TRUBARJEVA HIŠA LITERATURE

 

petek, 21. junij, ob 19.00

Na pesniškem tandemu s Petro Koršič (literarni pogovor)

trubarca
0: OTROCI NA OBISKU - vrtec Jelka – ogled lutkovne predstave Knjižna čajanka pri vešči Smilji, ki otrokom pripoveduje nove, sveže, manj znane zgodbe, pravljice in pesmi; nastopata lutkarica Katja Povše, pravljičarka Rada Kikelj.

OB 19.00: VEČER INTERMEDIJSKIH UMETNOSTI - Luka Prinčič, Prosto programje, sodelovanje in umetnost - nekaj zvokov, podob in premislekov; kibridna predstavitev Luke Prinčiča, ki deluje na področju zvoka in intermedijev.
-

Most z zelenim čajem in njegove dimenzije (razstava)

thl most z zelenim cajem10. december – 18. januar, Trubarjeva hiša literature

V skupnem projektu z naslovom »Most z zelenim čajem in njegove dimenzije«, se nam predstavljata pesnica in poznavalka haiku poezije Alenka Zorman ter umetnica in slikarka Polona Kitak.

POLONA KITAK: HAIKU PODOBE
Polona Kitak je trdno vpeta v kreativni tok. Njene misli in likovna vizualiziranja pljujejo v različne smeri. Predstavljajo zavzeto in predano odkrivanje likovnega sveta, in sicer od zavezujoče komunikacije z vizualnimi zaznavami do povsem abstraktnih interpretiranj, v katerih se posveča barvi, ploskvi, liniji, strukturi, teksturi, svetlobi in kompoziciji. S tem na široko odpira register svojih ustvarjalnih hotenj in v ospredje postavlja vrednosti čiste likovne govorice. Subtilna likovna ustvarjalka neutrudno raziskuje in si postavlja nove in nove cilje. Tako je njeno slikarsko ustvarjanje vsebinsko, likovno-formalno in tehnično raznoliko. Moč ustvarjalne energije pa je tista, ki vsakokrat znova zaznamuje slikarkino igro z barvo, s to voljno piktoralno materijo, s katero izraža trenutne vzgibe in zanimanja.

Polona Kitak je s svojimi najnovejšimi likovnimi prizadevanji sledila haiku poeziji avtorice Alenke Zorman. Interpretacijo dvajsetih haiku pesmi, ki v vsebinskem smislu prinašajo vtise z ljubljanskih ulic, je prevedla v likovno govorico, a ne kot dobesedno ilustracijo, ampak kot impresijo, kot osebno doživetje, porojeno ob zapisanem, kot avtorsko intimen ustvarjalni odziv. Slike je umestila na impregniran papir malega, intimnega, komornega (A3) formata. Dodala pa jim je še sedem izrazito svojstveno artikuliranih visečih plastik. Način in pristop likovne vizualizacije je prilagodila »zakonitostim« haiku poezije. Kitakova pravi, da si je zamislila haiku podobo s petimi, še vedno prepoznavnimi liki, ki predstavljajo pet ponavljajočih zlogov pesmi (ta namreč metrično ustreza strukturi 5-7-5). Za upodobitev likov je izbrala belo barvo in tako ustvarila povezavo s tiskanim medijem oz. prostor za besedo, lahko pa v tem vidimo celo sugestijo na neštetokrat opevano belo Ljubljano. Vseskozi pa čutimo tudi pridih japonske kulture zena, iz katere izhaja haiku, saj Polona Kitak svoje stvaritve uresničuje s (po)močjo osebne likovne poglobitve, za katero se zdi, da je blizu meditaciji.

Liki, ki predstavljajo ljudi, Prešernov spomenik in znamenite arhitekturne elemente ter dediščino iz repertoarja mestnih posebnosti, kot tudi reko, drevesa, golobe in druge naravne segmente, so ključni akterji dogajanja. Avtorica jih predstavi ploskovno. Pri tem se poslužuje različnih stopenj stilizacije, predvsem pa avtorske artikulacije, vendar njihovo pojavnost še vedno ohranja v okvirih prepoznavnosti. Liki so beli, njihovo formo pa določa jasna, tekoča obrisna linija. Njeno sled sicer prekrivajo bogati barvni impasti, ki predstavljajo ozadje, a so hkrati tudi mejna ploskev. Prostor dogajanja je grajen večplastno, v obliki tankočutnega polaganja materialno konkretnih, širokih, segmentiranih barvnih ploskev. Je živo, pulzirajoče prizorišče, uglašeno v skrbno izbran barvni koncept iz omejenega spektra, ki reflektira vzdušje osrednjega verza. Iz barv se s prekrivanji, presevanji, pronicanji, prehajanji, prelivanji, pa soočanji in konfrontiranji stke zanimiva atmosfera, ki predstavlja pravo razkošje likovnih efektov. V likovni živosti ozadja, ki zajema tako barvno dogajanje kot strukture in teksture, lahko začutimo objektivizacijo mestnega utripa.

Nadvse zanimive so njene viseče plastike, ki ohranjajo bistvo slikarkinih likovno-formalnih potez. Z idejno svojstvenim oblikovanjem nosilca slikovnega zapisa, pa artefakti sestopijo iz stene in oblikujejo širši ambient. Slikarske intervencije so tu minimalnejše, saj so prepogibi tisti, ki predstavljajo poseben ustvarjalni in predstavitveni moment, ploskev širijo v prostor in celoti dajejo ne le pojavno, ampak tudi dodatno vsebinsko dimenzijo.

Polona Kitak potuje med besedami Alenke Zorman in svojimi doživljanji ter notranjimi čutenji. In končno doseže cilj v likovnem ovrednotenju vsega tega. To predstavlja komunikacijo med akterji dogajanja in ozadjem, med belo in (ali) črno barvno homogeno ploskvijo in plastenim ozadjem, med svetlobo in temo, med prisotnostjo in odsotnostjo, med površino in globino, predvsem pa med besedo, zapisano v obliki haiku poezije in podobo. In to na domiselen, izviren ter vsebinsko in likovno osmišljen način. Čeprav avtorica nenehno vleče paralele z besedami, pa ne gre zgolj za njihovo ilustracijo, ampak za njej lastno, izrazno močno in občuteno interpretacijo. Vzpostavlja odnos, v katerem se besede in podobe srečujejo, se zaustavljajo v skupnih presečiščih in zopet krenejo vsaka na svojo pot. Tako haiku pesem, kot haiku slika namreč lahko živita vsaka zase, in to na polnomočen način. Ko se srečata in povežeta, pa iz njunega odnosa nastane novo sobivanje, ki vodi v nove doživljajske in sporočilne dimenzije.

Polona Kitak je odlično naredila »prenos«, »prevod«, »preoblikovanje« besed v likovno-vizualne podobe in pri tem razkrila avtorski intimizem. Tako je ustvarila osebno »kreacijo«, v kateri se besede premišljeno in osmišljeno reflektirajo skozi barve, ploskve, oblike, linije, strukture, teksture in kompozicije. Vse to se preobraža v zgovorne besede, opismenjevalke dogajanj in nosilke sporočil.

Zanimivo je v eseju z naslovom »Če je tvoje oko čisto ...« razmišljal filozof, prevajalec, publicist in pesnik Gorazd Kocijančič: »Likovna igra nas nepojmovno vodi do skrivnosti Besede. Logosa, ki je obenem arhetipska Podoba.«

In tudi beseda nas vodi v likovno igro, ki je mnogo več kot ilustracija. (Pri tem ohranjam vse spoštovanje do ilustratorjev.) Je prenos skrivnosti in bistva napisanega v novo skrivnost in novo bistvo naslikanega. S svojimi haiku slikami je Polona Kitak dokazala, da je naredila vez med dvema, medijsko povsem raznolikima področjema izražanja in to na izrazito občuten način, približajoč se besedi in hkrati odmikajoč se v svoj likovni svet.

Anamarija Stibilj Šajn, univ. dipl. um. zg.

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.