Filmski večer DŠPK: Maškarada (poročilo z dogodka)

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

maškaradaV torek, 5. decembra, je v Trubarjevi hiši literature potekal letošnji drugi filmski večer Društva študentov primerjalne književnosti. Letošnji cikel, poimenovan Filmoslavija, je posvečen filmom, ki so nastali v zadnjih 40 letih na področju bivše Jugoslavije, tokrat smo si ogledali film Maškarada (1971) v režiji Boštjana Hladnika. Gre za enega izmed najbolj drznih in provokativnih slovenskih filmov vseh časov. V filmu spremljamo odnos med poročeno Dino in mladim košarkarjem Luko – da bi preživela več časa s svojim ljubimcem, ga najame za inštruktorja matematike za svojega sina, kar pa pusti posledice na celi družini. Z gostom dr. Alenom Albinom Širco se je pogovarjal Vid Bešter.

Najprej sta spregovorila o položaju Maškarade v kontekstu Jugoslavije. Hladnik je v našo kinematografijo prinesel nekatere elemente francoskega novega vala, leta 1957 se je namreč preselil v Pariz in asistiral nekaterim režiserjem (npr. Claude Chabrol), ni vnesel novega vala nasploh, je pa v film vnesel vizualnotehnične tehnike. Lahko se povleče tudi vzporednico z jugoslovanskim črnim valom (t. i. crni talas); Dušan Makavejev je istega leta posnel Misterije organizma, v katerih bolj eksperimentira, tudi kritizira sistem, pri Hladniku pa gre za eksperimentiranje z eksplicitnimi seksualnimi scenami, goloto. Gre za kontekst seksualne revolucije 60. let, to se v filmu najlepše vidi v skupini mladih, svobodnih ljudi, ki pridejo na zabavo, to je čas, ko imajo študentska glasila na naslovnicah podobe golih žensk – vse to je lahko bilo v tistem času v filmu, dokler ni šlo za eksplicitno kritiko sistema, zato temu Zahodnjaki pravijo »Coca-Cola socializem«. V Maškaradi odmeva tudi hipijevsko gibanje, ki nastane na Zahodu, a pri nas se svoboda in eksperimentiranje dojemata znotraj socialističnega okvira, znotraj komunizma. Hipijevska komuna je tako na nek način prav izraz socializma, ki prevprašuje mesto moškega in ženske v družbi ter podira tradicionalno družino, ki velja za buržoazno konstrukcijo, to je razlika med Zahodom in nami. Bilo je recimo veliko kritik, ki so film poskušale demantirati, rekoč, da je ekscesen le na seksualnem področju, a je premalo revolucionaren, zato nima prave vrednosti in je slab.

V filmu se vidi tudi vpliv Vitomila Zupana, ki je bil scenarist. Niti ne vidimo veliko eksistencializma, na Zahodu je v tem času eksistencializem že mrtev, pri nas pa vpliva na literature (predvsem Sartre še v 70. letih), čeprav ni tako jasno razvidno v primeru Maškarade. Matevž Kos recimo poudarja, da bi lahko slovenska proza zavila v čisto drugačno smer, če bi Zupan nekatere svoje knjige izdal prej. Zupan je napisal še veliko filmskih scenarijev, postal je tudi vedno bolj prepoznaven, rdeča nit z Maškarado pa je seksualna, telesna dimenzija. Kako pa je z obstojem hipijevske literature pri nas? To bi bilo treba bolj podrobno raziskati, v prozi tega ni, lahko pa iščemo nekatere znake v poeziji. Tak primer je recimo Ivo Volarič Feo, ki takrat živi v komuni in je član skupine OHO, ki je povezana z neoavantgardo – nasploh se pri nas hipijevstvo povezuje z neoavantgardo, tudi zaradi prihoda Franka Zappe v Slovenijo leta 1975; igra psihedelični rock z avantgardnimi vložki, že posthipijevsko, ker gibanje ironizira. Je sicer nekaj avtorjev, ki eksperimentirajo, a niso se toliko ukvarjali s tem. Na koncu smo preskočili še k simbolnemu razumevanju konca, saj lahko raketo razumemo kot falus, ki gre v brezkončno vesolje, lahko pa montaže raket in letal razumemo tudi kot prikaz ujetosti junakov v filmskem svetu, iz katerega ni izhoda. Naslednji mesec si bomo ogledali film Splav meduze Karpa Godine.

 

Avtorica poročila: Veronika Šoster

Dogodek: 5. december 2017

Deli
 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.