ROBERT KURET: DOBRO JE, KER JE ZANIČ

camp

 Socialna omrežja in različne spletne strani nam prav s prikazovanjem spodletelih poskusov skejtanja na drogu, slabe izgovarjave angleščine slovenskega dekleta, obupnih pisarij in vseh ostalih posmeha vrednih vsebin vzpostavljajo posebno vrsto oboževanja, oboževanja slabega okusa namreč.

 

 

Najditelj, delitelj ali posredovalec takšnih vsebin se s tem pridruži k vzpostavitvi novodobne ''elite'', ki zna prepoznati in (posmehljivo) ovrednotiti takšne produkte kot vredne ogleda. Naslajamo se ob nesreči drugega, ki mu spodleti na javni televiziji, sami pa apatično sedimo na kavču in se privoščljivo muzamo. Se to morda dogaja zato, ker smo že tako razvajeni, da ne prenesemo niti konstruktivne kritike ter se zaradi možnosti zavrnitve ničesar niti ne lotevamo? Ker se je naš obstoj tako spridil, da zaradi svoje neaktualizacije ne moremo brez posmeha in (prikritega) veselja ob nesreči drugega?

Tudi intelektualna sfera se temu ni ognila, temveč si je ustvarila nov teren delovanja. Camp se navdušuje nad iskreno umetnostjo, ki je naivna in pretirana – slaba in zato dobra. Z zgornjim opisom trenutnega stanja na mojem Facebook zidu to sicer morda ne bi smelo plesti sorodstvenih vezi, saj gre za dolge berlinske tekoče stopnice v podzemni više in namesto posmehovanja misli smrtno resno.

 

OGLEJ SI! James Nguyen: Birdemic

 

Robert Kuret preko tega vsem znanega, a redko opisanega pojava naredi gladek preskok na filmsko industrijo, katere proizvod pogosto želi ustvariti delo visokega ranga, a se mu to zaradi pretirane iskrenosti ponesreči. Susan Sontag je v razlagi tega fenomena skorajda kot cvetlica v puščavi, saj je ena redkih, ki se ukvarja s camp umetnostjo, svojo teorijo pa razdela v delu Notes On Camp. V njem piše o okusu, ki ga nujno doživljamo subjektivno in zato (morda) naivno.
Camp nas popelje v svet nenaravnega ter pretiravanja, kjer je jasno izraženo čustvo, ki naj bi ga doživljali, a se ta ne porodi in zato dogodek dojamemo kot komičen, izumetničen ali slabo odigran, če govorimo o filmu. Seveda pa filmi niso edini camp produkti; najdemo ga tudi v literaturi - v svojih najstniških beležnicah s pesmimi o pegastem dekletu iz tretje vrste, kot tudi v marsikaterem delu (masovne) slovenske literarne produkcije.

 

OGLEJ SI! Vinci Vogue Anžlovar: Poker

 

Camp je težko ponarediti in še težje parodirati, saj je vedno »over the top«, hkrati pa ob vsakem ponaredku umanjka nujni moment iskrene naivnosti. »Podgradnja« te zvrsti je cheese, kjer slab okus razpira svoja krila in proizvaja (namerno) slabe filme. Cheese, ki se proizvaja po načelu masovne produkcije, se izraža v cinizmu, ironiji, simulira užitek ter prehaja v avtoparodijo. Takšna dela ne nakazujejo resne ambicije – zasledimo jih lahko v poplavi patetičnih, pretiranih, nabuhlih komedij. Camp je za razliko od cheesa iskren in nujno ponesrečen. V filmskem svetu se manifestira preko slabe scenografije, poceni maske in slabih dialogov, ki jih obupen scenarij le stopnjuje, kar pa lahko razumemo tudi kot neke vrste potujitveni efekt. Občudovati camp pomeni zaobrniti bistvo (umetniškega) izdelka.

 

OGLEJ SI! John Water: Pink Flamingos

 

Nemalokrat se zgodi, da je za razvoj camp umetnosti odločilen tudi čas, saj ta vzpostavi distanco med receptorjem in delom. Za primer vzemimo kultni Titanik, ki ga danes lahko v določenih odsekih razumemo kot camp, a je bil v času nastanka označen kot eden najboljših dosežkov filmske umetnosti. Tega, kar danes imenujemo camp, se loteva tudi Oscar Wilde, ki ga vpelje v poezijo in trdi, da iz najpristnejših čustev prihaja slaba poezija.
Najtežja naloga kot receptorju tovrstne umetnosti se mi zdi ločevanje med campom in cheesom, še več, ločevanje med dobrim slabim in zanič slabim. Morda prehitro postanejo rešitev ali opravičilo za nekvalitetno delo – slabi umetnosti, če ta obstaja, da priložnost za nastajanje.

 

Na koncu Robert Kuret zaključi, da se je motiti človeško. Zakaj torej nebi »ekshibicionirali« prav te plati naše človečnosti, ki je tako vsakdanja, a hkrati skrivnostna?

 

Klara Zupančič

 

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.