Na pesniškem tandemu s Petro Koršič – Novica Novaković in Alja Adam (poročilo z dogodka)

Uporabniška ocena: / 2
SkromnoOdlično 

tandem

V sredo, 23. novembra, sta se na pesniškem tandemu voditeljici Petri Koršič pridružila pesnik Novica Novaković in pesnica Alja Adam.

Novica Novaković, sicer tudi pisec songov in literature za otroke, poleg literarnega delovanja deluje tudi na področju prava, zato je Petro Koršič zanimalo, kako razmejuje in povezuje različni govorici med tema dvema področjema. Novaković je na tem mestu dejal, da sam sicer ne vidi nikakršne povezave med poezijo in pravom, v samem ustvarjanju tega ne more povezovati oz. mu v določenem trenutku dela celo težave, da pa mnogi pozabljajo oz. so presenečeni, ko jih opomni, da je bil pravnik tudi France Prešeren. Pravi, da je področje prava nek popolnoma drug svet, je tisto, kar človeka utesnjuje in omejuje pri pisanju poezije, zato se včasih zgodi, da tudi po leto dni ne napiše nobene pesmi, se mora večkrat k temu prisiliti. Na vprašanje, zakaj se je vseeno odločil za obe področji, je odgovoril, da je s poezijo težko preživeti in zato se je odločil še za pravo. To pa ne pomeni, da poezijo razume zgolj kot nek hobi, temveč je poezija nekaj več, ga bolj posrka vase.

Razlog, da si je Novica Novaković za pesniški tandem izbral Aljo Adam, je ta, da mu je njena poezija zelo blizu, zlasti pa so mu všeč dolgi verzi, ki se pojavljajo v njeni drugi in tretji pesniški zbirki. Pravi, da je vsaka naslednja knjiga nadgradnja prejšnje, njena tretja pesniška zbirka Dolgo smo čakali na dež pa je tako še bolj čutna, povezave med predniki in otroci so še močnejše.

Alja Adam je nato prebrala po eno pesem iz vsake zbirke, vendar je dejala, da iz prvih dveh zbirk nerada bere. Vprašanje, ali sodi med tiste vrste pesnikov in pesnic, ki doživljajo razvoj, saj bere le iz zadnje zbirke, je bilo tako neizogibno, odgovorila pa je, da bi pri tistih pesmih marsikaj spremenila, do njih je zelo kritična, ne zdijo se ji več tako dobre. Zbirka Dolgo smo čakali na dež je izšla po daljšem premoru, po sedmih letih od prejšnje zbirke Zakaj bi omenjala Ahila, zato je voditeljico Petro Koršič zanimalo, kako gleda na to dolgo obdobje in ali je ta čas pripomogel k temu, da zdaj tako kritično gleda na svoji prvi dve zbirki. Alja Adam je dejala, da je bilo to obdobje zanjo čas velikih sprememb, saj je med drugim dobila hčerko, odločila pa se je tudi za status samozaposlene v kulturi. Pravi, da ji je to zelo pomagalo, saj za ustvarjanje potrebuje veliko časa, s tem pa je tudi začela verjeti v svoj poklic, je zadovoljna s tem, kar napiše.

Za poezijo obeh gostov, tako Novice Novaković kot Alje Adam, je značilen pripovedni tok. Novica Novaković je dejal, da se je z njim srečal zlasti v letih 1993/1994, ko se je dobro poznal z Urošem Zupanom. Takrat je bil namreč osupel, ker mu je to, kar je bral Zupan, tako lepo zvenelo, zato si je dejal, da mora tudi sam poskusiti, kako mu leži ta daljši verz. V tistem času je tudi večkrat posegel po ameriški poeziji, po literaturi beatniške generacije. To, kako pišeš, pa je po besedah Novice Novaković odvisno tudi od tega, v katerem obdobju se nahajaš in po kom se zgleduješ.

Petro Koršič je zanimalo, kako Alja Adam kot teoretičarka opaža, kje je vloga starega oz. mitov. Adam pravi, da je v prvi knjigi Zaobljenost več črpala iz same mitologije, takrat se je tudi ukvarjala z ženskami znotraj mitologije, predvsem pa jo je zanimalo, kako doseči spremembe vlog, ki se pojavljajo znotraj teh diskurzov. Iskala je neko različico odstopanj od nekaterih ustaljenih interpretacij, zlasti pa jo zanima preobrat vlog znotraj mitov. Njena druga knjiga, Zakaj bi omenjala Ahila, že v naslovu prevprašuje mite, ali je namreč Ahil pomemben ali ne – Ahil v tej knjigi, kakor pravi Alja Adam, so pravzaprav starke, običajne ženske z junaškimi dejanji, ki pa jih družba ne jemlje za junaška.

Novica Novaković je na vprašanje, kaj je zanj pesem, odgovoril s preprosto razlago, da je zanj prava pesem tista, pri kateri, ko jo prebere ali sliši, se mu naježi koža, takrat namreč ve, da je to tisto pravo, je pa pomembna tudi avtorjeva interpretacija, ki pa ni nujna. Pravi, da je že to dovolj, če s poezijo dosežeš en delček poslušalcev, konec koncev samo enega bralca ali poslušalca, in mu s tem polepšaš dan, trenutek.

Podobno vprašanje je Petra Koršič zastavila tudi Alji Adam, in sicer, kaj je pesem in ali komunicira, kako ter s kakšno funkcijo? Alja Adam pravi, da se to od obdobja do obdobja spreminja. Skozi pisanje stopa v stik z okolico, navezuje kontakt, stopa v svet, v interakcije, poezijo razume kot akt spoznavanja in komunikacije. Pravi, da zelo uživa ob tem, ko ustvarja, uživa v celotnem procesu – od začetka, impulza, želje po samoti, pa vse do pridobitve distance, do trenutka piljenja in vztrajanja.

Za konec sta oba gosta odgovorila še na vprašanje, ali poezija lahko kaj spremeni. Novica Novaković je že med samim večerom dejal, da po njegovem mnenju s poezijo ni mogoče spreminjati sveta, ni več idealist, Alja Adam pa je mnenja, da ljudje potrebujemo to vizijo, da lahko nekaj spremenimo, čeprav so pogoji, da bi kaj resnično spremenili, precej slabi. Verjame pa, da lahko spreminjamo neke mikro prostore, da lahko poezija vpliva na manjše skupine ljudi.

 

Avtorica poročila: Anja Grmovšek

Dogodek: 23. november 2016

Deli
 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.