Instant drama, drugič

Uporabniška ocena: / 5
SkromnoOdlično 

instantV četrtek, 12. februarja 2015, smo si v Trubarjevi hiši literature lahko ogledali že drugo predstavitev dramskih tekstov, ki so nastali v okviru delavnice, imenovane Instant drama. Tokratni pisci pod mentorstvom dramatičarke in dramaturginje Simone Hamer so bili Katja Markič, Matjaž Brulc, Sara Horžen, Urša Arnšek, Anja Bunderla in Taja Lesjak-Šilak. Večer je tokrat povezoval Sandi Jesenik, tekste pa so interpretirali Nika Korenjak, Iztok Drabik Jug, Gregor Prah in Miranda Trnjanin.

Prva nam je svoj tekst z naslovom Tok tok – Tarik Tarik predstavila Katja Markič. Dogajanje temelji predvsem na dialogu med hišnikom Tarikom »zunaj« in Tarikom »znotraj«, ki ju ločujejo zgolj vrata. Že po prvih začetnih stavkih se nam porodi ideja, da gre verjetno za pogovor med dramsko osebo in njenim alteregom. Kot kaže, se Tarik boji soočenja s samim seboj; kasneje iz dialoga izvemo, da se namesto tega raje skrivoma zadržuje v tujih stanovanjih v bloku, ko lastnikov ni doma. Njegov pravi jaz ga poskuša prepričati, naj ga Tarik spusti vase (oziroma skozi vrata), saj je čas, da začne končno živeti svoje življenje, ne pa življenja drugih ljudi. Prizor se konča z razočaranim Tarikom, ko ugotovi, da nikakor ne more v stanovanje na novo vseljenega para. Žiranti, med katerimi so tokrat sedeli Simona Semenič, Ajda Valcl in Andraž Golc, so tekst v glavnem pohvalili, a prav tako izpostavili tudi par stvari, ki bi se jih dalo še nadalje razdelati. Tak se jim je zdel na primer odnos med Tarikom »zunaj« in Tarikom »znotraj«, ki morda že od vsega začetka nakazan preveč eksplicitno. Tukaj gre tudi za razmerje med likoma, ki ga je avtorica sicer vzpostavila že na jezikovni ravni (eden od Tarikov namreč govori knjižni in drugi pogovorni jezik), a bi bilo zanimivo poiskati še kak drug način, ki bi poudarjal razliko med njima. Žiranti so izpostavili so tudi idejo vrat, ki ločujejo oba Tarika, in za katera ni jasno, ali naj bi igrala konkretno ali bolj metaforično vlogo. Ampak ali gre tukaj res za pomanjkljivost? Pravzaprav lahko prav ta dvopomenskost po mojem mnenju zelo dobro učinkuje in je prejkone eden izvirnejših elementov v samem tekstu.

 

Naslednja je bila na vrsti Anja Bunderla s Hotelom Oster-Atlantida. Zgodba se večinoma odvija v hotelu, iz »katerega nikoli ne boste hoteli oditi«. Že takoj na začetku se srečamo z zanimivima likoma, dvema »nomadoma«; kasneje se izkaže, da se tako imenujeta zaradi nenehnega premikanja iz hotela v hotel. Eden od njiju ima celo načrt za uničenje Oster-Atlantide po njunem odhodu, a drugi, nomad Joc, se s ponovno selitvijo začuda ne strinja več. Pravzaprav mu je nomadskega življenja dosti; namigne celo na to, da želi v hotelu tokrat ostati dlje časa. Kot je izpostavila tudi žirija, bi moral biti ta preobrat bolj utemeljen, saj pravzaprav ne vemo, ali za vsem tem ne stoji Jocova afera s kabaretno pevko, ki prav takrat nastopa v hotelu, ali pa morda kaj drugega. Joc je v Oster-Atlantidi pravzaprav prava zvezda: upokojenke, ki pri njem trenirajo jogo, ga obožujejo, da ne omenjam prisrčnega sprejema na recepciji in njegove nove ljubice. Končni prizor v drami pa je zopet nekoliko nejasen: po rojstnodnevni zabavi ene od »jogistk« se oba nomada skupaj s pevko znajdeta v avtomobilu; iz njunega pogovora razberemo, da za seboj puščajo goreči hotel. Kaj je torej Joca prepričalo, da se svoji odločitvi navkljub zopet poda v nomadsko življenje? Kakorkoli, kot je izpostavila tudi žirija, se tekst ponaša s številnimi duhovitimi prizori in živahnimi dialogi, vendar pa se jim je zaradi svoje realističnosti, števila oseb in sočasnih prizorov v stilu filmske montaže zdel bolj primeren za filmski scenarij. Avtorici so žiranti predlagali, naj ga morda poskuša prilagoditi tako, da bo izkoristila danosti, ki jih ponuja gledališki oder.

 

Kot tretji po vrsti je svoj tekst predstavil Matjaž Brulc. Dogajanje je postavljeno v galerijo na otvoritev razstave, kjer se srečata slikar, ki razstavlja, in neka stara gospa. Njun pogovor se najprej vrti okrog ene od razstavljenih slik, ki prikazuje predmestne hiške; stara gospa namreč trdi, da bi moral namesto tega raje slikati tovarne. Kmalu se vname prepir o umetnosti nasploh; slikar izpostavlja svojo genialnost s tem, da citira visokoleteče fraze, ki jih je o njem napisal kritik. Slednji, prav tako prisoten na otvoritvi, se približa dvojici in poseže v pogovor. Sprva je na umetnikovi strani, kasneje pa, ko izve, da je gospa pravzaprav žena pokojnega profesorja z Akademije, postane do nje bolj prizanesljiv in ji začne celo pritrjevati. Ideja o sporu glede umetnosti je sicer tematsko aktualna, a izpeljana nekoliko na hitro. Liki se namreč zdijo kar nekoliko preveč shematični (kritik, ki se obrača po vetru in prazno govoriči, umetnik, poln samega sebe, gospa kot zunanja »neposvečena« opazovalka brez pravega občutka za umetnost), vseeno pa se zdi, da njihova ironija v tekstu dobro funkcionira. To je pohvalila tudi žirija, zlasti pa se je osredotočila na lik kritika, za katerega se jim je zdelo, da ni čisto jasno, kakšna je v besedilu pravzaprav njegova vloga. 


Tudi v Cirkusu, tekstu Taje Lesjak-Šilak se srečamo z likom slikarja, začetni prizor je postavljen kar v njegovo stanovanje. Tam ga obišče njegova devetnajstletna ljubica iz risarske šole in mu pove, da je z njim noseča. Dogajanje in dialogi, ki sledijo, so kar nekoliko stereotipni: slikar punci pove, da mu njun odnos ni kaj dosti pomenil, in ji predlaga splav. Temu pa odločno nasprotuje verna mati (ki ji dekle nazadnje v solzah vse prizna) in hčerki postavi ultimat: ali obdrži otroka ali pa naj kar pri priči odide od hiše. Zadnji prizor se odvija v porodnišnici, kjer medicinska sestra dekletu izroči formular o umetni prekinitvi nosečnosti. Poleg predvidljivega poteka dogajanja je konec tudi ena izmed pomanjkljivosti, o katerih bi se še splačalo malo razmisliti, kot je izpostavila tudi žirija. Ne vemo namreč, kako je utemeljen zadnji prizor in kako predhodno dogajanje k njemu napeljuje: si je mati premislila, je vmes prišlo kaj drugega? Tekst pa ima zagotovo določen potencial, če ga razumemo kot osnutek ali načrt nekega širše zastavljenega dela.

 

Naslednja nam je svoj tekst, naslovljen Poslednji krik, predstavila Urša Arnšek. Izvemo, da gre za jutro po pustni zabavi; tri nastopajoče osebe, dva fanta in punca, so še vedno v maskah. A razpoloženje je vse prej kot praznično; preko dialoga izvemo, da je Maja, sestra ene izmed prisotnih, sinoči umrla v nesreči z motorjem. Njena sestra se za smrt počuti delno kriva (če bi ostala doma, se to namreč ne bi zgodilo), obenem pa del odgovornosti pripisuje tudi enemu od fantov (ne izvemo, za koga pravzaprav gre, lahko bi bil tudi njen in Majin brat), s katerim se je Maja peljala na motorju. V naslednjem prizoru se srečamo z njenim duhom, ki sestri pripoveduje o tem, kako dobro se je pravzaprav počutila med vožnjo. Pogovor med sestrama je v bistvu tudi njuna končna sprava. Žirantje so poudarili, da bi bilo zanimivo izhodišče za nadaljnjo obdelavo lahko odnos med njima, o katerem v tekstu sicer ne izvemo dosti. Prav tako je tudi s témo smrti; avtorica je po njihovem mnenju stvar sicer dobro zastavila, a manjka še dodatna obravnava (morda to, kaj osebam v besedilu Majina smrt sploh pomeni). Kar se tiče dogajalnega časa in prostora, je tekst zelo domiseln, saj pustna zabava dopušča mnogo pogledov na celotno dogajanje, a bi jih bilo potrebno še malo bolj izpostaviti.


Kot zadnja je bila na vrsti Sara Horžen. Njeno dramsko besedilo z naslovom Točno opoldne, je politična satira: spoznamo namreč dve slovenski čarovnici, od katerih se bo ena izmed njiju kmalu preizkusila na izpitu za sprejem v Stranko čarovnic. Dogajanje poteka v živalskem vrtu pri kletkah z opicami, kjer mora mlajša čarovnica drugi dokazati, da lahko na tleh zvezanega moškega (gre namreč za političnega nasprotnika čarovniške stranke) spremeni v orangutana. Če je odnos med njima na začetku prisrčen, pa se to vsekakor spremeni, ko novinki spodleti pri uroku. Njena »mentorica«, voditeljica stranke, jo začne obkladati z raznimi zmerljivkami, a v tistem hipu je mlajši vsega dosti; uroči jo, da se ne more premikati. Skozi monolog (in kasneje tudi dialog) izvemo za vse njene umazane politične igrice kot tudi, da je kriva za smrt novinkine matere. Prizor se zaključi z odločitvijo, da voditeljico čarovniške stranke spremeni v pocestnico, namreč v skladu s tem, kar ji je ta vedno govorila: politika je kurba. Po mnenju žirije bi se lahko besedilo osredotočilo zgolj na eno stvar, ali na politično satiro ali pa na razlaganje dogodkov iz preteklosti, saj postane dogajanje, če je vključeno oboje, preveč nasičeno. Sama bi dodala, da bi se dalo politično satiro v besedilu še nadgraditi, saj mestoma meji na stereotip vedno skorumpiranega politika današnje družbe. Seveda pa je kritika politike vzpostavljena tudi z nekaterimi po mojem mnenju zelo domiselnimi elementi (tukaj imam v mislih predvsem celotno idejo čarovniške stranke). V tekstu izvirno in humoristično funkcionirata dogajalni prostor in jezik, kar je pohvalila tudi žirija.


Po kratkem premoru je žirija razglasila svojo odločitev: najprej se jim je zdelo, da bi bili lahko oktobra v gledališču Glej uprizorjena prav vsa dramska besedila, na koncu pa so se vendarle odločili za Točno opoldne avtorice Sare Horžen.

 

Dogodek je sicer potekal v prijetnem vzdušju, za kar je poskrbel sproščen nastop tako avtorjev dramskih del kot tudi njihovih interpretov. Žiranti so se v vsako delo precej poglobili in ga obširno pokomentirani, tako da so ustvarjalci lahko dobili precej razgiban odziv na svoje tekste. Od večera so lahko tako odnesli marsikaj, kar jim bo zagotovo v pomoč pri nadaljnjem ustvarjanju. Kdo pa se bo Luciji Lili Tratnik, zmagovalki s prve Instant drame, in Sari Horžen septembra pridružil v Gleju, pa bomo izvedeli na naslednjih delavnicah.

 

Zarja Vršič

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.