Cona prehoda: o koncu postkomunizma ali kako preživeti v dobi cinizma

Uporabniška ocena: / 2
SkromnoOdlično 

conaPri založbi Krtina je do zdaj izšlo že kar nekaj del, ki se ukvarjajo s fenomenom tranzicije, prehoda bivših komunističnih in socialističnih držav v sistem zahodne liberalne demokracije. Nedolgo nazaj se jim je pridružilo še eno, in sicer Cona prehoda: o koncu postkomunizma avtorja Borisa Budna, ki pa se od ostalih zagotovo razlikuje po svoji kritični naravnanosti predvsem do ideologije že omenjene tranzicije in razkrinkavanju »vélike zgodbe zahodne svobodne demokracije«.


Buden, pri nas poznan zlasti kot kulturni teoretik (nekaj njegovih tekstov lahko najdemo v različnih galerijskih in umetniških publikacijah), sicer pa tudi politični aktivist, filozof, scenarist in prevajalec, v slovenščino vse do Cone prehoda vsaj v knjižni obliki še ni bil preveden. Kot pravi Gal Kirn, pisec spremne besede, je eden od razlogov verjetno bližina (srbo)hrvaščine; Buden je moral, kako ironično, pisati v nemščini, da smo lahko v našem prostoru dobili njegov prvi slovenski knjižni prevod.

 

6. februarja 2015 je v Trubarjevi hiši literature potekal pogovor z avtorjem o Coni prehoda, zagotovo enem njegovih najbolj branih del, ki ga je vodil Luka Omladič, asistent filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti in član Krtininega uredništva. Med publiko so bili tako preostali člani uredniške ekipe kot prevajalec Samo Krušič in seveda tudi številni drugi poslušalci, ki jim je Budnova knjiga vzbudila zanimanje.

 

Avtor se je za začetek najprej posvetil uvodnemu vprašanju, kaj sploh je postkomunizem. Kot ilustracijo, ki jo lahko najdemo tudi v sami knjigi, je podal prizor iz filma Stalker Andreja Tarkovskega. Tam v nekajminutni sekvenci vidimo tri moške na drezini, ki se iz puste industrijske pokrajine v sepiji vozijo v živahno območje polno barv, svetlobe in prebujajočega se življenja, ki naj bi predstavljala obljubljeno idilo obdobja po tranziciji. Vseeno pa v filmu nujno sledi tudi streznitveni povratek v sivo realnost, ki je pravzaprav tisto, kar v tej zgodbi resnično šteje; prehod je bil zgolj ena od epizod postindustrijskega obrata.

 

Na vse to je Buden navezal tudi pojem cinizma, ki je za razumevanje odločilen. Gre namreč za cinično držo zahodnih akterjev, ki v svojo neoliberalno politiko ne verjamejo več, vseeno pa z zanimanjem opazujejo entuziazem držav vzhodnega bloka, ko v imenu svobodnjaških vrednot Zahoda rušijo berlinski zid (tako konkretno kot tudi metaforično). Tukaj je govora predvsem o takoimenovanih »liberalnih revolucijah« v letih 1989/90, ko so se države vzhodnega bloka Evrope osvobajale izpod komunističnega oziroma socialističnega režima (na primer Žametna revolucija na Češkem, Božična revolucija v Romuniji, padec berlinskega zidu itd.). Pri tem velja izpostaviti to, da zgodovine ne pišejo tisti, ki so v teh revolucijah aktivno sodelovali; ne, zgodovino dojemamo skozi pogled nanje, pogled, ki v bistvu pripada zahodnim pasivnim opazovalcem. Tukaj, opozarja Buden, gre pravzaprav za proces, ki ga je opredelil že Kant pri svoji obravnavi francoske revolucije v Sporu fakultet: simbolna reprezentacija dogodka je osnovana zunaj dejanskega dogajanja. To pomeni, da razlog, zakaj neko zgodovinsko dogajanje postane pomembno za zgodovino, ni toliko v samem delovanju dejanskih akterjev kolikor je v identificiranju pasivnih opazovalcev z njim. Če ostanemo pri francoski revoluciji: ko so ti »opazovalci« v dogodkih, ki so se zgodili v Parizu leta 1789, razpoznali nek pomemben revolucionarni dogodek, »napredovanje k boljšemu«, je postalo dogajanje zgodovinsko pomenljivo. Napad na Bastiljo tako ni zgolj napad na nek pariški zapor, ampak simbol revolucije v najširšem smislu. Podobno se je zgodilo tudi z berlinskim zidom leta 1989. 


Naslednje vprašanje je, zakaj Zahod to osvobajanje izpod komunizma sploh opazuje z zanimanjem? Odgovor na to lahko najdemo v Budnovi naslednji repliki, ko ga je Luka Omladič je povprašal o uporabi otroške metaforike v funkciji postkomunističnega diskurza. Po padcu komunizma je Vzhod namreč predstavljen kot otrok, ki se, opotekajoč, šele uči svojih prvih korakov. Njegova bivša (sporna) politična preteklost mora biti na silo pozabljena, zdaj se vse začenja na novo od začetka, Zahod pa igra pri tem vlogo starša in vodnika. Otroška metaforika tako služi predvsem določanju moči in gospostva v Evropi: izkušeni Zahod, zibelka svobode in demokracije, mora postopoma, kot otroka, voditi neizkušeni Vzhod, ki se pravemu, liberalno-demokratskemu sistemu šele priučuje. Na tem mestu imamo spet opraviti s Kantom, in sicer z njegovo opredelitvijo nedoletnosti. V glavnem gre za »usmerjevalno« vlogo razsvetljenstva pri razvoju človeške zgodovine; po Kantu je nedoletnost namreč nezmožnost, da bi svoj razum uporabljali brez vodstva drugega, doletnost pa naj bi posledično predstavljala proces emancipacije. Vse to so razsvetljenci ilustrirali s podobo odraščajočega, nesamostojnega otroka. Kasneje jo je v luči liberalizma prevzel tudi Jürgen Habermas, filozof in sociolog, s katerim Buden v svoji knjigi največ polemizira. S tem, ko bivše komunistične države na prehodu označimo kot »neavtonomne otroke«, pa se zlahka izognemo tudi odgovornosti za razne zdrse postkomunizma (na primer za brezposelnost in inflacijo, ki sta možna posledica težavne tranzicije); vse to je – kot je šaljivo citiral Buden – zgolj »nedolžno blato na pleničkah novorojene demokratične družbe«. Posledično pa je tako pojem nedoletnega Vzhoda neločljivo povezan tudi s konceptom dohajanja, kar pa le še bolj reproducira neenakost med evropskima poloma.

 

Buden se je ob omembi cinične distance vrnil tudi na definicijo postkomunizma, ki jo je prvi osnoval politični filozof Zbigniew Brzeziński: šlo naj bi za sistem, ki ne temelji več na sami marksistični teoriji in praksi; ljudje, ki se sami razglašajo za 'komuniste', svoje doktrine več ne jemljejo kot vodila za organiziranje družbenega življenja in ji niti ne verjamejo več. Buden je kasneje kot primer navedel upor študentov zagrebške Filozofske fakultete v začetku 80. let (katerega vodja je bil prav sam) proti Šuvarjevi reformi »usmerjenega izobraževanja«, kar kaže na močno postsocialistično težnjo že v času samega socializma, ki naj bi se po Budnovem mnenju začela pojavljati že kakih deset let pred dejanskim padcem režima.


V drugem delu pogovora sta se sogovorca osredotočila na vprašanje vere in zlasti verskega fundamentalizma v »novi družbi«. Družbo tranzicije mnogi opisujejo kot družbo brez temelja, družbo »nad prepadom«. Prav iz tega se rodi verski fundamentalizem, ki, zmotno, ne pomeni »prebitka« religioznosti, ampak se izrašča iz brezna družbe kot družbe brez trdnega fundamenta. To pa mu daje tudi politično udarnost: politizacija religije je namreč postsekularni fenomen; bog se po koncu komunističnega ateizma, kjer je bil pregnan v strogo ločeno sfero zasebnega, s pompom vrača nazaj v svobodo, ampak tokrat v javnost. Po Habermasu religija v liberalno-demokratični družbi postane nekaj, kar smo primorani prevajati v politični diskurz (to je namreč njena liberalna pravica), s tem pa tisti, ki se okrog nje zbirajo (in za katere sploh ni nujno, da so dejansko verujoči; dovolj je, da se okličejo za pripadnika določene vere), obnavljajo svojo družbenost. Prav na ta način pa vera vstopi v sfero političnega. 


Boris Buden ni le kritični filozof z jasno zastavljeno politično-teoretsko pozicijo, ampak tudi živahen in odprt sogovornik, kot se je izkazalo na večeru, namenjenemu predstavitvi Cone prehoda. Čeprav je pogovor potekal deloma v slovenščini in deloma v hrvaščini, to niti Budnu niti poslušalcem ni predstavljalo večje ovire; ob koncu so mu nekateri z zanimanjem zastavili še dodatna vprašanja. Morda pa bo zanimanje za knjigo in veliko število obiskovalcev na predavanjih še koga spodbudilo, da se loti prevoda še kakšnega drugega dela iz avtorjevega opusa.

 

Zarja Vršič

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.