Prevod na oknu (poročilo z dogodka)

Uporabniška ocena: / 3
SkromnoOdlično 

a

V torek, 24. oktobra, je v Trubarjevi hiši literature potekal nov dogodek iz cikla Literatura v živo, ki ga v sodelovanju z LUD Literaturo pripravlja Petra Koršič. Prevod na oknu je namenjen, da svoje priljubljene prevode izberejo in predstavijo prevajalci, tokrat sta bila v gosteh Špela Sevšek Šramel in Andrej Pleterski. Oba se ukvarjata s prevajanjem iz slovaščine (Pleterski pa prevaja tudi iz francoščine in angleščine), zato je dogodek služil tudi kot obeležje 70. obletnice slovakistike v Ljubljani.

Špela Sevšek Šramel se ukvarja predvsem z literaturo 20. stoletja, blizu so ji avtorji s posebnim odnosom do preteklosti. Prednost daje kratki prozi, želela pa bi se še bolj ukvarjati z mladinsko literaturo. Ima štiri knjižne prevode, sicer pa sodeluje z Vilenico, piše oddaje za radio ter predava slovaško književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pri svojem izboru je izhajala iz lastnega branja in prevajanja, ker ima tako priložnost redko. Prevajanje pa razume kot integralni del svojega dela. Njen prvi predstavljeni avtor je bil Dušan Dušek, s katerim se je srečala leta 2000 pri založbo Apokalipsa. Gre za avtorja, ki na prav poseben način piše o otroštvu, spominu, času. Njegove knjige so vedno nekje na meji med mladinsko in odraslo književnostjo, je pa žanrsko zelo enoten, izdal je kar 14 zbirk kratkih zgodb. Izbrala ga je tudi zato, ker ga generacijsko povezuje z Andrejem Rozmanom, prebrala pa je njegovo zgodbo Plavanje, ki je vključena tudi v zbornik Vilenice iz leta 2012. Gre za zgodbo o staranju, v kateri se vidi njegovo prefinjenost pri senzoričnem opisovanju. Pleterski je dodal, da njegova pisanja ne bi označil za eskapizem, čeprav je začel pisati v 70. letih, ko je bila cenzura huda, saj še danes piše, kakor da se družbene ureditve ne bi menjale. V slovenščini imamo tudi njegovo zbirko Jajčka vseh velikosti, ki je nastala na prevajalskih delavnicah JSKD pod mentorstvom Pleterskega. Sledil je Pavel Vilikovský in njegova knjiga Čarobni papagaj in ostali kič (LUD Literatura, 2016), ki je bil zanjo res velik prevajalski zalogaj, saj je njegov tekst težek, intertekstualen, gost, vidi se, da je se učil pri modernistih ter posegel po postmodernizmu. Pleterski je dodal, da se pri njegovem pisanju ne moreš ničesar oprijeti, kar lahko bralca hitro znervira, značilen znaj pa je tudi dvom v spoznavno moč jezika. Šramel je povedala, da se je pri prevajanju mnogokrat vračala, popravljala, je pa res najbolj izbrušen in dovršen slovaški pisatelj. V slovenščini lahko beremo tudi njegovega Krutega strojevodjo (Cankarjeva založba, 1998, prevod Andrej Rozman), ki pa ni imel sreče z recepcijo, Čarobni papagaj je zagotovo bolj prijazna vstopna točka za bralca, ki se z Vilikovským sreča prvič. Na koncu je pokomentirala še generacijsko branje, ki ga je zaznala; prvi slovanski slovakist Viktor Smolej je ustvaril kanon s svojimi prevodi, vendar pa mu poezija 60. let ni bila več blizu, čeprav gre za najmočnejše obdobje slovaške poezije, Andrej Rozman je kasneje prevajal razdrobljeno in veliko, pokril je tudi veliko slepih peg, sama pa kot prevajalka po letu 2000 ugotavlja, da si prav tako blizu avtorji njene generacije, zato je kot zadnjo predstavila Moniko Kompaníkovo, avtorico nagrajenega romana Peta barka (2010), ki v svojih delih v središče postavlja zapostavljenega otroka in disfunkcionalno družino, prebrala pa je odlomek iz knjige Na sotočju (2016).

Andrej Pleterski je študiral prevajalstvo in trenutno piše doktorat iz prevodoslovja, prevaja poezijo, otroško literaturo, kratko prozo in romane, nagrajen je z Lirikonovim zlátom in nagrado Radojke Vrančič. Prevode izbira različno, v angleščini ima tendenco glede avstralskih avtorjev, ki se mu zdijo premalo reprezentirani, v francoščini pa izbira avtorje, ki jih pri nas še ne moremo brati. Sam se je razgledal po kanonu in kot prvo izpostavil poljsko pesnico Wisławo Szymborsko v prevodu Jane Unuk, prebral je njeno pesem Ženski portret. Njene pesmi so kot miniaturni eseji o eksistencialnem položaju, a vseeno z mnogo igrivosti, v ozadju pa skrivajo tragične nastavke človekove usode. Naslednja je bila škotska pisateljica Janice Galloway in njen roman Dihati moraš, to je vsa skrivnost (Študentska založba, 2000) v prevodu Tine Mahkota, ki je bil v svojem času zelo hitro razprodan. V njem tematizira depresijo, gre za zelo osebno knjigo, pomembno pa je tudi, da je dala glas ženski. Potem se je podal v preteklost k Rabelaisevi knjigi Gargantua in Pantagruel (Cankarjeva založba, 1981) v prevodu Branka Madžareviča, ki je ujel duh dela, prebral pa je odlomek z zmerljivkami, kjer so arhaizmi že tako močni, da jih dojemamo kot neologizme. Gre za temeljni kamen francoske književnosti, če pa potegnemo vzporednico s slovensko književnostjo tistega časa, naletimo na Dalmatinovo Biblijo, ki je v svojem prevodu izkazal veliko spoštovanje do predhodnikov, saj je nekatere Trubarjeve prevode, ki so se mu zdeli dobri, prenesel v svoj prevod. Nasploh Pleterski zelo ceni prevajalsko zavzetost, kakršno kaže pri nas na primer Saša Jerele, ki se ukvarja s prevajanjem trilogije Marguerite Yourcenar. Gre za kanonično gesto, saj se je posvetila eni avtorici (podobno kot Radojka Vrančič Proustu). Res je poudaril pomen tradicije in spoštovanja, s čimer se je strinjala tudi Šramel, ki se ji zdi dialog s kanonom nekaj dragocenega, kar terja mnogo časa in znanja. Debata se je na koncu razvila zelo na široko, vse od pričakovanja recepcije, dialoga z urednikom, do primerjave med češkim in slovaškim knjižnim trgom.

 

Avtorica poročila: Veronika Šoster

Dogodek: 24. oktober 2017

Deli
 

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.