), redkejši pa so biki za borbo – to so ljudje, ki izzivajo usodo, vedo, da ne morejo zmagati, vendar se s smrtjo soočijo, in – paradoksalno – na ta način ostanejo živi do konca. Kot že omenjeno, Berk s tem, ko se zaveda absurdnosti svoje pozicije, počne prav to, kar pomeni, da nedvomno spada v to skupino. In najbrž je zato Bitterju hitro jasno, da Berk vojno pravzaprav pogreša (čeprav mu tega ne prizna neposredno) – a ne samega nasilja in ubijanja, temveč možnost preizkusa, vmesno stanje med življenjem in smrtjo.

 

 

Pavlovićeva posebnost so kontrasti, ki se pojavljajo tudi v njegovih preostalih filmih. Prizor usmrtitve se npr. takoj nadaljuje s prizorom plesa, kontrast ruski udarni pesmi pa je nežna Kdo bo tebe ljubil?. Glasba v filmu tudi sicer igra pomembno vlogo – redko se pojavi brez pomena, poleg ruskih in slovenskih ljudskih pesmi pa slišimo tudi partizanske pesmi, tango in seveda menuet, ki je tudi stična točka z romanom.

 


In ker že omenjam roman, se naj za trenutek ustavim še pri enem vprašanju, ki se v zvezi z Menuetom za kitaro postavlja vedno znova: v kolikšni meri je roman avtobiografski? Vemo namreč, da je Zupan večinoma pisal iz lastnih izkušenj in bil tudi velik zagovornik tega principa. Prof. Matajc pravi, da Menueta za kitaro ne glede na avtobiografske elemente ne moremo oklicati za avtobiografijo, kvečjemu za avtobiografski diskurz – konec koncev se je Zupan temu izognil že tako, da likom ni nadel pravih imen. Ne glede na to, da so tudi okoliščine v njegovih preostalih delih sumljivo podobne njegovemu resničnemu (sicer zelo pestremu) življenju – v Levitanu npr. popisuje svojo izkušnjo bivanja v zaporu, je namreč uspešno vzpostavljal distanco do samega sebe.

 

 

Lara Paukovič

 

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.