Zgodovina slovenske kriminalke in detektivskega romana (pregleden uvod)

Uporabniška ocena: / 4
SkromnoOdlično 

PipaLetnica, ki po mnenju večine poznavalcev naznanja začetek detektivskega žanra je 1841, prav takrat je namreč ameriški pisatelj Edgar Allan Poe izdal znamenito zgodbo z naslovom Umori v ulici Morgue, ki še danes velja za prototip detektivske zgodbe. Z eno napako: preiskava, ki jo vodi detektiv Auguste Dupin nas pripelje do nenavadnega storilca – opice, kar bi kasneje Van Dine v okviru svojih dvajsetih pravil za pisanje detektivske zgodbe označil kot popolnoma zgrešen pristop.

 

Na slovenskem na Poejevo ustreznico ni bilo potrebno čakati tako zelo dolgo kot bi si morda mislili. Že leta 1874 je namreč pisatelj Jakob Alešovec pričel v podlistkih (v Bleiweisovih Novicah) izdajati tako imenovane Zgodbe iz sodnijskega življenja. Prva v seriji je nosila naslov Poštne nakaznice, v naslednjih petih letih pa se ji je pridružilo še ostalih sedem.
Toda o tipični detektivski zgodbi pri Alešovcu nikakor ne moremo govoriti. V zgodbah je storilec največkrat znan že kar na začetku, v središče pripovedi pa namesto detektiva vstopa denimo sodnik, ki mora loviti storilca. Tega vselej najde po spletu naključij, zaradi usode, ki narekuje dogajanje v Alešovčevih zgodbah. Prav tako obstaja verjetnost, da gre pravzaprav za nek popolnoma poseben žanr in sicer tako imenovane pitavale, se pravi zapiske zanimivih, razburljivih in hkrati resničnih sodnih zadev.
A Alešovcu je potrebno iz različnih razlogov oprostiti še marsikaj. Denimo dejstvo, da se za storilca kaznivega dejanja vselej izkaže nekdo s pruskim ali judovskim poreklom. Razlogi so jasni: zunanji sovražnik je bil v času močnih slovenskih narodnih gibanj tisti na katerega je bilo potrebno biti najbolj pazljiv. Poleg tega velja detektivka (po Kmeclu) za meščanski žanr, ki se v času ko je slovensko meščanstvo šele nastajalo, ni mogla razviti v vsej svoji veličini, saj bi to bilo ob tujem meščanstvu, ali če hočete gospodarju, pravzaprav kontraproduktivno.
Prav nič tipični niso bili niti naslednji znani primeri detektivskih zgodb na slovenskem. Govorim namreč o Franu Milčinskem, ki je leta 1907 izdal zgodbo Ura št. 55916 v kateri glavno vlogo prevzame ljubljanski detektiv Jakob Ciber. Če je Milčinski spočetka v svoji različici žanra še nekoliko neroden, pa se neprimerno bolj znajde leta 1924, ko v časopisih Jutro ter Novice izda štiri detektivske prigode (Požigi v Hruševju, Skrivnostni strup, K umoru gospoda Patakona, ter seveda uvodna Kako sva se seznanila z Mavricijem Pikcem).
Za razliko od Alešovca je Milčinski, sebi primerno, kakopak šaljiv. Kljub temu pa ne gre spregledati, da upošteva nekatere zakonitosti detektivskega žanra. Nenavaden detektiv je ustrezno predstavljen, v ospredju je detekcija s pomočjo indicev, ki jo vodi Pikec, zanima ga le storilec kaznivega dejanja, hkrati pa gre za neke vrste neodvisnega raziskovalca. Bistvena razlika je le v tem, da prihaja do karseda nenavadnih ugotovitev, ki ga smešijo – za storilca denimo spozna samega sebe in s tem hkrati relativizira sam detektivski pristop, ali pa ugotovi, da je v primeru mrtvega osla šlo za samomor in tako dalje.
V času vzpostavljanja nekakšnega butalčevskega sveta pri Milčinskem pa je luč sveta ugledala tudi knjiga Iva Šorlija Pasti in zanke, ki jo lahko nedvomno razumemo kot prvo slovensko detektivsko zgodbo. A vrstni red je ponovno nenavaden. Če se je na tujem (predvsem je govora o anglosaksonskem svetu) najprej razvila klasična detektivska zgodba in šele nato t.i. trda detektivka, je razvoj na slovenskem diametralno nasproten.
Šorli namreč z likom dr. Apeliusa ponudi prav trdo detektivsko zgodbo. Če se ta na začetku še ukvarja z osamljenim primerom nekega umora, se mu kasneje razkrije cela mreža nepridipravov, ki s sveta spravlja osamljene bogataše, da bi se polastila njihovega premoženja. Pustimo ob strani dejstvo, da je dr. Apelius aristokrat (za kakšnega Phillipa Marlowa se to že ne bi spodobilo), saj se Šorlijev roman s to izjemo popolnoma ujema z definicijo trde detektivke. Tu imamo celo usodno žensko, ki zapelje Apeliusa, a se na koncu prav tako izkaže za hudodelko, čemur povrh vsega sledi rožljanje s samokresi.
Na klasično detektivsko zgodbo smo tako pridno počakali do leta 1939, ko je bil izdan roman Ljube Prenner Neznani storilec. Naj podnaslov malomeščanska kriminalna povest ne zavede. No, nekoliko mogoče že, kljub vsemu gre na nekem nivoju tudi za kritiko takratne malomeščanske družbe ter svojevrstno parodijo detektivska žanra.
Osrednjo vlogo prevzame France Barnavt, sodnijski praktikant, čeravno zločin raziskuje praktično cela Lipnica, ki zločinca naposled vendarle razkrinka. Seveda je med romanom Neznani storilec ter klasično detektivsko zgodbo še nekaj distinkcij – pri Ljubi Prenner je prisotna denimo neekonomičnost izraza ter kaznovanje zločinca tekom zgodbe, kljub temu pa je potrebno izpostaviti eno osrednjih konstant klasične detektivske zgodbe: ko je primer razrešen, se v Lipnico vrne prav takšen mir, kot so ga prebivalci bili vajeni pred smrtjo Ančke.
Naslednji primere detektivskih zgodb, ki pa ponovno izstopajo iz navedenih okvirov so izšle leta 1944 izpod peresa Josipa Frana Knafliča, sicer vseplošnega umetnika (dramatika, potopisca, prevajalca, časnikarja ...) z, vsaj v drugih delih, jasno katoliško usmeritvijo.
Zgodbe iz zbirke Lov za skrivnostmi pripovedujejo zgodbe o detektivu Egidiju Kresu. Omeniti velja predvsem dve od treh zgodb – Zavrharjeva senca ter Dogodek v kresni noči, saj je najkrajša Aba še najbližje nekakšni kratki sentimentalni povesti.
Nekaj elementov Knafličeve zbirke gotovo pritegne precejšnjo pozornost. Tu imamo denimo kratek uvod pripovedovalca Vida Moškona v katerem ta predstavi svojega nenavadnega detektivskega kolega. Predvsem Dogodek v kresni noči pa ponuja še nekaj razsežnosti, ki jih velja izpostaviti. Na začetku spremljamo (pre)pameten pogovor med Vidom ter Egidijem, ki mu sledi obisk gospoda Belina, ki prosi za pomoč glede svoje ugrabljene žene. Zaplet je nenavaden – Tija, ki sicer trpi za neko psihično boleznijo, je na nek način skoraj prostovoljno sprejela ugrabitev katere okoliščine se razkrijejo šele na koncu zgodbe.
Pripoved tako sprva malodane strogo sledi kakšnemu tekstu o Sherlocku Holmesu, vendar pa sčasoma na plan pridejo popolnoma druge razsežnosti Knafličeve poetike. Egidij iz zgodbe skoraj izgine, precej dela prepušča celo svoji stranki, Vid bi lahko uganko (vsaj na videz) razrešil že dvakrat vendar se mora prvič nujno odpraviti v Celje, spet drugič pa izgubi rezervno kolo na svojem avtomobilu, kar predstavlja katastrofalen problem. Proti koncu zgodbe se povrh vsega osumljenec zabode z dolgim bodalom, a ne umre, in pozove Vida na dvoboj. No, pokončan je šele, ko mu na glavo pade slika njegovega brata, ki visi v njegovi dnevni sobi. Besedilo je prav tako pospremljeno tudi z daljšimi sentimentalnimi pasusi, ki bi naj pričarali občutja pripovedovalca pa tudi drugih nastopajočih. Detektivski roman, ki postane še vse kaj drugega.
Vse od Knafličeve zbirke pa do sedemdesetih let je na področju detektivskega romana pri nas nato vladalo zatišje. Igor Grdina (pisec spremne besede k Neznanemu storilcu Ljube Prenner), ter Matjaž Kmecl (avtor monografije Od pridige do kriminalke) sta takšno stanje pripisala predvsem zgodovinskim okoliščinam – močni nadvladi socrealizma ter politični klimi, ki ni bila naklonjena buržoaznemu žanru kakršna je po mnenju piscev kriminalka.
A v sedemdesetih se je, vzporedno z mehčanjem socialističnega sistema v Jugoslaviji, detektivka ponovno vrnila. Sprva le, kakor, da bi šlo za nekakšno preverjanje stanja, v obliki knjig za otroke in mladino. Prišla sta Naočnik in Očalnik Leopolda Suhodolčana ter dela Vitana Mala. Za svojevrsten preporod pa se še največ zaslug pripisuje Vitomilu Zupanu, ki je spisal scenarij za popularno televizijsko serijo Vest in pločevina, ki je male ekrane zasedla leta 1973.
Počasi so kriminalke ponovno privrele na plano. Sprva v prevodih znanih tujih piscev, v okviru X 100 romanov, kasneje pa tudi v obliki izvirnih slovenskih del. A detektivka ni želela biti zgolj detektivka. Branko Gradišnik se denimo z romanom Nekdo drug ni zadovoljil z golo detektivsko zgodbo, temveč jo je začel preizpraševati v, za tisti čas bržkone najbolj odločilnem, postmodernističnem slogu. V ospredju ni bilo samo vprašanje detekcije in iskanja storilca, temveč so Gradišnika in njemu podobne pisce zanimali hibridni žanri, ki se niso zamejevali zgolj na dvajset Van Dinovih pravil o pisanju detektivke, pravzaprav jih niso niti upoštevali. Poleg Gradišnika lahko v to skupino uvrstimo tudi denimo Majo Novak (Izza kongresa ali Umor v teritorialnih vodah), kasneje pa še Gorana Gluvića (Vrata skozi). Seveda pa je na vprašanje tovrstnih tekstov nemogoče odgovoriti enoznačno. Saj so se začeli pojavljati številni primeri proze, ki ni bila označena kot detektivska, vendar pa je v sebi vključevala tudi te razsežnosti.
V tem času (še bolj pa nekoliko kasneje) je klasična detektivska zgodba z vsemi svojimi zakonitostmi vendarle našla pot tudi v slovensko literaturo. Pojavil se je denimo Sergej Verč z detektivom Benom Perkom (npr. Rolandov steber), ali pa Vladimir P. Štefanec z Viktorjem Kobalom (npr. Mrtvi ne plačujejo računov) in nenazadnje Avgust Demšar z Martinom Vrenkom (npr. Olje na balkonu).
Vsi našteti avtorji seveda še pišejo, vendar niso več tako »osamljeni« kot so morebiti bili le nekaj let nazaj. Mogoče bi težko našli primere klasične detektivske zgodbe, vendar pa je njen trd sorodnik v slovenski literaturi kar precej prisoten – prav tako kakor same kriminalke.
Tako smo se denimo srečali z malim morjem slovenskih avtorjev, ki svoja dela objavljajo pod angleško zvenečimi psevdonimi in katerih kraj dogajanja je postavljen v svetovna velemesta kakor sta denimo Los Angeles in London. Omeniti velja predvsem Aarona Kronskega z zgoščenim izrazom in tipičnimi deli trde detektivske zgodbe. Tu pa so denimo še Robert Ron, Rebecca Schummy ali pa Stella Norris.
Tudi dogajanje ni več zamejeno na ozek kraj dogajanja (manjše mesto, vas, dvorec ...), ter posamezne storilce, ki so kaznivo dejanje zagrešili iz osebne koristi. V delih se kar naenkrat znajdejo zarote farmacije (Tomaž Kukovica – Virus resnice), povezave organiziranega kriminala ter politike (Bogdan Barovič – Barabe dolgo živijo), erotične kriminalke (več del Stelle Norris), psihološko popisovanje serijskih morilcev (Andrej Kožar – Pozabljene v krušni peči) in še kaj.
Nekoliko manj besed je mogoče napisati o teoretskem odzivu na detektivske romane ter kriminalke. Veliko delo na tem področju sta opravila denimo Rastko Močnik in Slavoj Žižek, ki sta s sodelavci in sodelavkami uredila zbornik Memento umori, ki je slovenskim bralcem vendarle ponudil prevode nekaterih temeljnih tekstov o tem žanru. Izpostaviti velja tudi Matjaža Kmecla, ki se, četudi na kratko, v svoji strokovni monografiji Od pridige do kriminalke prav tako loti tudi tega vprašanja.
A po naštetem nam ostanejo le še krajši teksti. Denimo članek Petra Svetine Slovenski kriminalni roman pred drugo svetovno vojno, Alojzije Zupan Sosič Kriminalkina uganka, ki je malodane prva skušala umestiti kriminalko v slovensko literarno zgodovino, ali pa recimo spremna beseda Igorja Grdine k prenovljeni izdaji romana Neznani storilec z naslovom Ljuba Prenner in malomeščanska kriminalna povest Neznani storilec. Omeniti pa velja tudi članek, ki ga je za časnik Mladina spisal Marcel Štefančič jr. Kdo je morilec? v katerem napravi tudi kratek pregled slovenske kriminalke in detektivke.
Očitno je torej, da se detektivka in kriminalka še nista dodobra prikradli v loge humanističnih ved na slovenskem kljub temu, da se je drugod že mnogo govorilo o denimo samem literarnozgodovinskem in literarnoteoretskem uvrščanju detektivke, prav tako nam niso ušle primerjave med detektivskimi romani in Freudovim načinom detekcije, raziskave in razlage o branosti tega žanra in tako dalje. Mogoče pa se bo skupaj z naraščanjem slovenskih primerov tega žanra spremenilo tudi to.

Aljaž Krivec

 

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.