Letnica, ki po mnenju večine poznavalcev naznanja začetek detektivskega žanra je 1841, prav takrat je namreč ameriški pisatelj Edgar Allan Poe izdal znamenito zgodbo z naslovom Umori v ulici Morgue, ki še danes velja za prototip detektivske zgodbe. Z eno napako: preiskava, ki jo vodi detektiv Auguste Dupin nas pripelje do nenavadnega storilca – opice, kar bi kasneje Van Dine v okviru svojih dvajsetih pravil za pisanje detektivske zgodbe označil kot popolnoma zgrešen pristop.

O avtorici:  Rodila sem se leta 1982 v Ljubljani. že v otroštvu sem izredno rada prebirala knjige in se kot empatična in občutljiva oseba v zgodbe in glavne junake popolnoma vživela. Svet v knjigah je bil dolgo časa moj edini svet, ki sem si ga priznala. Ampak seveda je realnost nekaj povsem drugega, v knjigah pa sem našla uteho in bivališče za svojo dušo. Iz tu izhaja moja poezija, iz težkih trenutkov, iz sveta, ki bo vedno obstajal, v iskanju nekega ideala.

6. januarja 2015 se je v Trubarjevi hiši literature odvil prvi iz cikla filmskih večerov, ki jih organizira Društvo študentov primerjalne književnosti. Na sporedu je bil Nasvidenje v naslednji vojni, film Živojina Pavlovića, posnet po kultnem romanu Vitomila Zupana, Menuet za kitaro, vendar ni ostalo samo pri ogledu – z nami je bila namreč izr. prof. dr. Vanesa Matajc, ki na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo letos predava Literarno in filmsko zgodbo. Tako so po filmu lahko študentje, pa tudi preostali zainteresirani obiskovalci, prisluhnili njenemu predavanju.

»Poskusi razložiti, zakaj si tako dolgo ostal z nami. Zakaj si prišel in ali je bilo naključno. Prišel si za teden dni, zakaj si ostal dve leti?«

To vprašanje Jeanu Genetu desetletje po njegovem bivanju med palestinskimi borci postavljajo naključni Palestinci, ki jih srečuje na različnih koncih sveta in ki vedo, koliko časa je preživel med njimi. Genet ga v delo Zaljubljeni jetnik, ki je v veliki meri, če ne celo v celoti, avtobiografsko (v nadaljevanju bom zato pripovedovalca enačila z avtorjem) najverjetneje ni vključil zaradi lepšega – ve namreč, da to zanima tudi bralce. Do omenjenega odlomka se je namreč potrebno prebiti skozi skoraj tristo strani, na katerih se nam odstira na stotine fragmentov, zgodb ljudi, ki jih je Genet spoznal v obdobju bivanja med fedajini, političnih in zgodovinskih vprašanj, ni pa nam popolnoma jasno, kaj je pisca v zvezi s palestinskim bojem tako pritegnilo, da se je začel med borci počutiti domače.

Zdi se, da se je kar nekaj pomembnih francoskih pisateljev in pisateljic 20. stoletja v svoji zreli dobi lotilo pisanja neke vrste avtobiografskih del. Če jih omenim samo nekaj - Proustovo Iskanje izgubljenega časa, Otroštvo Nathalie Sarraute in Gidovo doslej še neprevedeno delo Si le grain ne meurt. Mednje pa lahko zagotovo prištejemo tudi nekoliko manj znano nedokončano trilogijo Labirint sveta francosko-belgijske pisateljice Marguerite Yourcenar. Avtorica, ki je zlasti znana kot prva ženska članica znamenite Francoske akademije, se v svojem delu sistematično loteva življenj svojih prednikov; v V pobožen spomin po materini, v Severnih arhivih po očetovi strani, še nepreveden tretji del Quoi ? L'éternité pa govori o njenem skupnem življenju z očetom po materini smrti. Severni arhivi so bili v slovenščino prevedeni leta 2010, letos pa smo končno dobili tudi prevod prvega dela trilogije.

Haruki Murakami je med slovenskimi bralci že dodobra poznan avtor. Brali smo njegove uspešnice, kot so Norveški gozd, Ljubi moj Sputnik, Kafka na obali in tokrat Kroniko ptiča navijalca, ki je izšla že v prejšnjem tisočletju. Na police naših knjigarn je knjiga našla svojo pot leta 2014 ko smo dobili slovenski prevod Iztoka Ilca.

Trubarjeva hiša duhov je projekt, ki se z nekoliko drugačnega kota loteva družbenih klišejev; bodimo bolj točni – v trenutni inkarnaciji gre zlasti za praznike. Slovenci smo narod, ki ima v svojem izročilu precej praznikov, bodisi takih, ki jih poznajo povsod po svetu, bodisi nam lastnih, a kljub temu silno radi uvažamo tuje. Da se razširi ponudba. Da se ljudje veselijo demokracije in multikulturnih izmenjav, tipoloških analogij in konvergenc. Pa vendar … ne bodimo zagrenjeni, pustimo ob strani import/export, pustimo ob strani tudi razmišljanja o lastnih dolgoletnih izročilih vobče in se posvetimo zadnjemu izmed dogodkov Trubarjeve hiše duhov: Temačne plati veselega decembra (Prihaja trojka!) se je imenoval performativni literarni večer, ki smo ga imeli priložnost videti in slišati pretekli ponedeljek.

Čeprav sem skušal z napisanim zavrnit heterogen pristop h kantavtorstvu, se ga bom paradoksalno prav zaradi pomanjkanja drugačnih načinov, hkrati pa tudi lažjega sledenja navedenim paradigmam primoran poslužiti tudi sam. Prav ustvarjanje Mateja Krajnca je zaradi svoje raznolikosti bržkone odličen primer kompleksnosti tega polja, kar se je še posebej odražalo v okviru sobotnega večera.

Božična pesem, kratka zgodba Charlesa Dickensa, je danes svojevrstni fenomen, ki ga v predprazničnem času že tradicionalno obujajo povsod po svetu – po njej je posnetih nemalo filmov in risank, večkrat so jo natisnili tudi pri nas, vsako leto si je mogoče v ljubljanski Operi ogledati balet po Dickensovi predlogi, za katerega so karte razprodane že tedne vnaprej ... Pa vendar se redko kdo vpraša, kaj je pravzaprav tisto, kar je na videz preprosto pripoved tako približalo bralcem in gledalcem. Konec koncev gre, kljub temačnim elementom, za precej sentimentalno zgodbo – dobro na koncu zmaga, božični duh pa je ohranjen.

V soboto, 13.12. se je v Trubarjevi hiši literature odvil literarno-glasbeni koncert Mateja Krajnca, ki se nam je tokrat, kljub širokemu polju ustvarjanja, predstavil predvsem kot kantavtor in prevajalec. Verjetno se velja za trenutek ustaviti prav pri oznaki dogodka literarno-glasbeni koncert, saj vzpostavlja težnjo po definiciji kantavtorskega ustvarjanja – to ima usodo pankrta, ki ga ne želita scela priznati niti literatura niti glasba.