Simbolika presežnega v prazgodovinski umetnosti – Jošt Snoj (poročilo z dogodka)

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

jost l

Sklop predavanj Simbolika preseženega s predavateljem Joštom Snojem, se je v novembrskem večeru odvil v povezavi z umetnostjo paleolitika in s primeri moderne umetnosti. Šlo je za osebni subjektiven pogled umetnika in ne znanstvenika, saj za čas prazgodovine ne moremo z gotovostjo govoriti o vlogi umetnosti, obredja in človeka.

Vsi ljudje se na neki točki svojega življenja vračamo h koreninam, to pa velja tudi za umetnike. Kot Gauguin s svojim delom Od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo? se tudi sami pogosto sprašujemo o svojem smislu. Kaj je torej umetnost, ki se pojavi tako zgodaj, odkar ima človek zavest?

Ogledali smo si več fotografij, ki najverjetneje prikazujejo umetnost jamskega človeka – predavatelj sicer glede na njihovo zavest verjame, da so si tedanji ljudje bivališča uredili tudi drugače. Odtisi rok, ki jih vidimo na jamskih stenah, nam dokazujejo samozavedanje in spraševanje po lastnem bivanju. Čeprav za to ni znanstvenih dokazov, nakazujejo na obredno funkcijo poslikav. To je umetnost, ki je že obdelana in zavestno ustvarjena, opazimo pa tudi estetsko razsežnost. Kažejo nam svojo navzočnost, medtem ko se ta pri umetnosti ikon skriva – včasih so verjetno verovali, da ima ta dotik posebno moč, ki prevzame moč tistega, ki je upodobljen – v ikonah pa opazimo odmik od prvotne popolne neposrednosti. Še kasneje je eden najbolj znanih slikarjev, Rothko, navzočnost prikazal nefiguralno, a je globoko doživljal zemeljsko eksistenco, na koncu naj bi slikal celo s svojo krvjo.

Jošt Snoj se je dotaknil tudi šamanizma, ki ga poznamo tudi danes. To lahko povežemo s prazgodovino, ker je bil »slikar« na nek način svečenik. Umetnost je imela na nek način preživetven pomen – tako za uspešnost ulova kot tudi za zdravljenje. Šaman naj bi bil poleg zdravilca tudi poznavalec sveta duhov in duše, saj v transu prosi za ljudi, zdravje in preživetje. Za šamanske pojme naj bi bila bolezen neskladje s svetom duhom in prednikov.

Poleg Willendorfske Venere, je znanih več prazgodovinskih upodobitev rodovitnosti, za kar so umetniki pogosto uporabili naravne danosti (npr. kapnik). Willendorska Venera, kot tudi mnogi drugi manjši kipci, so bili ustvarjeni v manjših dimenzijah zaradi možnosti prenosa, saj so nosile posebno moč in blagoslov.

Picasso je ob obisku ene od poslikanih jam ugotovil, da nismo odkrili ničesar novega. Kontinuiteta je opazna še danes (npr. Gaudi, Marc, itd.). Človek je od vedno opazoval naravo in trope živali, ki so povsem prvinski, k tej elementarnosti pa se vračamo še danes. Kljub tej prvinskosti pa jamske poslikave niso povsem primitivne – opazimo lahko senčenje in poznavanje prostora kljub njihovi stiliziranosti.

Zaradi stalne temperature v jamah so se ohranile marsikatere poslikave kot tudi ostale podrobnosti, npr. odtis stopala. Od odtisa stopala se odtis roke, ki smo ga omenjali na začetku, razlikuje po svoji avtorefleksivnosti in estetiki. Odtis noge je podoben sodobni umetnosti, ki se navadno ne poslužuje predelave materije, pač pa želi prikazati le miselni koncept.

Na koncu predavanja smo se lotili še človeške figure oziroma odsotnost le-te. Arheologi pravijo, da je bila upodobitev človeka morda figura, saj je ta, ko že je prisotna, skromna, primitivna, delna ali poškodovana. Odgovora na to vprašanje verjetno ne bomo nikoli dobili, vredno pa je razmišljati o preseženem v tej zgodovinski dobi in človeški refleksiji.

 

Avtorica poročila: Klara Zupančič

Dogodek: 14. november 2017

Deli
 

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.