URNE ZGODBE, part 7 (finale). MARX, SOROS IN GATES V HAŠIŠARNI

kukijiNe, naslov reportaže finala Urnih zgodb ni tako izviren kot morebiti izgleda na prvi pogled. Poglejmo kaj je lahko peščica izbranih urnih-zgodbašev prebrala na listu papirja z nalogo: Karl Marx, George Soros in Bill Gates se srečajo v amsterdamski hašišarni. Prišli so na avtoštop.

 

 Marxu hipijevke čohajo gosto brado in ga vabijo, naj se priseli v njihov skvot, droge ne bo nikoli zmanjkalo. Bill Gates popravlja električno blagajno, ki se ob vsakem kukiju zatakne, drugega pa gosti skoraj ne naročajo. In Sorosa vsake toliko po stegnu poboža natakarica, bosanska Judinja, češ naj ji pretvori vse te čudne valute, ki jih molijo turisti v plačilo. Življenje tukaj bi bilo lahko lepo, rečejo drug drugemu, lahko bi tu ostali za zmeraj. Vendar je treba rešiti svet, z Vzhoda prihajajo govorice, da Džingiskan Drugi vodi Kitajce čez Ural ... Pol dialoga, pol opisa. 

Andrej Blatnik, ki je tokrat igral dvojno vlogo žiranta in večernega gosta, si glede težavnosti naloge ni delal utvar. Priznal je, da gre za edino nalogo iz njegovega priročnika Pisanje kratke zgodbe, ki je še ni zastavil in tokrat, ko smo bili v prostoru piscev, ki so uspešno prestali po dve preizkušnji Urnih zgodb se je zdel pravi trenutek za to – poleg tega pa je naloga zastavljena tako, da bi naj bila za vsakega od tekmovalcev približno enako trd oreh, saj se mora pisec izkazati v najrazličnejših elementih pisanja (najsigre za dialog ali opis, kompleksnost dogajanja ali likov ...). Zaupal nam je tudi, da si sam pri pisanju ne pomaga s tovrstnimi nalogami ter, da bi sam težko sprejel povabilo na Urne zgodbe kot tekmovalec. Kljub povedanemu pa meni, da lahko tovrstna tekmovanja vendarle rodijo kvalitetne tekste kar se je po njegovem v primeru Urnih zgodb izkazalo za resnično.
Po pogovoru in kratkem premoru pa smo le dočakali tekste. Pogled na zaslone med pisanjem ni bil posebej obetaven saj je zdelo, da se pisci kar precej lovijo ob »reševanju« zastavljene naloge – nad rezultati smo tako obiskovalci bili pozitivno presenečeni.
Najprej je svoj tekst Karl ne zna predstavila Anja Cimerman. Najkrajšega od nastalih tekstov odlikuje naravna sinteza dialoga in opisa, ki s pomočjo živega jezika omogoča, da je tekst tekoč. Izhodiščno besedilo tekstu služi predvsem kot vir navdiha, ki rodi zgodbo o Karlu Marxu, ki ne zna kaditi trave kljub »mentorstvu« Billa Gatesa – Soros je na domiseln način, ko pripovedovalec med vrsticami prizna, da ga ne pozna, izpuščen. Posrečeni prispodobi srečanja trka med komunizmom in kapitalizmom pa vendarle umanjka nekoliko vsebine, saj večina teksta stremi k ustvarjanju suspenza, ki vodi do zaključka. Glede slednjega je avtorica sicer priznala, da je nenaden, ker ji je zmanjkalo časa za pisanje, vendar se prav s stavkom »Madona, Karl, spet nisi prav« vzpostavi potrebna napetost, ki pa bi z jasnejšo atmosfero učinkovala bolje.
Tekst Opij za ljudstvo Ane Marije Garafol se bolj izrazito obrača k »tekstovni predlogi« in ima za cilj zapolniti nekatera njena prazna mesta. Opij za ljudstvo odlikuje predvsem bogat slog in težnja po vzpostavljanju raznih problemskih mest. Žal pa s slednjim tekst hkrati zapade v svojo največjo pomanjkljivost, saj se zdi, da vsebuje preveč stranskih elementov, ki ne pripomorejo k sami rdeči niti zgodbe. Kot nekakšen motiv sokola v zgodbo vstopi blagajna, ki je ne uspejo popraviti, s čimer se tekst prefinjeno spogleduje z družbeno razsežnostjo zastavljene naloge. Na žalost pa svojevrstna fragmentarnost zgodbe in kopica začetkov brez pravih izpeljav (eden od teh je tudi prigoda z blagajno) ne podprejo celote teksta v pravi meri in tako dajo vtis, da smo prebrali skico za zgodbo z veliko potenciala.
Zgodba Avtoštop dnevnik, ki jo je napisal Dano Ličen gotovo izstopa, ko je govora o uspešnem preigravanju nekaterih zgodovinskih, družbenih in teoretskih realij. Tekst vestno upošteva navodilo pol opisa, pol dialoga ter ga nadgradi z dvoumnimi, a hkrati zelo naravnimi stavki, ki vzpostavljajo tako napeto zgodbo kakor tudi prefinjeno družbeno kritiko. V središče zgodbe tokrat vstopi Soros, kar je nekoliko presenetljivo glede na to, da se tekst ne distancira od naloge, ter da gre, priznajmo, za najmanj znano od omenjenih oseb. Soros je hkrati neločljivo vezan na osrednji motiv zgodbe – valuto. Ta sprva igra »odrešilno« vlogo na dveh mestih zgodbe, vendar vsakič iz popolnoma drugega zornega kota, kar je odlična poteza, ki ponudi tako napet kakor tudi pomenljiv in »angažiran« tekst.
Zgodba Lare Paukovič (brez naslova) se nadaljuje tam kjer se izhodiščni tekst konča. Džingiskan je pred vrati in tako morajo Marx, Soros in Gates najti način kako se znajti v tem težkem času. Tekst se vsaj na videz nekoliko distancira od družbenih in zgodovinskih konotacij, oziroma jih ne obravnava tako neposredno kot recimo Avtoštop dnevnik. Kljub vsemu pa je v njem jasna drža, ki se igra z banalizacijo treh velikih avtoritet, ki se tekom zgodbe recimo podijo s kolesi. Tekst prav tako ne zanika dejstva, da gre za osebe iz različnih časovnih obdobij, ter se tega problem loti domiselno. Tisto kar tekst posebej odlikuje pa so živ jezik, dobra organiziranost in jasna atmosfera, ki zasuku na koncu zgodbe omogoči, da učinkuje zares presenetljivo in močno.
Kot zadnji je svojo zgodbo Na koncu sveta prebral še Robert Kuret. Tudi ta tekst temelji na zapolnjevanju praznih mest izhodiščnega besedila s tem, ko skuša vanj vnesti nekatere zgodovinske in družbene razsežnosti. Podobno kot Avtoštop dnevnik ga odlikujejo pomenljivi stavki in kopica prispodob za aktualno dogajanje. Žal pa besedilu umanjka naravni tok, ki ga prekinjajo nekoliko papirnati dialogi in neuspešno krmarjenje med vsebino in obliko stavkov. Svojevrsten angažma je jasen, kar zanika, da bi bili liki Marxa, Sorosa in Gatesa naključno izbrani. A v kolikor to zgodbo odlikuje jo hkrati tudi na trenutke potiska v območje preveč povednega.
Po prebranih zgodbah in podanih komentarjih žirije, ki so jo tokrat sestavljali moderatorka in organizatorka Anja Radaljac, stalni član žirije Andrej Blatnik ter Andrej Hočevar, ki je tekom Urnih zgodb v imenu založbe LUD Literatura omogočil objave zmagovalnih zgodb ter glavno nagrado, smo ... no, čakali. Očitno je bilo, da je izbira enega samega zmagovalca/zmagovalke težka in tako je bila žirija primorana dobro in izdatno premisliti kdo si zasluži prvo mesto.
A naposled je v finalu zavladalo soglasje. Tako publika kakor tudi žirija sta se odločili, da drugo mesto, za las, pripada Lari Paukovič, ki se je v finale uvrstila po ovinku – s spletnim glasovanjem na spletni strani založbe LUD Literature. Zmaga pa je, tako po mnenju občinstva in žirije, pripadla Danu Ličnu, ki je za zaključek Urnih zgodb knjižne nagrade kolegialno razdelil med vse finaliste.

 

 

Aljaž Krivec

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.