URNE ZGODBE: part 3: KONSTRUKTIVNA LAŽ

laž

Na tretjih Urnih zgodbah so sodelovali Dano Ličen, Katja Rade, Lara Paukovič, Jatun Risba ter Miha Praprotnik. Prvi trije so si s svojim pisanjem prislužili napredovanje v naslednji krog. Tokratni gost, pisatelj in prevajalec Aleš Čar, je udeležencem zastavil nalogo, da morajo v svoja besedila vključiti poved (ki je morala služiti tudi kot tema): »Razhajava se, ker se v času skupnega življenja nisva naučila izreči konstruktivne in poštene laži.«

 

 

Kritiško ovrednotiti tekst, ki je nastal v štiridesetih minutah pred očmi in pritiskom publike ter z dano okvirno idejo, je verjetno prav tako težko in eksperimentalno dejanje kot pisanje zgodb samih. Ločiti se od zavedanja, da to niso dodelane in izpiljene stvaritve, da še niso dosegle vsega svojega potenciala in še niso dozorele v svojo najboljšo možno podobo ter jih brati takšne kot so, zagotovo ni enostavno in se do neke mere zdi rahlo krivično do avtorjev in do besedil samih. Tako tudi ta kritiška refleksija ostaja na ravni osebnega eksperimenta.

 

Dano Ličen si je za svoje Pismo kot oblikovni okvir pripovedi izbral pisemsko strukturo v kateri se moški prvoosebni pripovedovalec/izpovedovalec/»pošiljatelj« dokončno poslavlja od svoje ženske. Gre za poslednjo evalvacijo ljubezenske zveze v kateri moški del zveze prevzame svoj del krivde. Že na začetku prizna, da se je zaljubil iz golega fatalizma; obupa in vdanosti torej. Ljubezen se tako pojavi kot nekakšno mašilo, kot slepo, skorajda sadomazohistično dejanje razkrajanja in izgubljanja. Za opis razmerja je pisec uporabil pravljične motive, podobo kralja in kraljice, ki je podkrepljena s subtilno ironijo, a to mogoče ni najmočnejši del teksta. Je pa za razliko od tega konec še posebej udaren in povzame celotno besedilo. Tu se pripovedovalec razgali in v navidez povsem banalnem pripisu zaobjame celotno atmosfero zgodbe.

 

Podobno pisemsko strukturo si je izbrala tudi Lara Paukovič, a v tem besedilu se vseskozi sluti, da ni bilo napisano, da bi bilo poslano, ampak bolj, da bi bilo samo izrečeno, nekje zapisano kot odgovor papirju, ki ga je protagonistka Ana našla na blazini poleg sebe v katerem ji partner zapiše, da odhaja, ker se predobro poznata. Ta trenutek v njej sproži tok razmišljanja v katerem se spominja prejšnjih zvez, ki so temeljile na lažeh. Tekst odpira zanimiva vprašanja o tem koliko sebe in svojih skrivnosti je dovoljeno obdržati zase, da dvojina ne deluje samo na površini, ampak funkcionira tudi v svojem centru. Prvoosebna ženska pripovedovalka vprašanje o individualnosti v zvezi prikaže tako, da v kontrast postavi sedanjo ljubezensko izkušnjo, ki se je končala, ker sta se udeleženca pretopila drug v drugega in zabrisala mejo kje se konča on in kje začne ona. To je postavila nasproti preteklim zvezam, ki so se končale, ker so temeljile na lažeh in skrivnostih. Zaključi, da nekdo, ki ga preveč poznaš, sčasoma postane neprivlačen in nezanimiv. Besedilo je dobro zasnovano in raste iz osnovne ideje s katero se lahko poistoveti marsikateri bralec. Jezik je lahkoten in neobremenjen, mogoče na trenutke preveč nabit s pojasnjevanji, ampak vseeno iskren in zasnovan tako, da nagovarja in ne moralizira. Najti ravnovesje v življenju je zagotovo ena poglavitnih težav sodobnega slehernika in ravno zato zgodba uspešno koketira z bralcem.

 

Tekst Katje Rade Ko zavore popustijo opisuje razpadlo ljubezensko zvezo. Nekega dne je namreč protagonistko na hladilniku pričakal samolepilni listič na katerem je bilo napisano: »Avto je popravljen. Srečno vožnjo skozi življenje.« Ampak to izvemo šele proti koncu zgodbe, kar že na začetku ustvari suspenz in zanimanje kako se bo dogajanje odvijalo naprej. Nekateri deli zgodbe trdneje stojijo in so bolj prepričljivo napisani kot drugi. Občasno se zdi, da so nekatere povedi vsiljene in ne delujejo verjetno. Konec je močan, prinaša tragi-komičen zasuk; avto, s katerim se odpelje protagonistka je očitno popravljen zgolj na papirju. Celotno besedilo pa se na tej točki prelomi v atmosfero kriminalke, saj zavore očitno niso bile popravljene, kar pod vprašaj postavi pristnost njune zveze in problematizira vprašanje do kolikšne mere so laži v ljubezni konstruktivne.

 

Precej drugačen pristop si je izbral Miha Praprotnik z besedilom Vesela pingvinka in depresiven kit. Dogajanje je postavljeno v živalski svet, ki se spogleduje z basensko zasnovo. Gre za odnos med malo pingvinko in kitom, ki implicira na neravnovesje v njuni zvezi. Pingvinka je hrepenela po boljšem življenju, bila je gonilna sila, aktiven del zveze za razliko od pasivnega kita, ki ni bil sposoben razumevanja in empatije do njenih življenjskih želja. Razhod sproži nezmožnost prilagajanja in nezmožnost sklepanja kompromisov. Zgodba je humorna, eklektična in sproščeno teče v svojem lastnem metaforičnem svetu. Kar jo občasno zavira so rahla pretiravanja, občasni patetični vložki in protislovja, ki spodbijajo sicer izvirno zastavljen koncept.

 

Besedilo Razhajava se Jatun Risbe je izjemno lirično naravnano, skorajda bi ga lahko opredelili kot pesem v prozi. Tekst odlikuje dober smisel za ritem, ki ga avtorica gradi s ponavljanji in občutkom za zven besed. Se pa na trenutke zazdi, da je napisano preveč gostobesedno in ostaja neizčiščeno, saj avtorica menjuje diskurze in meša izrazoslovje, kar lahko deluje kaotično. Zanimiva je ideja, ki odzvanja v ozadju in se dotika izhodiščne povedi. Nastane podoba dvojine, ki nikoli ni bila samo dvojina, zato tudi avtorica pogosto piše o množini, o glasovih vseh prejšnjih ljubimcev, ki še vedno bivajo v njima. Partnerja obremenjena z lastno čustveno prtljago, sta v partnerski odnos stopila kot posameznika že obremenjena s preteklostjo in se hlastno vrgla v zvezo, ki najverjetneje sploh ni bazirala na ljubezenskem čustvu, ampak je verjetno nastala zgolj iz nekakšne družbene ter socialne potrebe. Gre za opisovanje ranjene ljubezni, ki še ni ozdravljena, ki ne more/ne zna funkcionirati, ker se njuna akterja še nista ločila od preteklosti. Odpira pa se tudi druga možnost branja, ki namiguje na to, da sta bila akterja v odprti zvezi in so glasovi, ki se oglašajo skozi tekst, glasovi drugih, ki so prav tako del odnosa. Pluralnost branja, ki zgodbo odpira na dve smeri pa je poglavitna kvaliteta tega besedila.

 

Na tretjih Urnih zgodbah so nastala besedila, ki odlično ujamejo stanje ljubezenskih odnosov modernega človeka, ki je obremenjen z lastnim identitetnim iskanjem. To se še potencirano zaplete, ko tak razpršen individuum postane del dvojine. Nadvse pohvalno in uspešno torej.

 

 

Larisa Javernik

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.