Sergio Bonelli: italijanski stripar in založnik – Pia Nikolič (poročilo z dogodka)

Uporabniška ocena: / 2
SkromnoOdlično 

IMG 3265V torek, 4. decembra, je v Trubarjevi hiši literature v okviru Tedna italijanske kulture v organizaciji Mestne knjižnice Ljubljana potekalo predavanje o italijanskem striparju Sergiu Bonelliju. Predavala je Pia Nikolič, ki sicer vodi cikel Vzeto s police (o stripih, ki si jih je mogoče sposoditi v ljubljanski knjižnici), tokrat pa je šlo za stripe, ki jih bolj najdemo po trafikah. Pri nas je popularna njegova založba Sergio Bonelli Editore, ki jo je sicer ustanovil njegov oče Gian Luigi Bonelli. Slednji je leta 1948 ustvaril Texa Willerja, ki še danes izhaja v 150000 izvodih mesečno in je najbolj prodajan strip v Italiji (drugi najbolj prodajani pa je Dylan Dog z 120000 izvodi mesečno).

Založba je ustanovljena leta 1940, leta 1948 začne poleg Texa izhajati tudi strip Occhio cupo, ki pa se ni obdržal, ker je bil buržujski junak, ironično pa računajo ravno z njim na večji uspeh. Še en razlog za uspeh Texa je verjetno to, da je izhajal v malem formatu, ki je bil cenejši in primeren za v žep delavske halje, in se po založbi imenuje Bonnelliana. Sergio debitira leta 1957 z epizodo Verdugo Ranch, od leta 1961 pa do svoje smrti ustvarja Zagorja. Kasneje od očeta prevzame Texa in leta 1990 ustvari serijo River Bill ter od očeta prevzame tudi založbo. Vsi stripi založbe so sicer zelo uspešni pri moški populaciji, ženske pa se težko identificirajo z njimi zaradi čudnega dojemanja ženskih likov. Karakterji so tako uspešni zato, ker nastanejo v času vzpona superjunakov v ZDA in jih v tem prostoru dejansko zasenčijo, to je tudi eden izmed razlogov, da so dobro sprejeti v Jugoslaviji, ki vse ameriško precej zavrača.

Najpomembnejši je torej Tex Willer, gre za pustolovsko znanstvenofantastično pustolovščino in dramo, na začetku ga riše Aurelio Galleppini z vzdevkom Galep. Gre za princip ameriških stripov, ko skupaj potujeta glavni junak in njegov pomočnik, bojujeta pa se proti vedno novim nasprotnikom. Tex ima tudi družinsko zgodovino, poročen je bil z Indijanko, ki je umrla za črnimi kozami, na začetku je vedno ubijal le v samoobrambi, potem pa začne ubijati vsevprek (kar mu nekateri bralci očitajo). Do danes se je zamenjalo enajst scenaristov in devetintrideset risarjev, leta 1985 so po njem posneli tudi film in nameravali narediti serijo, vendar je doživel polom in ideja ni zaživela, kar pa ni niti malo vplivalo na prodajo in priljubljenost stripa.

Drugi najbolj prodajanji je Dylan Dog, ki ni tako star, saj začne izhajati šele leta 1986. Hitro si ustvari bazo oboževalcev. Ustvaril ga je Tiziano Sclavi, nanj pa je vplival Sherlock Holmes – v miru lahko razmišlja le takrat, ko igra na klarinet. Sicer je zelo melanholičen, vedno brez denarja, živi pa v Londonu. Njegov najboljši prijatelj je Groucho, za ameriško izdajo pa so ga preimenovali v Felixa in mu odstranili brke (zaradi podobnosti z Grouchom Marxom). Dylan Dog je nekoč delal kot policist, zato je inšpektor Bloch zanj nekakšna očetovska figura, preko katerega ohranja tudi stike s Scotland Yardom. Dogajanje je sicer zelo krvavo, a se ga lahko prenese, najprej zaradi črno-bele podobe, pa tudi zaradi Dylanove nonšalance in brezbrižnosti do dogajanja. Zanimivo pa je, da glavni nasprotniki niso pošasti, ki jih srečuje, ampak pohlepni ljudje v ozadju.

Ta dva stripa sta paradna konja založbe, obstajajo pa seveda tudi drugi. Od leta 1961 še vedno vsak mesec izhaja Zagor, ki živi v Pensilvaniji in je čuvaj Darkwooda. Dogaja se v prvi polovici 19. stoletja, takrat kot Tex, njegova naloga pa je čuvanje Indijancev in lovljenje kriminalcev, je pa precej rasističen. Od leta 1975 izhaja tudi Mister No, ki se mu zameri druga svetovna vojna, zato se odpravi v Brazilijo, da bi se ji izognil, kar mu ne uspe čisto, doživlja pa razne pustolovščine z letalom. Občasno izhaja tudi Ken Parker (od leta 1974, ampak ima do danes samo 59 številk), ki je bolj antiheroj, deluje med Bostonom in kanadsko mejo, tudi ni tipično stereotipen in enoličen. Pri drugih likih vedno veš, kaj bodo naredili, pri njem pa ne, saj dela tudi napake in je najbolj odklonski od vseh. Od leta 1982 izhaja tudi Martin Mystère, ki ima sicer najmanj dodelano risbo, je pa izšel tudi pri založbi Dark Horse. Je zanimiv lik, saj je praktično vse: arheolog, televizijski producent, pustolovec, večinoma pa se giblje po Evropi. Med manj znanimi je potem še Nathan Never, a pri nas je še prevajan, gre za urbano noir dramo in politični triler. Izhaja še ogromno drugih stripov, ironično pa ženskih likov skoraj ni, skoraj vedno gre za bele moške srednjega razreda, ki so vedno brez denarja. Še danes ostajajo eni izmed redkih stripov za odrasle pri nas, ki jih je mogoče kupiti v trafikah, in jim kljub temu, da smo pogosto v kontaktu, ne dajemo tako velikega pomena, kar je to predavanje vsaj malo spremenilo.

 

 

Avtorica poročila: Veronika Šoster

Dogodek: 4. december 2018

Deli
 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.