Nasilje nad ženskami v Sloveniji ni problem samo v Sloveniji in/ali samo nad ženskami

nasilje

Še dobro, da se je večer slovenskega sociološkega društva s “podnaslovom” nasilje nad ženskami v Sloveniji v prostorih Trubarjeve hiše literature odvil 2. aprila. Še dobro, da ne prvega. Čeprav bi bilo vse prej kot narobe, ako bi do izdaje knjige in vzročno-posledično seveda okrogle mize na to temo prišlo prej. Dosti prej. Kajti vsi, ki smo dogodku prisostvovali, smo kaj kmalu začutili, da je govora o perečem ter (presenetljivo) aktualnem problemu, ki se v družbi izraža na več načinov, katerih večina je očem pravzaprav nevidna in prikrita.

 

 

Izhodišče okrogle mize je bila knjiga avtoric Vesne Leskošek, Milice Antić Gaber, Mateje Sedmak, Mojce Urek, Katje Matko, Katje Filipčič, Irene Selišnik, Darje Zaviršek in Ane Kralj, ki nosi isti naslov kot tema pogovora, torej Nasilje nad ženskami v Sloveniji. Zadnje štiri so bile gostje večera, ki ga je povezovala Mojca Dobnikar.

 

Ne zdi se mi smiselno, da bi na tem mestu ponujal raznorodne kapljice širnega oceana statističnih podatkov raznih organizacij ali društev, ki jih lahko sami enostavno najdete na spletu, že če v brskalnik kot geslo vpišete “nasilje”.

 

Nadvse pomembno (in pomenljivo) pa se mi zdi izpostaviti konkreten napredek na pravno-formalni ravni problema, katerega (predvsem) v zadnjih stotih letih kajpak ni bila deležna samo Slovenija, temveč človeštvo v svetovnem merilu. Na področjih prava in zakonodaje je torej prišlo do konkretnih rezultatov (in sprememb?), kar lahko opazimo z vzpostavitvijo novih ter posodobitvami starejših zakonov (Zakon preprečevanja nasilja v družini, Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009-2014, Kazenski zakonik … Vir: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve). Čeprav je ta napredek očiten, pa se s tem ne smemo in ne moremo zadovoljiti, kajti po pričevanjih gostij in ostalih udeleženih v publiki se na družbeni oz. bolje, človeški ravni, odvija povsem drugačna zgodba.

 

Konkretni primeri, zakoni ali osebe, ki so jih strokovnjakinje in ostali sodelujoči omenjali v debati so služili zgolj kot “oprijemljivo okostje” oz. grobo rečeno orodje, ki nas šele pripelje do srži problematike; nasilne človeške nravi, torej nečesa, upam si trditi, občega.

 

Po sodobnejših poročilih in anketah se nasilje nad ženskami (ali širše; nasilje v družinah) ni drastično povečalo. A da ne bomo preveč optimistični – tudi pomembno zmanjšalo se ni! Zaskrbljujoč je anketni podatek, da vedno več ljudi, ne glede na družbeni vzorec raziskav (mladi, upokojenci, katoličani, delavci, zaporniki …), nasilje razume kot zaseben, intimen in ne družbeni problem. Očitno nam v družbi primanjkuje (ne-virtualnega) povezovanja. Čeprav sem tudi sam (pre)reden uporabnik raznih spletnih portalov, ki nam ponujajo mnogo logistično preprostejših načinov komunikacije, je vendarle človeška bližina edina, ki nam lahko pokaže oz. razkaže sočloveka v vsej njegovi bedi in blišču, torej ne samo z besedami, pač pa tudi s celotno čustveno ter avdio/vizualno podobo oz. mimiko. Jasno mi je, da postaja večini vrstnikov scela iskren pogovor v živo vse bolj nelagoden, ker v pogovoru na štiri oči ni internetne povezave, ki bi jo lahko enostavno prekinil. Konkretna, živa percepcija sočloveka, pa se lahko v naše zasebno življenje vtisne relativno globoko. Sploh, če smo na to osebo (ali več njih) čustveno navezani.

 

Gostje večera so kot ''potencialnega krivca'' oz. ''glavnega osumljenca'' za takšno stanje izpostavile pretirano seksualizacijo oz. objektivizacijo človeškega telesa, ki nam jo številni ''lobiji'', predvsem pa marketinški, preko raznovrstnih medijev projicirajo na javno in zasebno polje platna, ki mu rečemo življenje. Nabor medijev, preko katerih oba omenjena procesa potekata, je izjemen; gre lahko za literaturo, film, gledališče, televizijo, glasbene videospote ali pa – navsezadnje – za enega izmed najnovejših, za t.i. resničnostni šov, ki so ga gostje še posebej izpostavile kot medij, ki načrtno podira meje med javnim in zasebnim. Tovrsten pristop do problematike nasilja se mi zdi relativno svež (kot je tudi sam pojav resničnostnega šova), definitivno pa je vreden nadaljnjih, primerno obširnih, poglobljenih raziskav.

 

Brisanje meja med javnim in zasebnim nikakor ne smemo razumeti kot nekaj nujno slabega. Prisrčen primer je denimo postopna vpeljava spolne vzgoje v formalno šolstvo, čeprav bomo morali za reprezentativne rezultate le-te še vsaj malce počakati. Kakorkoli; poanta je v tem, da moramo pojav celotne medijske sfere (televizija, splet…) razumeti kot največje svetovno smetišče, ki pred nas skoraj 24 ur na dan meče vse, kar premore, s čimer posega v naša razmišljanja, percepcije in čustvovanja. Ker pa je medijski lobij pretežno suženj potrošniškega sistema, katerega prioriteta oz. merilo uspeha je materialni dobiček (in ne sentimentalna kvaliteta človeškega življenja), lahko na tem ''smetišču'' najdemo marsikaj; od uporabnih kosov oz. stvari, ki nam lahko služijo za izgradnjo nečesa uporabnega, prav tako pa se lahko kje spotaknemo in z glavo naprej pademo v kakšno lužo razlite toksične snovi, kar nam lahko za vedno “oskruni” kvaliteto življenja. Odvisno od tega, kaj posameznik išče. In četudi obstajajo posamezniki, ki si v življenju želijo zgolj samoto ali celo močno neprijetno čustvo, kakršno je sovraštvo; še vedno iščejo. Še vedno so vpeti v nekaj, kar bi lahko imenovali obča družba. Še vedno živijo. Smrt “neustreznih” posameznikov velja le kot jalov izhod. Problem nasilja je vsesplošen in se seveda ne navezuje samo na ljudi.

 

A če pod povedano potegnemo črto; zagotovo še nismo na točki, kjer bi se lahko ustavili; tega ne moremo in ne smemo storiti. Nasilje spremlja človeštvo, skozi njegov celoten razvoj, iz generacije v generacijo, iz roda v rod. Navkljub prizadevanjem nam še vedno ni uspelo odpraviti t.i. malignosti, ki posameznike(?) obče družbe prizadene na takšen ali drugačen način. In verjetno smo tu postavljeni pred večno vprašanje - ali bomo kdaj lahko? No, pa smo tam … ne vemo. Lahko pa začnemo pri na videz enostavnih stvareh, kot so na primer iskren nasmeh, pošten stisk roke … in z vsem srcem upamo, da sočloveku nismo polepšali samo dneva, pač pa smo s tem pripomogli tudi k splošni pacifikaciji stanja duha.

 

Domen Babič

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.