Prevajalski dvojec na Irskem morju – Tina Mahkota in Andrej E. Skubic (poročilo z dogodka)

Uporabniška ocena: / 3
SkromnoOdlično 

THL Prevajalski dvojec na Irskem morjuV ponedeljek, 4. decembra, se je začel Teden irske kulture, eden izmed prvih dogodkov pa se je odvil v Trubarjevi hiši literature. O svojem prevajanju irskih avtorjev sta se pogovarjala Tina Mahkota in Andrej E. Skubic, oba Sovretova nagrajenca. Njun dialog se je pletel okrog skupni točk, ki jih imata kar nekaj. Oba sta študirala anglistiko, skupno jima je tudi to, da sta bila zaposlena na Filozofski fakulteti in sta kasneje postala samostojna ustvarjalca, prav tako pa sta oba bivala v Glasgowu in Edinburgu. Mahkota je svoj čas v Glasgowu dojela kot zelo navdihujoče obdobje, vrnila se je z eno prevedeno knjigo in ogromno idejami o irski literaturi, ki so se kasneje večinoma uresničile. Skubic je v okviru svoje prevajalske službe prav tako obiskal oba kraja, prelom pa se je zgodil, ko se je spoznal s sodobnimi škotskimi avtorji, zaradi česar se je zaljubil v obrobne literature. Mahkota se spominja, da je bil leta 1993 Roddy Doyle prvi Irec, ki je dobil Bookerjevo nagrado za roman Paddy Clarke, ha ha ha (1995), ki se ga je odločila prevesti. V tistem času pa so izhajale tudi Picadorjeve antologije, med njimi tudi Picador Book of Contemporary Irish Fiction, ki ji je dala idejo za podobno stvar tudi pri nas, saj je ugotovila, da je večina teh avtorjev pri nas nepoznanih, zato se je odločila zapolniti vrzel. Kontaktirala je založbo Beletrina, hotela pa je prevajalsko pomoč in se na podlagi prevoda knjige Tretji policaj Flanna O'Briena odločila za Skubica.

Skubic je povedal, da med študijem ni izvedel veliko o irskih pisateljih, bral pa je ameriške metafikcioniste, ki so bili takrat zelo popularni, in pri njih je srečal veliko omemb O'Briena. Tretji policaj (1996) je bil njegov prvi literarni prevod, Andrej Blatnik mu je predlagal prevod O'Brienove bolj znane knjige, a zanjo še ni imel poguma. Takoj za tem je sledil prevod Trainspottinga (1997), ki je bil izjemna jezikovna vaja v slogu, pri njem pa je bil tudi najbolj radikalen glede prevajanja govorjenega jezika, kasneje je to ublažil in se odvadil fonetičnega zapisovanja. Vmes je bilo še veliko prevodov, potem pa se je odločil poravnati dolg in prevedel tudi O'Brienov roman Pri Dveh Ptičih Na Vodi (2009) in tu je res užival v prevodu. Mahkota ga je torej kontaktirala in mu predala nekatere zgodbe – pri tem je hudomušno pripomnil, da je šlo za najtežje in najbolj zagonetne –, iz prevodov je potem izšla knjiga Kri in voda: antologija sodobnih irskih kratkih zgodb (1998), ki je bila zelo dobro sprejeta. Ta izbor je bil velik navdih za Skubica, ki je ugotovil, kako je mogoče izbirati avtorje, zato se je lotil zelo sistematičnega izbiranja tekstov, ob vrnitvi pa je iz tega nastala knjiga Glas: antologija sodobne škotske kratke proze (2002). Mahkota je to obdobje označila za odločilno, saj jo je prevajanje popolnoma navdušilo; odmikati se je začela od poučevanja in akademske kariere, na pobudo Janeza Pipana je začela prevajati za gledališče, saj je bila irska dramatika takrat na vrhuncu. Med svojimi prevodi je zelo ponosna recimo na Jez Conorja McPhersona, ki ga je po 17 letih še vedno mogoče ujeti na odru Male drame. Tudi Skubica je navdušilo timsko delovanje v gledališču, kar je razširilo njegova obzorja glede ustvarjanja, zato je začel pisati tudi za gledališče in film.

Pomembno pa ju družita tudi James Joyce in Samuel Beckett. Skubic je preko prevajanja Trainspottinga spoznal Aleša Pogačnika, ki mu je predlagal izdajo antologije neobjavljenih Joyceovih odlomkov, med drugim tudi nekatere iz dela Finneganovo bdenje. Okrog 30 strani je prevajal približno štiri mesece, pri čemer je imel dostop do opomb, anotacij, zgodnejših verzij, v prevodu pa se vse to ni videlo, zato se mu ni zdel razumljiv. Zato sta se odločila za vključitev opomb, ki pa ustvarijo zmedeno bralsko izkušnjo, zato Skubic danes nad to rešitvijo ni več tako navdušen. Ta prevod je izšel v knjigi Poezija in kratka proza (2000). Na tem mestu je čestital Mahkoti za ponoven prevod Dublinčanov. Mahkota je precej navezana na Joycea, brala ga je celo srednjo šolo ter se prebijala (zaradi postavitve opomb v drugo knjigo) skozi slovensko izdajo Uliksesa, zelo ljuba pa ji je bila tudi knjiga Umetnikov mladostni portret. Zelo čustveno je bila navezana na Joycea, izjemno vesela je, da je ujela edino projekcijo filma The Dead (1987, rež. John Huston) v Ljubljani. Pred prevodom Dublinčanov, za kar je prepričala Andreja Koritnika, je prevedla tudi Pisma Nori, in sicer na pobudo mariborskega gledališča, ki pa ni zadeve potem nikoli izpeljalo, prevodi pa so ostali in bili tudi knjižno izdani. Druži ju tudi prevajanje Becketta, ki je v devetih knjigah izšel na 100. obletnico avtorjevega rojstva (tri leta po tri knjige; Izbrana dela). Skubicu je bilo delo na tem prevodu zoprno, saj je prevajal zgodnjega Becketta, ko niti še ni bil pravi Beckett, Mahkota pa je imela večjo srečo, saj je prevajala njegove pozne igre. Sicer pa se je z Beckettom začel ukvarjati na pobudo Mladena Dolarja, ko pa mu ta ni podal nobenega odziva na poslane prevode, so mu za nekaj časa obležali v predalu in bili na koncu objavljeni v Literaturi. Povedal je, da se mu zdi škoda, da odziva ni bilo, saj je eden izmed tistih prevajalec in avtorjev, ki cenijo kritiko. Sledilo je še nekaj vprašanj iz občinstva, na koncu pa sta oba prevajalca poudarila, da sta imela srečo, ker sta lahko prevajala tiste avtorje, ki so ju res nagovorili in sta jih začutila.

 

Avtorica poročila: Veronika Šoster

Dogodek: 4. november 2017

Deli
 

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.