»Digitalne tehnologije in svet simulakra proti seksu in edukaciji« – PI pogovori (poročilo z dogodka)

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

thl pi pogovori10. januarja je v Trubarjevi hiši potekala javna diskusija z naslovom »Digitalne tehnologije in svet simulakra proti seksu in edukaciji« v organizaciji Pedagoškega inštituta. Sodelovali so dr. Bogomir Novak (Pedagoški inštitut), dr. Darko Štrajn (Pedagoški inštitut) in dr. Maja Gutman (University of California, Los Angeles – UCLA, Electrical and Computer Engineering Department).

Za uvod smo si ogledali odlomek iz dokumentarnega filma Lo and Behold, ki obravnava različne spremembe, ki jih je spodbudila tehnološka in digitalna "revolucija". S predavanjem je začel dr. Bogomir Novak, ki trdi, da ima konceptualno vrednotenje in percipiranje tehnologij 4 točke:

1. tehnokratski apologetski odnos, ki zagovarja samo pozitivne učinke, zanika pa ali omalovažuje negativne kot so: simulakrizacija, dividualizacija, denaturacija seksualnosti, kontrola nad družbo

2. negativistični odnos, ki digitalno tehnologijo in njene vplive odklanja zaradi realnih in namišljenih nevarnosti

3. pozitivistični, instrumentalistični in racionalistični odnos glede na ekonomske cilje, obrambne vizije in pragmatične izobraževalne cilje

4. kompleksno ambivalentni odnos, ki sintetično osmišlja teoretske in praktične možnosti celovitejšega pristopa do (človekove) narave in tehnologije v družbi in znotraj šole.

V Novakovem raziskovanju ima pomembno mesto tudi vprašanje, zakaj je tehnologija filozofski problem – zakaj bi v to sfero spadala tehnologija, če se filozofija ukvarja z bivajočim? Zato, ker fenomenološko razkriva bistvo modern znanosti in tehnike, sodobno in prihodnjo kibernetično proizvodnjo. V tehnologijo ne spadajo le stroji, temveč tudi trgovine, arhitektura, transportna dejavnost, medicina, gospodarstvo, šole – v bistvu tehnologija pokriva vsa področja dejavnosti. Kaj pa počnemo ljudje sredi tehnologije?

Novak je glede tega skeptičen – boji se, da bomo ljudje postajali vedno šibkejši subjekti s šibko mislijo. Po njegovem mnenju se že zamenjuje subjekt s predikati – tehnologija ne pripada k nam, temveč mi tehnologiji. Tehnologije in njenih posledic v šolah, nihče ne evalvira, prav tako pa ne razmišljamo o dometu, pomenu in posledicah.

Dr. Maja Gutman je bila bolj specifična. Virtualna okolja so ji blizu in je mnenja, da je treba o njih več teoretizirati. Odjemalce tehnologij obravnava v dveh skupinah – domorodce, ki so že od rojstva prisotni v svetu virtualnega okolja in s tehnologijo sobivajo ter digitalne priseljence, ki se na tehnologijo šele privajajo. Gutman poudarja, da lahko za raziskavo današnjega stanja posegamo tudi po teorijah, ki so bile v svoji osnovi postavljene že stoletje nazaj (npr. novejši eksperiment Rubber glove, ki raziskuje čutenje telesa, ki ni naše). To so fenomeni, ki imajo teoretska ozadja in bi jih bilo treba aplicirati na nova virtualna okolja – ne samo, kaj lahko tehnologija naredi, ampak katere teorije lahko apliciramo na sodobne fenomene.

Opazujemo lahko tudi izbris faktičnosti v virtualnih okoljih (zavedamo se, da so objekti podatkovne strukture, da niso realni, otipljivi, a vseeno ga zaznamo, ga skladiščimo – miza je še vedno miza). Na nek način nas to straši, po drugi pa intrigira, želimo vedeti, zakaj smo nagnjeni takšnim iluzijam, kot so npr. tudi gibljive slike, torej filmi. Tu gre za senzorični "overload", vsa ta okolja so strukturirana z namenom, da imamo hiper izkušnjo – haptično, vizualno. Zaradi tega prihaja do določenih reakcij, najbolj skrajni primer pa je dezintegracija z analognim okoljem. Po dolgih urah pridemo nazaj v analogno okolje, to pa se nam zdi manj stimulativno – učinek, ki bi bil vreden razmisleka. Fiktivna okolja imajo dejanske fizične učinke na telo (npr: slabost (cybersickness), viral maček (ure in ure vpetost v virtualno okolje, analogno pa postane manj atraktivno)). Na spletu pa se najdejo projekti, ki so narejeni za zbujanje pozitivnih čustev: eden od projektov je menjava spolov, na ta način se spodbuja empatija in razumevanje med spoloma, ali pa inverzivno novinarstvo, ki pokaže, kaj pomeni biti npr. v Siriji; vpet si v kamp beguncev, medtem ko so okoli tebe realni posnetki. To so tehnologije, ki nam pomagajo razumeti določene stvari, ki bi jih z branjem doživljali manj intenzivno.

Vse ima prevleko zabavništva, a gre za zaposlovanje naših čutov, ki se opredeljujejo skozi zabavo – koncept Playbore – smo aktivni in dejavni, hkrati pa za sabo puščamo ogromno podatkov, digitalni odtis, ki služi nadaljni analitiki. Z goro podatkov dajemo možnost lastnikom tehnologij, da razpolagajo s podatki, ki lahko predvidijo uporabniške prakse.

VR tehnologije se uporablja tudi po v medicine – sploh pri okrevanjih od poškodb se je izkazala kot pozitivna za lajšanje kronične bolečine. Pozitivni učinki so zagotovo vidni tudi iz nevrološkega vidika.

Dr. Darko Štrajn je izpostavil digitalno zasvojenost, o kateri v Sloveniji pogosto slišimo. Opozarja, ne gre za banalnost – smo v fazi, ko še ne vemo, kakšne bodo posledice. Abstraktno predvidevamo, da bodo vedno bolj prisotne in da bodo posegle do naših možganov in teles. Štrajn se dotika teorij Deleuzea, ki se vrača k Platonu in Žižka, ki pravi: "To, kar je pomembno Deleuzu, ni virtualna realnost, ampak virtualnost realnega." Ta realnost virtualnega zbuja strah pri digitalnih priseljencih.

Različni raziskovalci ugotavljajo, da se je v času, odkar imamo TV, zgodilo nekaj nepričakovano pozitivnega. S tem se je ukvarjal predvsem psihiater Flynn - ugotovil je, da se je pri generacijah po vojni dvignil inteligenčni koeficient. Torej, vsi pomisleki na stran – vsaka naslednja generacija je inteligentnejša, kar naj bi bilo najtesneje povezano z mediji. Televizijske serije so bile včasih narativno zelo linearne, z leti in z rastjo kvalitete, pa dobimo veliko število narativnih linij – možgani morajo biti sposobni to vsrkati. Opazen je tudi učinek računalniških iger – strateškost se razvija, kognitivna kapaciteta se poveča, Flynn pa pravi, da ta ne pomeni zvišanja socialne kompetence (kognitivna kompetenca ne pomeni, da se ta uporablja npr. za politična vprašanja), kar ne zadošča za sam kulturni preskok.

Empirično ugotovljeno je, da se pri generacijah, ki intenzivno uporabljajo digitehnologijo, pojavi redukcija seksualnih stikov. Ena od hipotez je, da tista naravna čutnost, dotik "mesa" ne more tekmovati z virtualnim svetom. Čuti se razvijajo v virtualnem svetu in imajo drugačne zahteve od tistega, kar nas določa kot biološka bitja.

Izobraževanje ima velik problem – zasuto je z velikimi nasprotovanji in polemikami. Nihče ne ve, kako tako imenovalno novo pismenost poučevati. Izobraževalni prostor se na to prilagaja predvsem z novimi generacijami učiteljev, a je prisotne veliko moralne panike, podpihnjene z zgodbami o zasvojenosti – tega ni mogoče popolnoma zanikati, saj se lahko zasvojenost kaže na različne načine in z različnimi sredstvi.

 

Avtorica poročila: Klara Zupančič

Dogodek: 10. januar 2018

Deli
 

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.