Vid Rotvejn Pajič – Mama je opazovala, kako je otrok padel s kolesom (proza)

rezultati-01RDEČA NIT 2018: prvo mesto v kategoriji kratka proza  Vid Rotvejn Pajič: Mama je opazovala, kako je otrok padel s kolesom

 

 

 

 

     Vozil se je lepo naravnost, po novem asfaltu, nato pa je bilanca naenkrat zanihala in otrok je podrsal po brusu ceste. Stekla je na kraj nesreče, otrok je še zmeraj ležal na tleh, se je jokal in se valil po asfaltu. Prispela je do njega, njeni čuti so bili otopeli, popolnoma osredotočeni na potomstvo, ni ji bilo mar za avtomobil, ki se je ustavil čakajoč prehoda, vseeno ji je bilo za radovedne sosede, katerih glave so sledile zvokom joka. »Otrok,« je rekla mama, »kje te boli?« Oči so ga premerile od lasišča do palcev, dlani so ga pretipavale po najbolj izpostavljenih delih telesa. »Roka boli, mama,« je dejal otrok. Mama ga je skozi solze in zamašen nos komajda razumela. Prijela ga je za zapestje leve okončine in jo privzdignila. »Ta roka, otrok?« je dejala. »Da, mama, boli,« je izdavil otrok in potegnil zapestje izven maminega primeža. »Daj, da pogledam,« je rekla mama in spet segla po otrokovi roki. Kri, je bilo prvo, kar je pomislila. Njeni prsti so se omočili s krvjo takoj, ko se je dotaknila poškodovanega mesta. Iz podolgovate rane, ki je segala vse od komolca pa do zapestja, je mezela kri njenega otroka in pozdravljala okolico. »Živijo tudi tebi, kri,« je v premoru med dvema solzama odzdravil otrok. Zdravnik, je bilo drugo, kar je pomislila mama, nato pa ji je preko misli švignil še rek iz šole materinstva. Če se joka, ni bilo poka. Vse bo v redu. Otrokovih solz je bilo toliko kot njegove krvi.

     Medicinska sestra se je nasmehnila, ko je otroku podala bonbon. Ali pa je bila tableta. Mama je popolnoma zaupala ljudem v haljah. Posedla sta se v čakalnico, ki so jo napolnjevali plakati s slikami veselih zdravih ljudi in kašljajoči pacienti, ki so te slike opazovali. Bilo je kakor pri frizerju, ki je po stenah izobesil posnetke lično oblikovanih, urejenih frizur. Lase si moram pobarvati, je bila tretja mamina misel. »Bova dolgo čakala, mama?« je vprašal otrok. On ni zaupal ljudem v haljah kakor mama. Tujcev se moramo bati, tujci te lahko vzamejo in čeprav imajo nekateri ljudje halje, so še zmerom tujci. No, mogoče se mu tujcev ne bo več treba bati, ko bo šel v šolo. Ali pa ko bo končal šolo. Ali pa ko bo pilot rakete v obliki svinčnika. Da, takrat bo vsakemu tujcu lahko narisal obraz. Dvignil je roki, kakor da bi držal volan in ga obračal. »Obnašaj se,« mu je zabičala mama in zaskrbljeno pogledala na hitro povito rano. Še dobro, da ima vsak avto komplet za prvo pomoč. In škoda, da v kompletu ni parfuma. Zdaj jo bo zdravnik zavohal, vso prepoteno od sonca in vznemirjenja.

     »Naslednji.« se je zaslišalo po čakalnici in mama je dvignila pogled. Sestro je imela rada, saj je nasmehe delila tako pogosto kot bonbone. Ali pa tablete. Mama je popolnoma zaupala ljudem v haljah. Če je medicinska sestra sestra ali je potem še tujec, je pomislil otrok. Ni mogel razumeti, da bi mu katerakoli sestra bila tuja. Če bi imel sestro, bi se igral z njo. Ampak je nima, igra se samo s sabo. Naenkrat dobi idejo. »Gospa sestra,« je rekel dovolj naglas, da je izzval odziv. Medicinska sestra je pridrsala do otrokovega sedeža še preden bi mama utegnila kaj reči. »Te lahko moja mama poje?« je vprašal otrok. Sestra in mama sta na široko odprla oči. »Kaj pa trosiš zdaj?« je vprašala mama in ga diskretno uščipnila v hrbet. »Prosim?« je vprašala sestra. Otrok je ponovil vprašanje. »Te lahko moja mama poje? Tako boš v njenem trebuhu in ker si sestra zdaj boš sestra tudi, ko te bo mama pokakala, tako kot je mene, in tako ne boš več medicinska sestra temveč moja sestra.« Otrok je bil kar ponosen nase, izgovoril je zelo zelo dolg stavek in spomnil se je, od kje prihajajo sestre, zdaj bo gotovo dobil kakšno. Izjemen dosežek. »No, kako pa govoriš,« se mama očitno ni strinjala z njim in ga je znova uščipnila v hrbet. »Nevzgojeni, mali...« je zamrmrala. Medicinska sestra je preslišala odraslo osebo in se nagnila k otroku. Iz žepov halje je potegnila bonbon, ali pa je bila tableta, ga skupaj z nasmeškom stisnila v otrokovo roko in mu zašepetala: »Naslednji.«

     Zdravnik je bil moder mož. Njegove kavbojke so puščale barvo. Da te bolje vidim, se je spomnil otrok, ko mu je mama odvijala roko. »S kolesom je padel, veste,« je razlagala. »Sploh ne vem, zakaj sem mu pustila gor. In to brez čelade, jaz trapa.« »No, no, takoj bomo videli,« je s počasnim glasom dejal zdravnik in globoko vdihnil. »Izgubil sem nedolžnost,« je nenadoma rekel otrok in si prislužil še en diskreten ščip v hrbet. »Tako?« je prikimal zdravnik. »Ja, prijatelj v vrtcu mi je rekel, da ko bom izgubil nedolžnost, da bo veliko krvi. Zdaj je tu veliko krvi.« Spet je bil ponosen nase. Izrekel je še en dolg stavek, pa še spomnil se je pomembnega podatka. Nedolžnost je zagotovo kakšen zakompliciran zdravniški izraz. Celo pomagal je zdravniku, vendar mama ga je za nagrado spet uščipnila in pri sebi spet nekaj zamrmrala.

     Zdravnik je zaključil s pregledom in se pripravil, da sporoči novice. Saj bi se vzpodbudno nasmehnil in se poskusil narediti prijaznega, a leta napornega občevanja z ljudmi so mu iz prsi iztrgala vso človečnost. Popravil si je očala in pogledoval zdaj mamo zdaj otroka. »Mja, tako je, nič nenavadnega ni tu. Rana se bo zacelila, otrok, a vselej boš imel vidno brazgotino. Tu se nič ne da storiti. Tole bom pa zdaj povil in se vidimo čez šest dni. Ko boste odhajali, prosim recite sestri, naj pokliče naslednjega.« Mama je trikrat zamežikala. »Prosim?« je vprašala in stisnila ustnice. »Brazgotino da bo imel? Ja kaj pa je zdaj to? Kmalu začne s šolo, norčevali se bodo iz njega in nihče ga ne bo jemal resno! Kako bo potem postal odvetnik? Ali pa zdravnik?« Zdaj je otrok uščipnil mamo v hrbet. Ni omenila pilota rakete v obliki svinčnika. A mama se posega sploh ni zavedala, samo strmela je v zdravnika, ki je ostal popolnoma miren in je ravnokar zavezoval povoj. »Žal. Otrok je sam rekel. Izgubil je nedolžnost, nedolžnosti ne dobiš nazaj. Več sreče prihodnjič. Prosim recite sestri, naj pokliče naslednjega.«

     »Zdravniki« je bila edina beseda, ki jo je otrok razločil v maminem mrmranju, ko sta hodila po ulici. Vlekla ga je za zdravo roko in se ni kaj prida menila zanj. Otroka je bolelo celo bolj kot ga je bolela njegova bolna roka, a pri sebi si je mislil, da si je to zaslužill. Mam se ne ščipa, mame niso tujci, mame nimajo halj. »Mama, sem našel nedolžnost? Zdi se mi da jo pogrešam, ker me zebe. Kaj je nedolžnost?« je vprašal, ko si je spet upal spregovoriti. »Zdravniki,« je bila edina beseda, ki jo je otrok razločil v maminem mrmranju.

     Prispela sta do neznane stavbe in vstopila skozi zastrašujoč vhod, nad katerim se je dvigal znak z dvema kačama, ki sta se ovijala okoli krilate palice. Še več tujcev, je pomislil otrok. Znašla sta se za visokim pultom v sobi, ki je bila vsa odeta v les. Naokrog so se bohotile raznolike rastline, vsaka s svojimi cvetovi in zgodbami iz različnih svetov. »Pozdravljeni.« je jasno in razločno dejala mama in se .nasmehnila moškemu, ki jo je motril izza pulta. Njegov obraz se je komaj dalo razbrati zaradi obilice gub, ki jih je še dodatno poudarila poltema brezokenskega prostora. »Pozdravljeni,« je z enako mero pozornosti dejal tujec. Otroku se je njegov obraz zdel kakor krompir čudne oblike. Tak, ki ga spredaj zaznamuje velika guba, ki se nato razširi navzgor. »Želite? Kaj je narobe?« je dejal krompir. Otrok je pohitel in dvignil poškodovano roko, da bi se lahko videla preko pulta in dejal: »Kolo mi je vzelo nedolžnost.« Mama je zavzdihnila in se zadržala, da ni uščipnila otroka, pred tem možem si ni mogla privoščiti grobosti. Namesto tega je izpustila samo en tih »Jebem ti mater«. »Da, to se kaj pogosto dogodi.« je otroku odvrnil starec. Naredil se je sicer, kakor da mame ni slišal, a pri sebi si je mislil: »Če bi ta ženska vedela, da beseda jebati izhaja iz besede yabhati, kar je v Sanskrtu normalna rečenica za spolni odnos in da je mater po sanskrtsko matr... Če bi vedela, da hkrati ko preklinja otroka, govori v svetem hindujskem jeziku. V istem jeziku, kot bo govoril Šiva Uničevalec, ko se bo ob koncu sveta spustil nad Zemljo. »Kaj je torej narobe?« je naposled vprašal in obenem molil k Šivi.

     Mama se je spustila v obsežno razlago, kjer so zdravniki nastopali kot grdi ptiči brez kril. Krompir jo je sočutno poslušal in tu pa tam modro prikimal. Za otroka je bil to najbolj potrpežljiv krompir, kar jih je srečal. Vprašal se je, kdaj bo kosilo. Iz nekega čudnega razloga se ga je prijela želja, da bi jedel korenček. »Mama, greva lahko na korenček?« je med stavkom prekinil mamo. »Jebem ti mater,« je dejala mama. Krompir je izrabil priložnost in samogovor spremenil v dvogovor. »Da, zdravniki delajo hudo napako. Zdravje ni bolezen bolezni.«

     Krompir si je otroka ogledal od nog do glave in mu izmeril čakre. Vse so dišale po sivki. »Dobro,« je naposled dejal Krompir, »Imam odlično kremo za vašega malčka od treh do sedmih let. Brazgotina bo popolnoma nevidna že po prvem maziljenju. Krema ja drugače neškodljiva, sestavljena iz najboljših zelišč modrosti Indije, Nepala in Hong Konga. Pred uporabo se posvetujte s homeopatom ali kiropraktikom.« »Odlično, vrhunsko,« je komentirala mama. »Sem vedela, da me ne boste razočarali. Za svojega otroka želim samo popolnost. Popolno službo, seveda. Veste, treba jih je usmeriti, sami se ne znajo niti obrniti proti kosilu.« Krompir je prikimaval, a njegov pogled je že dolgo počival na rastlini v kotu. Je bila to agava? Aloe vera? Sekvoja?

     Izdal je kremo in pobral zaslužek. Še nekaj zdravil proda in lahko se bo končno odpravil v Indijo, Nepal in Hong Kong. Lahko si bo naposled le ustvaril družinico in si kupil domek pod osivelimi glavami Himalaje. V glavo mu je švignila misel o vzgoji, ki jo je pogosto slišal v Društvu zamejcev Indije, Nepala in Hong Konga d.o.o. . Človeku je potrebno dati zlato ribico. Če ta preživi 5 let, mu kupiš psa. Če ta doživi 10 let, mu lahko ponudiš otroka. In če ta preživi 15 let, no, potem, šele potem, lahko človek postane predsednik vlade. Nasmehnil se je, še enkrat pogledal stotake in si jih vtaknil v žep. Tudi njegove čakre so dišale po sivki.

     Mama se je vso pot smehljala, kakor da bi ji vse sodelavke odstopile regres. Seveda ga ne bi zapravila, bila je varčna ženska, denar bi spravila na hladno na bančni račun in v razne sklade, počitnic vendar ne moreš naložiti za prihodnost. Otrok je razmišljal, koliko prestav bo imela njegova raketa v obliki svinčnika. Če bi bil odrasel, bi si zamišljal vrednost kolikih regresov bi dobil ob prodaji rakete v obliki svinčnika, če stranka kupuje na kredit in če so obresti mastne kot krema za depilacijo kupcev. Ampak bil je še otrok, zato je beseda regres spadala v kategorijo besed kot so migrena, deložacija, obrestna mera, špagetifikacija in odraslost. Ni jih mogel razumeti, četudi bi ga mama ščipala od septembra do tretjega torka v juniju. »Rojstnih dni je premalo«, se je namrščil. »Rojstnih dni je preveč,« se je namrščila mama in si izpulila siv las, za katerega je prav čutila, kako se ji je naselil v lasišču.

     Bil je čas tuširanja. Bo dolgem pregovarjanju je otrok le stresel s sebe obleke in si pred ogledalom preučeval golo telo. Suha postava? Tukaj. Velika glava? Tukaj. Široka stopala? Tukaj. Nared smo za vzlet. Našobil je ustnice in jih stresel v zvoku motorja. Kapljice sline so omokrile njegovo zrcalno podobo in mama ga je uščipnila. »Jebem ti...« je rekla, ko si je pripravljala čudodelno kremo. »No, obrni se zdaj,« mu je velela in otrok jo je ubogal. Še enkrat je premerila krasto, ki se še ni začela spreminjati v brazgotino. Še dobro, ob pogledu na brazgotino bi jo gotovo sililo na bruhanje.

     Nadela si je rokavice, kakor je pisalo na embalaži in si na prst iztisnila kremo. S prosto roko je otroka prijela za dlan in jo potegnila, da je bil komolec stegnjen, nato pa mu je po celi dolžini podlahti vtrla čudo iz Indije, Nepala in Hong Konga.

     Trajalo je nekaj minut, da je bil učinek viden. Oziroma bolje bi bilo reči neviden. Sprva je izginila rana, nato pa se je kakor polito mleko nevidnost razširila po celotnem udu. Počasi so iz žarišča potočki potovali navzgor, se nato združevali v vse večje reke in na koncu v en sam veletok, ki je pogoltnil vso snov do ramena. Tam, kjer je nekoč bingljala roka, je zdaj bil samo zrak. Učinek je bil popoln. Krema je delovala brezhibno. Nikjer ni bilo slutiti, da bi kdaj obstajala kakšna grda rana. Brazgotina je bila skupaj z dokazi za zmerom izbrisana iz obstoja. Mama je bila navdušena, poskakovala je po kopalnici in v ogledalu opazovala svoj nasmeh. »Mama, kje je moja roka?« je vprašal otrok. » Ne vem,« je rekla mama, »Gotovo pa ne bo imela brazgotine.« Mama si je obljubila, da bo zdravnika obiskovala samo še v skrajni sili. Otrok je bil zmeden. Večkrat je mežiknil, da bi se prepričal, če mogoče ne sanja.

     Vsi so bili navdušeni nad kremo in mama je jeseni otroka ponosno predala kleščam prvega razreda osnovne šole. Tudi tam so vsi občudovali otrokovo posebnost in več staršev je mamo pobaralo, kako je to dosegla. »Dobra vzgoja,« jim je odvrnila in ob enem drgnila palec ob kazalec, sredinec in prstanec.

     A v šoli se je kmalu pripetila tragedija. Bili so na igrišču, žoga je bila brcana, goli so bili zadeti in otrokova kolena so bila poljubljena z betonom. Seveda so se odrgnila. Mama je doma zganila paniko. Kaj če bi njen otrok ne mogel hoditi na dobro fakulteto! Da ne bo končal na kakšnih družbenih vedah! Če bi otrok o tem razmišljal bi ugotovil, da je doktorat iz družbenih ved potrdilo, da za svoj neuspeh nisi več kriv sam, temveč družba. Mama je seveda trdila ravno obratno in prižigala svečo za svečo na oltarju vlade. A otrok seveda ni razmišljal o ničemer drugem kot o raketi v obliki svinčnika, iznašel je način, kako jo bo vozil tudi brez roke. A čim je to ugotovil, mu je mama že mazala kremo po kolenih in kakor blisk se je nevidnost razširila na obe nogi. Naslednji dan je mama vsa nasmejana otroku kupila voziček in ga visoko dvignjena pustila v varstvu učiteljice.

     Kmalu je stala pred Krompirjevo trgovino, saj je prazna tuba s kremo ležala nekje na smetišču v predmestjih. Vstopila je v čudovito stavbo in ko je spet ugledala prodajalca je malo manjkalo da ga ni od veselja poljubila. A takoj je opazila spremembo. Kjer so bile prej eksotične rastline, so se zdaj razprostirale kartonaste škatle prelepljene z lepilnim trakom, pa tudi vse luči so bile prižgane, da je prostor oddajal čisto povprečne vibracije. Zdel se je prazno poln in neurejen, a pult je ostal na svojem mestu in za njim je še zmerom stražil Krompir. »O, gospa! Ste zadovoljni?« je vprašal. Spomnil se je obraza in postave vsake svoje stranke, bolj prekletstvo kot prednost, saj so ga pogosto zasledovale v sanjah. Kaj vse je tam počela ta mama... »Odlično je,« je dejala mama in se na široko nasmehnila. S pogledom je ošinila prodajalno in vprašala: »Greste kam?« »Da. Zadnje dni sem imel obilico strank, tako da sem lahko prodal to mojo lekarnico. Selim se. Domov, kjer sneg ne zapušča glav.« Zagledal se je v kup škatel ob steni in lenoben nasmešek mu je zavladal na obrazu. »Še imate na zalogi čudodelno kremo?« je vprašala mama. Prodajalec je stresel z glavo in dvakrat zamežikal. »Srečo imate,« je rekel. »Eno še imam. Kako gre kaj otroku?« »Odlično. Odkar je brez roke in nog nič več brezclijno ne bezlja naokrog.« Krompir je prikimal in izdal kremo. Mama je plačala. To je bilo njuno zadnje srečanje in nobenemu ni bilo žal. Krompir je umrl čez tri leta med sončenjem na plaži na obalah Kube. Mama je preživela svojega otroka.

     Učiteljica je malicala svoj težko prigaran sendvič, ki ga je nabavila štiri ure prej v hladilniku supermarketa. Opazovala je učilnico, ki se je kmalu po dopoldanskem zvoncu izpraznila in vse otroške duše predala jedilnici. Samo otrok je v svojem vozičku čemel za svojo mizo in gledal v prazno. Njegove oči so se vsake toliko premaknile iz enega kota v drugega, usta pa je držal na pol odprta in včasih mu je iz kotička primezela kapljica sline. Učiteljica je bila ponosna na napredek tega učenca. Nekoč je bil najglasnejši, postavljal je kočljiva vprašanja in spodkopaval učiteljičino avtoriteto. Zdaj pa je mirno sedel, se ni kaj dosti premikal in oglašal, bil je definicija pridnega in zgled. Njegova invalidnost je še zmerom vzbujala spoštovanje pri vrstnikih, ki so ga gledali kot kakšnega polboga, kot nekoga, ki mu je Odrešenik naklonil stigmatizacijo.

     Nalile si je kave iz termovke in stopila do otroka, da bi podrobneje preučila njegov obraz. Pobožala je otrokove lase, mu podrgnila lobanjo in se mu zazrla v oči. Nazaj je udarila modrina. To jo je tako presenetilo, da je stopila korak nazaj, se z nogo zataknila ob stol, ki ga je nekdo nemarno pustila in že je vsebina skodelice, iz katere se je še kadilo , izlila kava naravnost po otrokovi roki in prsih. Otrok se je zdrznila, padel iz sovjega dremeža in začel kričati. Učiteljica, ki se je komaj rešila hudega padca je prva nekaj sekund nejeverno buljila, nato pa se je sklonila k vozičku in pričela božati otroka po hrbtu in mu prigovarjati. Citirala je sicer učbenik za matematiko, a učinek je bil viden. Ko je poniknil odmev kričanja je stopila do svoje mize, vzela telefon in vtipkala mamino telefonsko številko in si nato nalila kave iz termovke.

     V bolniški sobi šole sta mama in učiteljica stali, pod njima pa je na postelji ležal otrok. Ženski sta se sklanjali nad prihodnostjo in razglabljali, kako bi jo pozdravili. »Ne zamerim vam,« je dejala mama. Učiteljica se je zahvalila ne da bi ji namenila pogled. »Res vam ne zamerim. Otrokova prihodnost ni ogrožena. Brazgotin ne bo. Imam sredstvo.« »Zelo je priden. Zelo se je izboljšal,« je dejala učiteljica, kakor da bi preslišala mamino izjavo. »To mu bo koristilo v medicinski šoli.« »Ali pa v pravni,« jo je popravila mama, »nad otrokom nočem izvajati pritiska. Naj si sam izbere.« Učiteljica je prikimala. »Vi nimate potomstva?« je nadaljevala mama in se nasmehnila.« »Ne. Ne morem si jih privoščiti. Ne bi jih mogla peljati na počitnice na morje. In saj veste, kako se bolje odrežejo v šolah če se zdivjajo v vodi.« »Tako je. Svojega peljem vsako leto, vsak zdravnik mora izkusiti kako je na morju! Upam, da se vam razmere izboljšajo.« Učiteljica je pihnila iz nosu. »To pa samo če me šolski svet izvoli za rektorja.« Obe sta se zasmejali. Na sto osnovnih šolah je bilo samo deset rektoric.

     »Čas je za kuro,« je dejala mama in iz torbice privlekla kremo. V predalu si je izbrskala rokavice in nanje iztisnila mazilo. Pod budnim očesom učiteljice je otrok izgubil roko in trup. Mama je bila ponosna, ko je otrokovo glavo domov nesla na pladnju.

     Otrok je bil v šoli še bolj občudovan in je razred končal z odličnim uspehom. Skupaj z mamo so ga celo povabili na slavnostni sprejem v županovi palači. Za to priložnost je nek kipar naredil oprsje, na katero so postavili glavo, tako da je otrok izgledal kakor podoba Marka Avrelija iz arheološkega muzeja v glavnem mestu. Na proslavo so se pripravljali skušaj z učiteljico, saj je tudi ona žela izjemne uspehe svojega varovanca. »Je z njim vse v redu?« je vprašala in ga božala po laseh. »Načeloma ja, a me skrbi,« je odvrnila mama, »zadnje čase nekam malo je.« sklonila se je k otroku. »Kaj je mali? Zelo sem ponosna nate. Župan...Si kaj lačen?« Otrok je po svojih najboljših očeh odkimal: »Ne, mati. Nisem lačen.« Mama je zavihala nos in skrčila obrvi, nato pa zavzdihnila in se vdala. »Prav, boš potem.« Z učiteljico sta si izmenjali poglede.

     Kip z otrokom je zavzel častno mesto ob županu, ki je v nedogled govoril. Še samega sebe je dolgočasil, a zadal si je cilj, da vsak dan govori na deset kilometrov in tako vzdržuje atletskost možganovine. Vsi prisotni so pozorno poslušali z zaprtimi očmi in glavami naslonjenimi na ramenih. Otrok si ni upal zaspati, saj se je bal da bi med kinkanjem glava izgubila ravnotežje in se zvrnila s kipa naravnost pod županove noge. Župan je v mladosti igral nogomet. Navada je železna srajca.

     Urni kazalec je množil zehanja prisotnih, ko se je mestni glavar pretegnil. Izbočil je trebuh, se razvlekel v višino in nato še stegnil roke. A pri tem je čisto pozabil na smešen kip, katerega glavo je še maloprej opeval. Otrokov strah se je uresničil. Županova dlan ga je zadela v čelo in ceneno sekundno lepilo, ki ga je uporabil kipar, je popustilo.

     »Kaj-kaj zdaj?« je vprašal župan in z očmi begal zdaj po občinstvu zdaj po padli otrokovi glavi. Vsem prisotnim se je zdelo vprašanje tako kočljivo kot vprašanje kdo je najbolj slaven Libanonec. »Sem že tu, sem že tu, nič hudega,« je sopihala mama, ki je pritekla na oder in se nasmihala županu. Prijela je glavo, jo vzdignila in jo natančno preučila. Čelo, lice, brado, ostanek vratu, teme, lasišče... ran je bilo kar dosti in kri je že začela močiti mamino lepo novo obleko. »Strašno mi je žal, joj, kaj pa zdaj?« je okoli poskakoval župan, ki se še vedno ni mogel odločiti kaj je bolj zanimivo, publika ali otrok. Kar nekaj ljudi je ustnice vilo v nasmeških empatijske sramote, drugi so zaskrbljeno spremljali razplet dogodkov. Najbolj cinični so se zahvalili božanstvu, da je govora konec. Opozicija je naročala tri kilograme raket za ognjemet ob koncu prihodnjih volitev. Nekdo je celo zaspal.

     Župam se je naposled vendarle približal mami in ta mu je takoj v naročje posadila otroka, da si je obleko umazal tudi sam. »Takoj bo,« je dejala in brskala po torbici. »Aha!« je dejala in odvila pokrovček s kreme. Rokavice si je improvizirala in is okoli dlani ovila robček. »Takole ga držite.« je zaukazala županu, ki je še vedno buljil in šobil usta, a jo je vseeno ubogal. Mama je spričo nekaj sto ljudi otroku natrla čudež po obrazu in kakor zmerom je delovalo. Otrok je zdaj izginil. Niti trepalnica ni ostala od njegove podobe. Mama je bila presrečna. Župan je buljil, publiki je ušel spontan aplavz. Župan se jim je priljubil, saj je očitno imel rad čarovnike. In kdor ima rad čarovnike je blizu otrokom. In kdor je blizu otrokom, je gotovo dober človek.

     »Kako je čudovit!« so dejale mamine prijateljice. »Kako uboga!« »Tako je tiho, da se ga sploh ne opazi!« »Izjemen je. In to pri teh letih! Da je že tako odrasel!« »Dober zdravnik bo. No, khm, ali pa seveda odvetnik. Brez pritiska.« Mama je zadovoljna poslušala pripombe in kolegicam nalila še več čaja. »Ne, res, čisto pravi odrasel je že. Popolnoma neviden. Take potrebujemo!

 

Obrazložitev komisije: Zmagovalna zgodba Mama je opazovala, kako je otrok padel s kolesom na pronicljiv način ironizira številne stereotipe, na čelu pa se vsekakor znajde otrokov položaj v družbi. Zgodbo poznamo vsi: otrok ve, kaj hoče početi, njegova mama pa to ve bolje – lahko je zdravnik ali pa pravnik, naj se odloči sam, brez pritiska. Otroška perspektiva in nagajivost spravljata odrasle v zadrego, zato se mama odloči, da bo stvar vzela v svoje roke. Postopek radiranja njegovega telesa predstavlja postopek načrtovanja popolne prihodnosti, ki sicer uničuje otroka in njegove sanje, za mamo in s tem družbo pa je najbolje, da je neviden, izbrisan in tiho, ker – kot pravi mama – Take potrebujemo!". Potrebujemo zmanipulirane posameznike brez osebnosti, da se bodo čim manj spraševali in ukvarjali z neprijetnimi stvarmi. Pereča, boleča tema pa se v zgodbi ne izraža z resnobnim tonom – kritika je izražena skozi tekočo in zabavno pripoved. Humor tu opravlja pomembno nalogo, še posebej pogosto ga spremljamo skozi otrokovo perspektivo. Bolj se bližamo koncu zgodbe, bolj postaja stvar absurdna in celo groteskna – otrok drugega za drugim izgublja telesne ude, pri tem pa njegove sanje bolj in bolj razpadajo na koščke, mama pa je najbolj zadovoljna, ko za njim ne ostane niti trepalnica – takrat ga vzljubijo čisto vsi. Več življenja kot izbijejo iz njega, bolj jim je otrok všeč in bolj postaja primeren za družbo.

 

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.