Začetek Jančarjevega desetega romana Maj, november obeta nekoliko humorno zgodbo z boemsko ležernostjo, v kateri spremljamo Cirila Kraljeviča, 27-letnega faliranega študenta, ki se po nekaj letih igranja violine na ulici vrne nazaj v Slovenijo s poslovnežem Dobernikom.

V zadnjem času so se v slovenskem prostoru ponovno pojavile debate o kritiki. Postalo je že jasno, da ne gre za temo, ki bi se je v Sloveniji lotevali sistematsko, z denimo rednimi okroglimi mizami ali kakšnimi drugačnimi debatami. Pravzaprav različna mnenja privrejo na plan vselej, ko se nekdo prepozna v vlogi oškodovanca – se pravi tistega, ki je prejel negativno kritiko svojega dela. Izbruh se nadaljuje, ko se počuti napadenega še kritik, storilec, ki je tako še sam primoran prevzeti vlogo oškodovanca.

Zbirka kratke proze obsega dvajset že objavljenih krajših del s socialno, moralno ter psihološko obravnavo med – in povojne tematike. Natis v letošnjem letu je priložnost za ponovno obuditev pozabljene in slovenski publiki oddaljene proze socialnega realizma. Gre za repertoar, ki je deloma izhajal v revijah Obzorja in Sodobnost, hkrati pa je mešanica ponatisnjenih fragmentov zbirk Branke Jurca kot sta Pod bičem iz leta 1945 in trinajst let mlajšega Steklenega zvona.

V torek, 11. novembra, se je v Trubarjevi hiši literature odvil že drugi večer v sklopu serije Trubarjeva hiša duhov – tokrat so bili v ospredju vampirji v literaturi in različne oblike družbenega vampirizma. Vsakdo, ki je imel v zadnjih letih kakšen (pa četudi bežen) stik s pop kulturo, verjetno ve, da za kultnega vampirja danes velja Edward Cullen iz knjižne serije Somrak, ki je bila izjemno uspešno (vsaj kar se zaslužka tiče, o kakovosti na tem mestu raje ne bi izgubljala besed) prenesena tudi na filmska platna. Vendar se zgodba s Somrakom še zdaleč ni končala, vampirji so se namreč ob velikanskem komercialnem uspehu le-tega hitro udomačili na sceni – tako literarni kot filmski.

Predstavljajte si, da ste pisatelj. Pa ne povprečen pisatelj, ampak zelo uspešen, prodajan in nasploh moderen pisatelj, za katerega se zdi, da ne išče besed, ampak besede najdejo njega. Z eno besedo, izjemen. Recimo še to, da se imenujete Jasper Gwyn, imate 43 let in se vam obeta bleščeča kariera. Potem pa se nekega lepega dne pisanju knjig preprosto – odpoveste. Tega pa ne naredite tako pri sebi, potiho in morda rahlo neodločno, ampak »javno« – članek o tem, česa ne boste več počeli, objavite kar v Guardianu.

Težko kdorkoli danes trdi, da je pripadnik nekega drugega časa. Četudi si že lahko prizadevamo, da bi obudili neka nostalgična leta, smo v končnem sklepu vsi ujeti v realnosti, ki je sedanjost – v vsakodnevno rutino, v nenehnem izpostavljanju informacijam, navsezadnje smo vsi vpeti v stresno doživljanje kapitalističnega sistema. Preteklost ostaja stvar interpretiranja in analize, opazovanja sprememb in transformacij. V njej se skriva podlaga za refleksijo, ki nam omogoča kritično vrednotenje že storjenega. A tekom 20. stoletja so (z nastopom postmodernizma) zgodovinske reference in splošno poznavanje zgodovine pričele izgubljati na teži. S tem se je zamajal naš kolektivni zgodovinski spomin. Pomembneje kot recimo poznavanje državnih praznikov postalo pomnenje rojstnih dni. Zgodovina se je odprla prilagajanju in reinterpretiranju in s tem se je začela izgubljati zgodovinska doslednost.

»Ne seri, umetnik. Jaz vem, kakšne barve je žalost,« pravi Tahir Omerović v eni izmed kratkih zgodb prvenca Zorana Kneževića, Dvoživke umirajo dvakrat. V zbirki je najbolj opazna prav navezava na življenja priseljencev iz bivše Jugoslavije, a kot je avtor avtor sam poudaril v nekem intervjuju, je vezno tkivo zbirke tudi bolečina, ki povezuje vse junake ne glede na to, katerih narodnosti so. Razlogov zanjo je več, večinoma pa gre za dogodke, ki so neposredno povezani s politično in socialno situacijo v bivši Jugoslaviji (vojna in posledično migracije, nesprejetost v družbi ter z njo povezani težavni odnosi med protagonisti). 

Pred kratkim se je med enim od seminarjev na moji študijski smeri, natančneje med Prevajanjem v angleščino, vnela zanimiva debata o tendenci prevajalcev, da določenih angleških besed sploh ne prevedejo, temveč enostavno »poslovenijo«. Ste opazili, da sem namesto težnji napisala tendenci? To sem tokrat sicer storila namerno, vendar vam beseda, če vas nanjo ne bi opozorila, najverjetneje sploh ne bi padla v oči, raba besede tendenca je namreč tako razširjena, da nanjo skorajda ne gledamo več kot na poslovenjenko angleške besede tendency, temveč kot na izraz, ki je težnji popolnoma enakovreden, pa še bolj učeno zveni.

Pred časom sem se v poročilu z dogodka spraševala, kako smiselna je organizacija klasičnih literarnih večerov, tokrat pa bom storila ravno nasprotno, in sicer komentirala prvi performativni literarni večer v organizaciji Trubarjeve hiše literature, ki je 31. 10. 2014 odprl serijo Trubarjeva hiša duhov.

27.10.2014 se je v prostorih Trubarjeve literarne hiše odvil literarni večer. Gostje so bili trije nemško govoreči pisatelji, Selim Özdogan (DT), Milena Moser (CH) in Peter Rosei (AU), ki so brali odlomke svojih romanov. Protagonisti vseh treh romanov imajo nekaj skupnega = uživajo mamila – eden zaradi tega, da bi ubežal realnosti, drugi iz čiste radovednosti, ker je tako osupljivo in enostavno fantastično, tretja pa čisto po pomoti.