Nik Lebar – Soba 23 (proza)

rezultati-01RDEČA NIT 2018: drugo mesto v kategoriji kratka proza  Nik Lebar: Soba 23

 

 

 

 

2 : 3 je hudič v neskončnost.
Še zapor ne bi smel imeti 23. celice, kaj šele študentski dom sobe. Govorilo se je, da so pred za študente davnimi 12 leti, v sobi 23 nekoga zadavili v spanju. Res je, da njegovega cimra nikdar niso obsodili, a pričevanja ostalih stanovalcev doma so znana in še danes burijo duhove.
»Venomer se je pritoževal, da preglasno sanja, in zaradi tega naj bi ga bolela glava,« zatrjujejo vsi, ki so zadavljenčevega cimra poznali.
Nihče ni zares verjel ali priznal, da je kriva soba, da je kriva prekleta številka, a od takrat so se vsi, vključno z naslednjimi generacijami, izogibali tistega hodnika, tistih vrat in še najbolj tiste sobe. Če se je le dalo. Ni šlo toliko za strah, temveč bolj za preventivo. Če je Krvava Mary rekla, da je ne pokliči petkrat, ker te bo prefukala, je pač ne pokličeš petkrat. Prihraniš si ugibanje, če res obstaja ali ne.
Takšnega predznanja sem prvič prestopil prag 23-ice. Dišala je po smradu. Dekadenčno. Foter je imel na vratih svoje prve sobe napisano: Kdor prestopi ta prag bo zapisan v zgodovino. Vejica manjka, sem pripisal jaz, ko sem kot otrok še verjel, da se bom v zgodovino dobesedno zapisal oziroma zatipkal. Podobna soba sem pomislil. Ko bi bil še vonj podoben ...
Potovalko sem zabrisal na jogi, nahrbtnik in meč pa sem odložil na stol. Imam ga že odkar pomnim. Narejen je po vzoru vilinskih mečev iz mitologije po Tolkienu. Veliko simbolike in tega. Kakšni pički rečem, da je bil narejen, da prinese mir na svet. Kdo bi si mislil, da pri večini dejansko vžge. Človek je čudno bitje. Verjame vse. Tudi to, da se bojujemo za mir, ne presega mej njegove razuma. Ali pa verjame ravno zato, ker jih.
Zdaj sem ga z nožnico vred pribil na steno. Lepo se je podal drugače dolgočasni sceni. Nikdar nisem maral minimalizma. Še manj urejenega. Urejenost zahteva pravila in ta zahtevajo idiota.
Zdaj sem pogled nesel na nasprotni del sobe. Tam ni bilo nobenega meča, temveč le razmetana postelja, gora pločevink in litri, oziroma hektolitri Donata. Tistega, ki odpira, sem pomislil. No, vsaj profilu morilca ne ustreza. Ljudje, ki še pri sranju potrebujejo pomoč, ne davijo. Nasmehnil sem se in šele tedaj zagledal kletko z majhno papigo, odloženo na stolček najdlje od postelje. Na srečo je bila bolj molčeče sorte.
»Zdravo,« sem rekel in pomignil s čelom, kot da bi lahko razumela.
Ona pa mi je v pozdrav samo začivkala. Večkrat kot bi bilo vljudno.
V naslednjih tednih sem spoznal, da je bilo njeno molčanje zgolj začetna trema. Morala je imeti težave s spanjem ali kaj podobnega, saj je čivkala ob najbolj čudnih urah. Ko je cimer končno zaspal (pa ni preveč rad spal) in mi dal nekaj trenutkov, da se odpočijem od njegovega neokusa za glasbo, je kot naročeno oživela ona.
»Enkrat bo spregovorila,« je pravil, »boš videl!«
»Pa je sploh prave vrste?«
»Menda že ... Nekaj naj bi ji sicer manjkalo, a jaz verjamem, da ji bo uspelo. Je pa res, da je celotna sodobna veterina nad revico obupala. Uboga revica, ja ja ...«
Tako je govoril le tedaj, kadar je pogovor tekel o papigi, drugače pa je njegov glas zvenel vse prej kot prijazno. Bil je hladen, če ne že leden, in se je zato lepo podal k njegovi resnobni pojavi. Res je imel svoje trenutke, ko se je na veliko smehljal, a to ni bil navaden smeh, temveč nekakšen votel približek. Kot da bi rekli psihopatu, da je ravnokar slišal smešno šalo, on pa bi odreagiral po 322. členu. Čez dan je pil Donat, zvečer pa sral in preučeval veliko črno knjigo, katere naslova nisem uspel ujeti. Medtem sem jaz študiral njega. Čeprav sem bil zdaj že skoraj popolnoma prepričan, da ubija le dobro vzdušje, sem, da bi ovrgel poslednje sume, potreboval ta jebeni naslov. Tipu, ki ne uporablja straniščne ščetke, pač ne moreš popolnoma zaupati. Pripelješ pičko, skadita joint, dva, ona se sleče ...
»Na vece še skočim,« reče.
Ti pomisliš, da je rekla še. Kaj sledi? Tič ti vstane ...
In potem vidi podriskano školjko.

Sralec je nekega mrzlega novembrskega jutra zašepetal: »Si imel lepe sanje?«
»Aha,« sem odvrnil še napol v snu, brez da bi odprl oči.
Nič več ni odvrnil. Niti zloga, niti črke. Nič.
Zunaj je bilo še temno, ko sem se skobacal iz postelje in poiskal hlače. Navlekel sem jih nase, zazehal in se odvlekel k stikalu za luč. Nato pa me je zadelo.
»Si prepričan, da ti grozi?« je vprašala Maja.
»Ja! No, ne vem ...«
»Te je prestrašila študentska legenda? Buuuu...«
»Ni legenda! Sama veš, da se je res zgodilo.«
»Ja in?« je odvrnila brezbrižno in prekrižala noge, da je levo koleno izginilo pod desnim. »Kriv je bil človek, ne pa soba. Vedno je kriv človek.«
Verjetno ima prav, sem si rekel, a če človek ni prepričan v upravičenost svojega notranjega miru, ga nima. In jaz ga nisem imel.
Čez čas sem ugotovil, da me po sanjah vpraša, le kadar naredim kaj, kar ni ravno po njegovem okusu. Tako sem za svoje napake vsakič izvedel šele naslednjo jutro.

»Kako si spal? Si imel lepe sanje?« je vprašal že tretjič v enem tednu, počakal na odgovor, se obrnil na drugo stran in se namenil, da zaspi.
Počakal sem, da se je zaslišalo tiho smrčanje in se ves na trnjih splazil iz postelje. Počakal sem, da je srce zadihalo, odprl njegov nahrbtnik in se na vso moč potrudil, da bi v temi razločil črno knjigo. Kot po pravilu jo je bral vsak večer, se ob branju smehljal in oči obračal proti meni. Ravno sem opazil njen rdeč rob, ko je Berta panično začivkala. Odskočil sem in se naredil, kot da sem se spotaknil ob stol. Odprl je oči in me resno pogledal, a njegova usta so ostala nema. Naslednje jutro pa je spet vprašal ...
»Sanje znajo biti naporne,« je takrat dodal in se mi v temi zazrl v oči (to sem bolj začutil kot zagotovo vedel), »sploh tiste realne.«
Skoraj prepričan sem bil, da ve za zgodbo izpred dvanajstih let. Vsi vedo. A da bi bil tak sadist? Da bi me mučil na obroke? Tudi to sem težko verjel. Najverjetneje je res kriva soba. Če ni, je pa on. V obeh primerih sem najebal.
Oči sem si upal odpreti šele, ko je potrkala čistilka in kot vsakič zavpila: »Čiščenje?«
»Ne, hvala,« je odbil Žarko.
Na srečo je sledil vikend.

V ponedeljek sem prosil za premestitev, češ da Žarka ne prenesem.
»Uredili bomo, takoj ko bo mogoče, do takrat pa potrpi.«
Roke, ki so se kar same prekrižale v obramben položaj, sem na silo sprostil in še enkrat opozoril, da je res nujno.
»Takoj ko bo mogoče.«
»Aha ... Hvala, adijo,« sem izustil vdan v usodo in se namenil iz pisarne.
Jebi se, sem požrl.
»Tudi on je prosil za premestitev, tako da se bomo res potrudili,« mi je še zatrdila tajnica in se oglasila na telefon.
Izstopil sem in v glavi se je zavrtelo. Pa imam potrditev, da me res ne mara. Le goli sreči se lahko zahvalim, da me še ni pomalical, poplaknil z Donatom in z mano umazal straniščne školjke. Vsi pravijo, da je umreti v spanju milina, mene pa je tega groza. Če že po smrti ne bom vedel, da sem mrtev, bi rad izvedel vsaj kak dih pred zadnjim. Nevednost je za nevedne.
Iz pisarne sem se odvlekel proti svoji sobi, sobi številka 23, in vesel ugotovil, da mojega morilca še ni. Ko je nato najdebelejši kazalec prilezel do 7, sem sklenil, da pride šele jutri. Ulegel sem se na posteljo, prižgal joint in razmišljal, ali dim škoduje papigi. Kot da bi slišala moje misli, je vsake toliko čivknila v potrditev. Jaz pa sem ji namenil kak stavek v odgovor. Imela sva prav prijeten klepet., ko so se vrata nenadoma odprla in pred mano se je zarisal Žarko. Še resnejši in malo bolj okrogel kot po navadi je bil videti. Tudi njegov glas je bil nenavadno grozeč, ko je vprašal: »Si kadil v sobi?«
Hočeš nočeš požrl sem slino in priznal, Žarko pa je le nekaj zamrmral samemu sebi. Kaj konkretnejšega ni izustil. Še več, molčal je ves večer.

Zdaj zdaj me bo zadavil, sem razmišljal, ko se me je loteval spanec, zato sem zaspal šele nekaj minut čez polnoč, ko je Berta končno utihnila. Pizda pernata.
Sanjal sem, da brezskrbno spim v svoji postelji, medtem ko si Žarko resnega obraza razgibava prste. Kroži okoli postelje kot mačka okoli vrele kaše ter vsake toliko umakne oči z mene, da bi kaj preveril v črni knjigi. Priročnik za morilce piše na vrhu platnice, spodaj pa je pripisano, da gre za posebno izdajo. Odloži knjigo in pihne v prste. Za srečo. Zdaj zdaj me bo ...
Zbudil sem se tik preden, da bi se me dotaknil, in na hitro izstrelil veke. Ker je iz žarnice prihajala svetloba, me je pod njimi zapeklo. Nekajkrat sem pomežiknil in si pomel oči, ko sem ga končno zagledal. Samo stal je in zijal vame.Videl sem, da se njegove ustnice razpirajo, zato sem odkimal.
»Ne, prosim.«
Čudno me je pogledal in jih vnovič poslal po stari poti. Vdihnil je dovolj zraka za vprašanje, ki sem se ga bal.
»Ne, prosim.«
»Si imel lepe sanje?«
Nisem nasilen človek, a še najbolj mehko bitjece se brani, če ga potisneš ob steno. To mi je povedal oče. Smešen tip. Lovi živali in bere Hemingwaya, vmes pa išče nirvano.
Skočil sem na posteljo in s stene snel meč. Še preden, da bi Žarko lahko pogledal v knjigo, sem mu nekje v višino želodca zatlačil vilinsko kovino. Bilo je, kot da bi jeklo zatlačil v gigantsko maslo. Niti zakričal ni, temveč me je le hladno pogledal ter komaj vidno odkimal, kot da bi želel reči, če boš tak, ne bova mogla sobivati. Zgrudil se je še tišje od masla. Kot da bi sedel.
»Nikomur niti besede,« sem zabičal papigi.
Čiv čiv.
»Niti čivka!«
Ob pogledu na njegovo zavaljeno truplo sem se trudil, da sploh ne bi mislil. Meditacija. Roke so se mi sicer res tresle, a v notranjosti sem bil res presenetljivo miren. Če ne upoštevam jutranje slabosti, kot sem jo poimenoval, sem se počutil super. Živo.
Okoli vbodne rane se je zdaj nabiralo več in več krvi, ki je čez njegov špeh kapljala na parket. Lužico je bilo treba obrisati in kepo sala zvleči pod posteljo. Vsekakor je bil težji od masla, čeravno gigantskega.

 

»Čiščenje!«
Srce je obstalo, kot da bi si vzelo čas, da si ogleda situacijo. Pizda, pizda, pizda, sem preklinjal navznoter in pod posteljo brcal nogo, ki je molela izpod nje. Vezalk ni imel zavezanih.
Ona pa še kar: »Čiščenje!«
»Ja, pizda! Naprej, naprej!« sem nervozno kriknil, ko njenega vreščanja nisem mogel več prenašati.
Enostavno se mi je utrgalo. Jaz sem si usodno zaznamoval kurčevo življenje, ona pa bi glancala parket. Če sem bil še pred nekaj minutami super, se je zdaj stanje hitro spreminjalo.
»Jutro,« je jezno odsekala in po parketu potegnila prvo, v jutranjem soncu svetlikajočo se, progo.
Jaz sem sedel na posteljo in oči fiksiral na meč, prislonjen ob stol. Verjetno ji je že jasno. Čaka na pravo priložnost, da zbeži. Ali pa me bo s tem svojim štilom zategnila preko ušes. Mogoče pa si samo domišljam. Ni videti preveč brihtna.
S pogledom sem ošvrknil papigo, češ molči Berta. Niti čivknila ni.
»Kje pa je cimer? Žarko je, a ne? Prijeten dečko.«
»Ne vem,« sem odvrnil in nehote pogledal pod posteljo.
»Včeraj sem ga videla priti.«
Ve.
»Aha?« sem tiho zajamral in nemočno opazoval noge, ki so se nenadzorovano tresle.
Nje in njenega štila si nisem upal pogledati.
»Mu zložim obleke?« je nenadoma vprašala čistilka in se sklonila k torbi prislonjeni ob cimrovo posteljo.
Nič nisem odvrnil, ker sem se bal, da bo glas sledil zgledu nog in se stresel. Samo zijal sem, kako zlaga mrtvečeve majice. Meč se je rdeče zasvetlikal. Papiga je začivkala.
»Bo to še potreboval?«
»Kaj!?« sem skoraj kriknil, ker sem se vmes zamotil s premišljevanjem o tem in onem. Prekleta soba, prekleta številka, preklet jaz ...
Sklonila se je k postelji, dvignila dve prazni plastenki Donata in vprašala: »Jih bo še potreboval?«
Zdaj je izginil še poslednji dvom. Že odkar je vstopila, ji je jasno, kaj sem storil. Skočil sem na noge, zagrabil meč in mahnil proti njej. Instinktivno se je zavarovala s svojim vdanim štilom, a ko sem zamahnil drugič, sem bil za petdesetletnico pač prehiter. Čas se je ustavil. Drugič. Prvič se je pred leti, ko sem za šalo zabrisal kamen, on pa humorja ni dojel. Šipa. Nič. Nič. Nič. Pok. Vse. Po sveže umitem parketu se je zgrudila nekam med sončne žarke.

 

Kriva je soba, sem si ponavljal in hodil v krogu. Čistilko sem pospravil pod posteljo, z njenim štilom pa še enkrat počistil parket. Čistila je z njim in zdaj je on počistil za njo. Kepa v grlu se je večala.
»Pridi k meni. Takoj. Nujno. Nekaj ...«
»Kaj ti je?«
»Samo pridi,« sem tišje odvrnil in prekinil, da se mi ne bi bilo treba ukvarjati z dodatnimi vprašaji.
Med čakanjem sem zmotal joint, ga vstavil med ustnice in se usedel na stol. Na svojo posteljo nisem maral, ker bi lahko pomotoma pogledal pod Žarkovo. Že misel na to mi je bila grozna.
Knjiga! Saj res! Moral sem izvedeti naslov, pa čeprav je torba, v kateri je bila, ležala čisto preblizu grobnice. Počasnih korakov sem se po mokrem parketu sprehodil preko sobe in počepnil.
Potrkalo je.
»Maja!?«
»Ja ja, serbus, « je rekla in vstopila. »Tako bled si, kot da bi videl duha. Ne duha ... cimra!«
Sledil je prisrčen nasmeh, ki je pokazal prisrčne bele zobe, počivajoče pod rdečimi češnjevimi ustnicami.
»Maja ... Maja ...«
Hotel sem vstati s počepa, a sem se namesto tega prekucnil na rit in obsedel. 2 : 3 je 0,6666666666666666 in tako dalje, mi je odmevalo v glavi. Kmalu se mi je zvrtelo.
»Stari? Si kul?«
V odgovor sem pokimal in ji podal joint, ker je dim slabost le še povečeval.
»Hvala ... Malo me je sicer strah kaditi, kar kadiš ti ... A, jebiga, pljuča me bodo itak preživela.«
Ko sem jo tako opazoval, se mi je zazdelo, da mogoče morda, čisto možno bi bilo ... Ve. Na parketu je ostala blago rdeča proga in ko se je sonce pomaknilo še višje na nebo, se je zalesketala drugače kot druge.
»Kaj si mi želel povedati?«
Z zobmi sem ukleščil jezik, da ne bi prehitro zinil. Ji naj sploh povem? Bo verjela, da je kriva soba? Gledal sem jo in preudarjal, ona pa je buljila v papigo. Ve, sem si rekel. Itak že ve.
»Veš, da se cimra iz sobe 23 nikdar nista marala? Niti dva izmed vseh! Niti dva v dolgih petindvajsetih letih ...«
»Je čistilka danes prišla?« je vprašala, kot da bi preslišala moje besede.
Zdaj ni bilo več dvoma. Vse ji je jasno. A zakaj me ta prasica muči? Kaj sem pa mislil!? Seveda ne verjame, da je kriva soba. Prišla se je samo prepričat, preden da pokliče policijo. Kaj drugega pa sem pričakoval?
»Ni.«
»Aha ... Zmenili sva se ob osmih. Nekaj ima zame ...«
»Čistilka? Zate?« sem vprašal in se trudil, da se roka, ki se je stegnila po joint, ne bi preveč tresla. Nad nogami sem obupal.
»Ja, mamina sestra je ... Teta Fani. Ti še nisem povedala?« je začudeno vprašala. »Prinesla mi je nekaj za faks. Vedno kaj pozabim doma.«
To je tisto, sem pomislil. Faca se mi je skremžila in pred očmi se mi je zameglilo. Slabost se je stopnjevala.
»Nisem je videl,« sem še enkrat resno poudaril. »Nisem videl tvoje tete Fani.«
Čudno me je pogledala in pokimala, kot da bi mislila, ta pa je zadet. Zasmejala se je.
»Bom jo kar poklicala.«
Telefon je nesla k ušesu in me še enkrat pogledala, da bi mi podarila češnjev nasmeh. Zadnji.
Zajel sem sapo.
Tri sekunde se ni zgodilo nič, nato pa je zazvonilo dobra dva metra desno od naju. Umrla je še ena kadilka.
»No woman, no cry,« je zapel Marley.

 

Pošteno sem se namučil, da sem jo stlačil k predhodnikoma, a ko sem končno opravil, sem začutil neko pradavno zverinsko zadovoljstvo. Še vedno me je zvijalo v trebuhu in pod lobanjo, a vseeno se nisem počutil preslabo. Kasneje bom preudaril, kaj mi je storiti, do tedaj pa bom počel, kar bi po navadi, sem si rekel. Ščetkal sem si zobe, poiskal brisačo in sveža oblačila, ko sem se sredi čakanja na toplejši curek vode spomnil na črno knjigo. Še vedno nisem izvedel naslova. Pritekla je ravno prav topla voda in prikazal se je duh.
»Zdravo!« je zaklical veselo, kot da bi prišel domov in ne v sobo 23.
»Vooo... Nisi mrtev?«
»Mrtev?« je smeje odvrnil, »meni se ne zdi, da bi bil.«
Mirno sem stopil proti meču in se po dveh, treh korakih zazrl preko rame. Duh je odlagal nahrbtnik. Točno takega kot ga ima moj cimer. Je imel.
Ravno, ko sem se dotaknil ročaja, je vprašal: »Kje je pa Marko?«
»Marko?«
Da pozornosti ne bi usmerjal na ročaj slabo obrisanega rezila, sem pogledal v tla. Še vedno so se svetlikala, a ob vnovičnem brisanju parketa sem se bolj potrudil. Sledi krvi, ki bi me izdale, zato ni bilo. Čista in mokra tla pač.
»Marko. Moj brat Marko. Včeraj sta se spoznala, a ne?«
Moj začudeni in njegov bledi obraz sta se srečala. Pravi pravcati duh, sem pomislil. Vilinski meči ubijajo duhove? Bal sem se izvedeti, zato sem s kotičkom očesa iskal vrata. Ni jih bilo tam, kjer bi morala biti. Nikjer jih ni bilo. Samo stena.
Še bolj sem se nagnil, da bi jih vendarle opazil in se pognal v beg, ko je rekel: »Joj! Ne reči, da te je nategnil! Že od otroštva ima navado, da se pretvarja, da je jaz. Po drugi strani pa jaz nikdar nisem želel biti on,« je smeje razložil. »Kdo bi hotel biti on?«
»Kaj?«
»Marko je moj brat dvojček. Ti pa si mislil, da sem včeraj prišel jaz!« je kriknil in se zarežal.
Njegov smeh prvič ni zvenel votlo. Ljudi je treba ubiti, da ti postanejo všeč. »Verjemi, nisi prvi. Vsak nasede!«
Prisegel bi lahko, da je papiga prvi zlog povedala v človeški govorici in se šele nato vrnila k čivkanju. Nekako takole: »Ub – čiv čiv čiv.«
»No, kje sem jaz?« je šaljivo vprašal in odmašil Donat.
Naredil je kravji požirek.
»Tušira se,« sem se hitro znašel, ker je voda medtem še vedno tekla.
Zdaj je odložil plastenko, naredil korak bližje k postelji in se vrgel v ležeči položaj. S podplatom je obrisal tanko črto krvi, ki je vmes pritekla izpod nje.
»Je spregovorila?« je vprašal in pomignil proti papigi.
»Ni.«
Pomirjen sem zavzdihnil. Vrata so bila nazaj.
Povprečnež se tušira 5, 10 minut. Pa recimo, da je Žarko, oziroma Marko nadpovprečen vsaj v tem. 15 minut ne bo posumil. 15 minut bo vse v redu. Pogledal sem ga. Sproščen in srečen je ležal na postelji, tako da je vrhnji del trupa naslanjal na zid. Zijal je v telefon in se smehljal. Pomislil sem, da bova navsezadnje vendarle premagala legendo, ki pravi, da se cimra v sobi 23 zagotovo ne bota marala. Le pred dvanajstimi leti sta dva zdržala dlje kot pol leta. A takrat se je končalo tragično. Ne vem, morda bi nama uspelo. Res mi je postajal všeč, ko se je tako naivno smehljal in nastavljal soncu indijanskega poletja. Res.
»No? Si imel lepe sanje?« je kar naenkrat vprašal in sprožil mojo desnico.
Pograbila je meč ter se sunkovito zagnala v njega. Še papiga je zakričala. Po človeško.

Šele njen krik me je prebudil.
Žarko je stal ob moji postelji, me gledal in si ogreval prste. Vsake toliko je odkimal, a rekel ni ničesar. Pogledal sem na steno pribit vilinski meč iz mitologije po Tolkienu. Pravi zaklad. Enkrat ga bom nabrusil, sem si v mislih obljubil.
Ko jih je raztegnil do mej njihovih zmožnosti, so členki Žarkovih dlani hvaležno počili.
»Ti pa glasno sanjaš,« sta s papigo rekla v en glas.

 

 

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.