Kako kritika krize odraža krizo kritike

Uporabniška ocena: / 4
SkromnoOdlično 

kritikaV četrtek 5. februarja 2015 se je v Trubarjevi hiši literaturi odvilo predavanje dr. Borisa Budna, filozofa in kulturnega teoretika, ki trenutno gostuje na Fakulteti za umetnost in oblikovanje Univerze Bauhaus v Weimarju. Predavanje Umetnost in kritika v kuriranju preteklosti je bilo prvo iz serije Kako kritično je stanje kritiškega pisanja?, ki ga v letošnjem letu pripravljata Svet umetnosti (SCCA-Ljubljana) ter Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo. Četudi že naslov in trenutno predavateljsko mesto Borisa Budna nakazujeta na to, da bi naj beseda v prvi vrsti tekla o umetnostni kritiki, pa je preučevanje le-te pravzaprav služilo le kot vstopna točka v odziv na nek širši, mnogo bolj splošen družbeni problem.

Na tem mestu je pojem kritike nujno opredeliti. Zdi se, da se je prav tu na samem predavanju nekoliko zataknilo (dogodek je potekal v angleščini, je mar šlo za jezikovno bariero?). Budnov pojem kritike je tako prehajal vse od specifične (umetnostne) kritike pa do kritike kot jo poznamo denimo v filozofiji anglosaksonskega sveta. Razločevanje med »criticism« in »critique« je gotovo korak v pravo smer, vendar zaradi takšnih in drugačnih diskurzov, ki jih gojijo različne šole in filozofi pravzaprav nikoli ne pridemo do pravega odgovora. A naj bo v pomoč pri razločevanju kar posledica – Buden je poudaril, da je pojem »critique« nemogoč saj ne more spremeniti okolja iz katerega izhaja. Iz te perspektive sicer raziskuje okolje dela in ga tudi kritizira, vendar ga hkrati sprejme in je na ta način skromno. Medtem pa pojem »criticism« pomaga ubiti staro in ima pri rojevanju novega nekakšno vlogo babice. Sam bom uporabljal le izraz »kritika«, ki se naj z vsakim novim kontekstom vzpostavi znova.


V okviru predavanja se je Buden navezoval predvsem na tekst Dieterja Roelstraeteja After the Historiographic Turn: Current Findings (dostopen na: http://www.e-flux.com/journal/after-the-historiographic-turn-current-findings/, 19.2.2015). Četudi je bilo čutiti, da se Buden z Roelstraetejem v marsikateri točki strinja, saj je povzemal vsebino zapisa in ga predal poslušalcem kot dobra izhodišča za razmišljanje o kritiki danes, pa je kot simptomatično izpostavil Roelstraetejevo pojmovanje pojma zgodovine (history) oz. zgodovinopisja (historiography). Buden se sicer glede svoje definicije omenjenih pojmov ni dokončno opredelil, a to bržkone niti ni potrebno storiti, iz konteksta Roelstraetejevega besedila je namreč jasno, da govori o preteklosti (past) in ne zgodovini (history).

 

V katerih točkah je takšno pojmovanje lahko simptomatično? Pojem »preteklosti« lahko opredelimo kot »čas, ki je minil«, medtem ko SSKJ pri pojmu »zgodovine« postreže z dvema razlagama: »celota dogajanj v razvoju, preteklosti v zvezi s kakim osebkom, skupnostjo, področjem« ter »obdobje v razvoju človeške družbe, iz katerega so pisani viri«. Pojem zgodovine (ali celo zgodovinopisja) je tako neprimerno kompleksnejši, že sama beseda implicira »zgodbo«, urejenost podatkov ter nenazadnje naš odnos do le-teh.

 

Zgodovino lahko iz tega vidika ustvarjamo le mi sami s tem, ko sistematiziramo kopico podatkov. Buden to razume kot delo zgodovinarjev, a takoj ko se od nekod prikrade enačenje »zgodovine« ter »preteklosti« za tovrsten proces postanemo primerni vsi, prav slednja teza je služila kot eno od jeder Budnovega predavanja.


Kritika postane del zapisanega na dva načina: 1. kritiki smo lahko vsi, 2. kritika in kuratorstvo postaneta sorodna pojma. Čemu slednje? Kritika preteklost razume kot časovni pojem in ne kot preteklost družbenih neenakosti ali razrednega boja. Čeprav je njeno izhodišče, pisanje nujno zasidrano v »tu in zdaj« pa s tem procesom ustvarja vedno nove preteklosti namesto, da bi se osredotočila na (aktualno) družbeno vprašanje, s čimer zanika samo sebe in izgubi kakršenkoli (udarniški?) potencial. V tem primeru seveda ni govora zgolj o kritiki umetniškega dela, temveč tudi, ali predvsem, o (angažiranem) umetniškem delu samem ter o družbenih gibanjih z navidez kritično ostjo, ki pa, kljub masi ljudi, ne more spremeniti tistega kar kritizira.


Primernejši izraz za preteklost tako pravzaprav postane »spomin«. Industrija spomina pa je širok pojem in mehanizem v katerem sodelujemo vsi. Primer države v kateri je nastanek tovrstnega stanja bržkone najbolj razviden je Francija kot jo pojmuje Pierre Nora. Leta 1980 se francoski predsednik Valéry Giscard d'Estaing simbolno proglasi za kuratorja francoske preteklost, ko začne izdatno poudarjati skrb za dediščino. Dve leti pred tem François Furet zapiše famozen stavek »francoske revolucije je konec« v tem času pa izide tudi Solženicinov roman Arhipelag gulag, ki francoski javnosti (sicer naklonjeni socialistični in komunistični ureditvi) popolnoma razblini podobo Sovjetske zveze. Povojnega optimizma je tako nepreklicno konec, aktualni dogodki (skupaj z denimo naftno krizo) popolnoma spremenijo francosko zavest o preteklosti, ki v svoji nedefiniranosti in neujemljivosti nujno postane stvar spomina.


Podoben časovni pregled bi lahko bržkone ustvarili tudi pri nas. Kot izhodišče nam lahko služijo debate o drugi svetovni vojni, nekdanji Jugoslaviji, osamosvojitvi ter o vladah samostojne Slovenije, saj so tudi spomini nanje vselej znova stvar novih in novih preteklosti – prvi postanejo zadnji, zadnji prvi, duhovni vodje barabe in lokalni direktorji tajkuni ter obratno.


Četudi se je Buden posvetil še mnogim drugim temam, mu bom sedaj z osredotočenjem zgolj na omenjeno vendarle storil krivico in za zaključek postavil vprašanje kako nam lahko navedeni prijemi služijo ob spopadu z realnostjo slovenske literarne produkcije in njene kritike. S tem, da je sodobna slovenska (predvsem romaneskna) produkcija nagnjena k vedno novim spominom na drugo svetovno vojno se lahko bržkone strinjamo. Spregledati ne gre niti kopice spominskih knjig (denimo avtobiografij), ki v precep jemljejo dogajanje v bivši Jugoslaviji. Najbolj zanimiv od novejših trendov pa je gotovo popis protestov t.i. slovenske pomladi. Vse troje se navadno zateka v realizem. Roelstraete bi to pripoznal kot odraz krize, ter hkrati pripomnil da v svoji obsedenosti s preteklostjo umetnost ne more videti velike slike, od kritike pa bi zahteval nove »-izme« s katerimi bomo presekali gordijski vozel. Buden bi dodal, da je umetnost simptom, ki ustvarja ne pa reflektira zgodovino, da skuša kritika najti stik s krizo v sebi in svetu, ter stik z zgodovino. Sam pa lahko zaključim, da se zdi, da gre za tematike, ki so postale tako imanentne našemu javnemu diskurzu, da se v vse njegove pojavne oblike (tudi literaturo) vpisujejo na srhljivo(?) podoben način.

 

Aljaž Krivec

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.