URNE ZGODBE part 5: DARILO BREZ PREJEMNIKA IN BREZ POŠILJATELJA

present

Na svetovni dan knjige se je v ponovno napolnjeni Trubarjevi hiše literature odvil prvi polfinalni večer Urnih zgodb. Polfinalisti so od tokratnega gosta Mihe Mazzinija dobili nalogo, da v svoje besedilo vključijo poved: »Pod novoletno jelko je ostalo darilo, ki ga nihče od navzočih ni kupil in ki nikomur od njih ni bilo namenjeno.« 

 

 

Obiskovalci in žirija so soglasno odločili, da si napredovanje v naslednji krog zasluži Robert Kuret, ki je napisal tekst Srečen božič. Čeprav je okolje in čas v katerega je Kuret postavil dogajanje precej predvidljivo pa se avtor, kot vedno, izkaže za izjemnega v grajenju dialogov, ki vseskozi tečejo naravno in so bistvena kvaliteta napisanega. Zgodba se prične jutro po božični zabavi, ko se Maj in Petra zbudita in si izmenjata darila. Pod božičnim drevesom pa ostane še en skrivnosten paket, ki se pojavi kot Čehova pištola, ki se bo slej kot prej sprožila. Gre torej za princip literarne ekonomije in dramatičnosti, ko vsak vzgib/predmet/zgodbeni nastavek dobi svojevrstno reakcijo in ne ostane neuporabljen. Kot so izpostavili že žiranti, gre za »hitchcockovski« element, darilo kot »maguffin«, ki vsebuje glavni aktivator zgodbe in jo vodi v klimaks. Darilo tako postane glavno vodilo dogajanja, ki aktivira komunikacijski moment, saj par prisili, da se vsaj posredno pričneta pogovarjati o svoji zvezi. Pokažejo se pravi obrazi, prava občutja, ki se na koncu malce dramatično stopnjujejo v glasen pok, ko odvijeta darilo. Čehova pištola se očitno sproži. Zgodba je napisana premišljeno in je dramaturško trdno zgrajena. Jezik je neobremenjen, deluje verjetno in je, vsaj večino časa, ekonomično uporabljen, če zanemarimo nekaj nepotrebnega sarkazma. Glavna ideja, ki se razvije okrog »nastavljenega« darila sicer ni pretirano izvirna; par nezmožen komunikacije, ki preko drugih govori o sebi, ker drugače nista sposobna soočenja. Kljub temu je zgodba napisana z občutkom za jezik, za stopnjevanje, za grajenje zgodbenosti in ima vseskozi v ozračju nekaj tesnobnega in skrivnostnega.

 

Druga zmagovalka po mnenju žirije je Ana Marija Garafol. Tudi tekst Ognjemet je postavljen v ozračje decembra in praznovanja praznikov. Gre za zgodbo o precej tipični slovenski družini. Oče in mati se očitno ne razumeta, skupaj ostajata zaradi otroka, oziroma tako se prepričujeta. Prvi del besedila uvaja like in rahlo patetično riše vzdušje v katerem so se akterji znašli. December je, prišel bo Dedek Mraz in neznano darilo. Za razliko od šibkega prvega dela, ki pravzaprav ničesar ne pove pa se drugi del teksta izkaže za dobro namišljenega in izvedenega. V drugem delu namreč odpadejo nekatera klišejska slikanja ozračja ter opisi, saj se avtorica osredotoči na dialog v katerem hoče mati otroku sporočiti, da se z očetom ločujeta. Nedolžen otrok, vesel daril se na materino novico ne odzove preveč čustveno, samo povpraša kdaj bo do tega prišlo. To je tudi vrhunec zgodbe, ki dokaže, da otroku ni mar, če se starša ločita ali ne. Ampak do ločitve verjetno nikoli ne pride. Starša ne odpreta tega simbolnega darila, to ostane zapakirano, saj otroka ponovno izrabita kot izgovor za lastno samotrpinčenje. Na koncu se pojavi podoba ognjemeta, ki se blešči še naslednjih dvajset let kot prispodoba za zvezo, ki še traja in ji da nekakšen nadčasovni, skorajda preroški predznak. Nejasno se zdi, kdo v tej zgodbi pripoveduje. Nekaj nastavkov kaže, da bi lahko šlo za otroško tretjeosebno perspektivo, a ni nujno. Zgodbi manjka trdnejši temelj, ki bi lahko, sicer zanimivo idejo še poudaril. Dobro je tisto kar ostane neizrečeno, tisto do česar ne pride. Darilo se v tej zgodbi ne odvije, ostane pod drevesom, a kljub temu, da do dogodka ne pride, bralec sluti njegove posledice.

 

Presenetljivo zgodba Nickov poslednji blues Domna Babiča žirije in občinstva ni dovolj očarala, da bi se pisec uvrstil naprej. Dogajanje je postavljeno v štirideseta leta, v Chicago in je nekakšno nadaljevanje prve avtorjevo zgodbo iz Urnih zgodb Ozon 1, ki mu je takrat prinesla vstop v polfinale. Bivši mafijec Salvatore Fioretto se že nekaj časa skriva v svojem stanovanju nad železnico v katerem je Salov edini družabnik beli maček, ki rad liže njegove ušesne jamice. Nekega dne pod jelko odkrije pismo starega prijatelja Nicka. Med branjem ga v glavo zadane metek in Sal umre. Avtor je domiselno uporabil izhodiščno temo in dogajanje postavil v vzdušje mafijskih maščevanj. Po Botru se sicer zdi, da lahko karkoli povezano s to temo, hitro izpade kliše, ampak Babič uspešno izpelje zgodbo do konca z nekaterimi dobrimi in presenetljivimi momenti ter ustvari neke vrste »homage« mafijski literaturi in filmu. Če na začetku besedila avtor z besedami malce zaplava in se oddalji od ideje, pa nadoknadi z dobrim delom proti koncu, ko Sal (in bralec skupaj z njim) bere pismo. Branje pisma zaustavi metek, ki se ustavi v Salovi glavi in kasneje vskoči nov lik, vodja preiskave, ki bralcu zaupa konec pisma, ki je besedna igra. Dobro besedilo, napisano z ironijo, subtilnim humorjem, a mogoče ne trenutke premalo skoncentrirano.

 

Francoski buldog Patrika Holza se obetavno prične s prvoosebnim pripovedovalcem, ki leži pod oknom v majski sopari in posluša glasove iz sosednje sobe. Glasovi pripadajo ženski, ki vara svojega moža. Mož ve za prevare in se tihotapi proti stanovanju, da bi ju ujel med dejanjem. Na koncu avtor poskuša preobrniti pripovedno perspektivo, kar je sicer dobra ideja, a izvedbeno zahteva izkušenega pisca. Avtor pa s tem celotno zgodbo samo še bolj obrne na glavo. Ni mogoče čisto določiti kdo je tisti, ki govori in kakšna je njegova vloga v dogajanju. Besedilo deluje zlepljeno, kot da imamo v bistvu opravka z dvema zgodbama. Opisi so preveč nadrobni, neočiščeni in mestoma pretirani. Nepotrebna je tudi navezava na halucinogeni ananas, ki se pojavi v navezavi na darilo ter se sicer nanaša na Kuretovo zgodbo Zadeti od ananasa iz prejšnjih Urnih zgodb, a omemba zgolj obvisi nekje v zraku. Takrat, ko se avtor osvobodi nizanju odvečnih besed, jezik lepo steče in uspejo mu nekatere res posrečene povedi.

 

Lara Paukovič je napisala moralko v času, ko moralke niso več aktualne. Kudos za pogum, ampak njena zgodba Blišč božiča je prenasičena, nabita s klišeji, žurnalističnim jezikom in ničesar pravzaprav ne prepusti bralcu, saj je vse povedano in vse izpisano. Gre za zgodbo o finančno dobro situirani družini, ki se kot vsako leto, tudi ta december potencirano posvečajo kupovanju daril, saj so materialne dobrine njihova glavna preokupacija v življenju. Avtorica sicer korektno prikaže potrošniško družbo, ki brezciljno zapravlja, a se obsojanja takega načina življenja loti preveč konkretno in preveč moralistično. Zanimivi so poskusi z menjavanjem pripovedne perspektive, saj bralec/poslušalec tako dobi vpogled v mentaliteto in razmišljanja vseh članov družine, a idejo avtorica ne izpelje do konca, oziroma izpelje jo preveč dobesedno. Bralec se ne rabi kaj prida truditi, da razbere bistvo darila, ki ostane pod drevesom, saj na koncu avtorica sama, s podvajalnim učinkom še sama jasno pove, da je to neodvito darilo simbol za vrednote, ljubezen in sočutje, ki so ostali nedotaknjeni in spregledani. Besedilo samo nima nikakršne konfliktne točke, manjka mu element, ki bi povzročil dogodek. Dogodka pravzaprav sploh ni, gre bolj za nizanje opisov življenja v katerega je vdrl potrošniški svet.

 

Literarno gledano so bile v preteklosti Urne zgodbe, ki so producirale boljše in bolj izvirne tekste kot zadnje. Ker pa je bila Noč knjige, so bili obiskovalci polegliterarnega odziva na zadano nalogo bili deležni še posebnega gledališkega improvizacijskega odziva Urne impro-lige. Andrej Pervanje in Luka Seliškar sta publiki sicer dokazala, da improvizacijsko gledališče ni nujno zgolj humorno in se lotila, do neke mere, še težje naloge kot pisci, saj sta bila skozi ves kreativni proces prisotna na odru in sta ustvarjala pred očmi drugih. Zadala sta si nekaj odličnih in izvirnih iztočnic (tudi s pomočjo glasbe), a sta dogajanje malce preveč raztegnila in sčasoma izgubila koncentracijo ter pozornost gledalcev. 

 

Urne zgodbe se torej odpirajo in premikajo tudi na območje drugih umetnosti in medijev. Pa da vidimo kaj bo prinesel drugi polfinalni večer!

 

Larisa Javernik

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.