Predpremiera sivine ali kdo si upa javno brati erotične romane

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

greyFetišisti, sadomazohisti, frigidneži, nimfomani, odvisniki od pornografije in predvsem (dobesedno) strastni bralci smo bili zgolj nekaj dni pred valentinovim deležni tretmaja v sklopu prihoterapevtske skupine Svet doživetij. Pogovor v krogu se je navezoval na erotično literaturo. Tisto, ki nemalokrat zbudi nelagodje bralca, ko ga premeri ostarela knjižničarka in se je po navadi ne pušča na kuhinjskem pultu. Da v domeni omenjenih del ne gre za trivialne romance s srečnim koncem med svežimi rjuhami, temveč visoko literaturo, polno nasilja in celo smrti, ki v nasprotju s ponujenimi klišeji prvih bralce vedno znova prevprašuje o medčloveških odnosih, globljem pomenu in filozofiji ter problematizaciji seksualnosti, smo se prepričali ob glasnem branju v prostorih Trubarjeve hiše literature v torek, 10. februarja.

Visoka literatura, ki se prvenstveno osredotoča na seksualno življenje, se danes zdi vseprisotna. Če je bil v 18. stoletju (in v nekaterih zahodnoevropskih državah še do petdesetih let preteklega stoletja) zloglasni de Sade z obširnimi opisi incestnega, krutega in mestoma bodisi ogabnega, bodisi določenemu deležu bralcev skrajno vzburljivega občevanja med kleriki, otroki in sorodstveno povezanimi svingerji strogo prepovedan, se v 20. stoletju razbohoti tovrstna pisava, ki vključuje praktično vse raznovrstne spolne prakse in jih z grobostjo vsakič znova popolnoma razgali in razvrednoti.

 

Pohotni naročniki (zlasti Francozi), željni branja izključno konkretnih odlomkov spolnih aktov brez "odvečne" poetičnosti, čustev in sploh fabule, so pred približno stotimi leti botrovali izidu literarnih del z opolzko vsebino, za katere so ponujali razmeroma visoke honorarje. Množica pornografsko obarvanih romanov z umetniško vrednostjo je bila torej v veliki meri produkt eksistencialne nuje, saj so jih pisali revni, lačni avtorji. Anaïs Nin v predgovoru zbranih erotičnih zgodb, ki so v slovenskem prevodu izšle združene pod naslovoma Ptičke in Venerina dekla, samoreflektira lastni opus ter hkrati ugotavlja težo pisateljeve odločitve, da bo v prvi plan postavil spolnost. Nekaj povsem drugega je namreč slednjo jemati kot del bivanja in jo puščati ob strani, vključiti s premislekom in po potrebi (kot v vsakdanu povprečnega človeka), kot pa z njo zasenčiti vse ostale aspekte življenja (kar lahko v praksi povzroči celo odtujitev in odpor do obravnavanega).

 

Problematiko erotike v literaturi je izpostavil tudi feminizem, z vprašanji o razlikah v družbi in neenakopravnosti med spoloma, ki se kaže tudi v besedilih. Moški je pri govoru o seksu (spomnimo se npr. Henryja Millerja ali Charlesa Bukowskega) de facto bolj neposreden in humoren. Spolni akt pogosto obravnava zgolj kot fizično dejanje, ki ne vključuje čustvene navezanosti, pesniških orisov in zavezanosti enemu partnerju kot opažamo pri ženski pisavi. Spolna razlika vedno znova potrjuje splošno matrico, bazo, ki deli osebe na ženske in moške in s splošnimi diferenciacijami vzpostavlja jasno hierarhijo v korist slednjih. Repeticija dejanj (stalna potreba po moškem kot posledici predpostavljene neizpolnjenosti ženske, vodilni položaj moškega v spolnem odnosu etc.), ki tudi v erotični literaturi razkrivajo temeljni konstrukt, žal ohranja podrejenost ženske. Njena dopolnitev je vedno moški, saj je ona vodljiva, pogosto zgolj pasivna in vsestransko šibkejša.


Zaskrbljujoče je dejstvo, da se takšne obravnave očitno ne moremo znebiti. Dokaz za to so tudi (še vedno!) vztrajajoči tabuji, kar dokazuje nedavna izločitev prizora z menstruacijo iz filma Petdeset odtenkov sive, ker ženska mesečna krvavitev očitno še vedno velja za sramotno. Družba torej bralca in gledalca prepričuje in vodi v ustaljen način gledanja ter z zakoreninjenimi klišeji zasipava sprejemnika, ki se celo z veliko mero prizadevanja težko izvije iz »splošno priznanih resnic«.

 

Podvrženost etičnim načelom in krivdi je neizbežna. Tudi živi jezik dopolnjuje nezmožnost nevtralnega izražanja na področju spolnosti in erotike. Vzroke za to je iskal predvsem poststrukturalizem z Rolandom Barthesom. V Zgodovini seksualnosti se je na problem jezika osredotočil tudi Michael Foucault. Dejstvo, da se poslužujemo otroškega govora, medicinske terminologije ali vulgarizmov kadar govorimo o spolnih organih, seksu ali spolnih usmeritvah in praksah, ni nekaj novega. Naša inovativnost pri iskanju ustreznic za penis (po necenzuriranem urbanem slovarju Razvezani jezik XXXY ga imamo lahko poleg kurca, čune in batine za samoscalnik, enookega kačona in nemalo podobnih živalskih vrst), vagino (med drugim tudi fufko, Hello Kitty ...), ženske prsi in spolni odnos (analni se ponaša s karamelo žokat) je primerljiva z izvirnim besediščem trenutno izdanih tiskanih erotičnih del.

 

Napredek v smislu dovoljenega, necenzuriranega, povsem odkritega, svobodnega pisanja o provokativni pedofiliji, bizarnem iztrebljanju med spolnim odnosom, gejevskih orgijah in krvavih predigrah v sodobni klasiki se zdi še vedno vprašljiv. Sentimentalni roman Robbe-Grilleta, ki je na domačih francoskih tleh leta še leta 2007 izšel nerazrezan in dvignil nemalo prahu ni izjema. Nasilje v zgodovini svetovne literature je pravzaprav kod, ki postane temelj zvrsti in na tem mestu učinkuje še bolj pretresljivo. Nerazdružljivost ljubezni in smrti se namreč zdi pogoj za umestitev erotičnega romana med visoko literaturo. Glede na to, da lahko v njenem okviru vse beremo skozi prizmo nasilja, se postavlja vprašanje ali je goli seks samo spremljava, ki subtilno prekriva kontrast eros - tanatos in globlje vrednote. Šele slednje namreč s svojo nadčasovnostjo omogočajo vzdig, kanonizacijo in poglobljeno strokovno obravnavo resnejšega književnega dela.


Urška Gabrič

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.