Luka Gjurin – Sivokrižne soline (proza)

rezultati-01RDEČA NIT 2018: tretje mesto v kategoriji kratka proza  Luka Gjurin: Sivokrižne soline

 

 

 

 

Bilo je v dnevih Tokaškega dežja, ko se je Garahur, mogočen bojevnik tistega časa, s svojo peščico vojakov boril z ostrimi gorami in neskončnimi prepadi Sivokriža. Pravijo, da je bil za skorajda meter višji od navadnega Človeka, da je bil tako močan, da je lahko premikal balvane ter v eni roki brez težav vihtel dvoročni meč. Njegov grd obraz naj bi krasile sijoče rumene oči. Bil je eden od Mogočnih, katerih dežela je danes izginila in katerih krvi danes ni več najti.
Z možmi se je vračal domov z bitke, ki je pisala zgodovino in o kateri so pisane druge zgodbe, daljše kot je ta. V tej bitki so bili Garahur in njegovi možje junaki in so se z bajnim plenom vračali domov v deželo Mogočnih, ki leži daleč na drugem koncu Tenebreja, daleč od valovitega morja in blizu Dolgega gorovja.
Garahur je tako prvič v življenju videl peneče se razburkano Morje in sivino njegovih valov, ki se razletijo na obali. Veliko morje ga je tako očaralo, da je s preostalimi možmi, ki so preživeli težko bitko, ubral precej daljšo pot domov po Tenebrejski obali.
Tako so v hudem dežju več tednov hodili ob Morju in ga občudovali. Toda pot Garahurja in njegovih mož se je ustavila v srcu Sivokrižne obale. To je zahrbtna zemlja, polna špičastih skal in pečin, ki mejijo na nemirno morje, ki udarja ob stene čeri ob obali. Ljudje so jih svarili, naj ne hodijo v Sivokriž, kajti ni ga popotnika, ki bi se rešil iz prijema tega smrtonosnega kraja. Če ga ni vzelo nevarno skalovje, pa ga je vzela pošast, ki prebiva tam.
Garahur in njegovi možje so se temu le junaško nasmejali in pogumno zakorakali v sivo skalovje. Hodili so dneve in noči. Med potjo so jim družbo delali ostanki trupel padlih popotnikov, ki so jih na skorajda vsakem koraku spominjali o nevarnosti tega kraja. Na tem zapuščenem kraju še mrhovinarji niso leteli, da bi z njih pobrali kožo in obrali kosti. Njihovi izmaličeni obrazi so jim brezglasno kričali in jih svarili, naj obrnejo. Toda neustrašni možje jih niso imeli za mar in nadaljevali svojo pot ne vedoč, kaj jih čaka pri naslednjem koraku.
Na neko mrzlo jutro njihovega potovanja, ko je Tokaški dež še bolj neizprosno čistil zemljo, so vrli bojevniki naposled le zagledali Morje. Še nihče ni prišel tako globoko v Sivokriž, da bi zagledal mogočen zaliv, ki se je zajedal globoko v notranjost sivega skalovja. Ustje zaliva je bilo tako veliko, da se v pršicah razburkanega morja skorajda ni videlo druge strani obale. Trajalo je več dni, da so prišli v njegovo konico, kjer jih je čakalo presenečenje, za katerega so bili preponosni, da bi se ga nadejali.
Tako globoko v zalivu, do kamor razburkano odprto Morje ni uspelo pripeljati visokih valov, so Garahur in njegovi možje naleteli na Ikre. To so bili mogočni plazilci, nekoč poznani kot Pokora Ljudi, ki je v imenu Bogov kot bič udrihala po nečistem Svetu. Toda, ko je bila to kruto dejanje opravljeno in jih je božja Trojica poslala stražit sam Rob Sveta, so ji Ikre obrnile hrbet. Obrnili so se proti vsemu, kar je Trojica ustvarila in zato jih je doletel njen srd. Peščica ki ga je preživela, se je zatekla v pozabo Sivokriža in si ustvarila kraljestvo, ter čakala na pravšnji čas, da se vrne med žive.
Bilo jih je veliko. Veliko več, kot so jih Garahur in njegovi možje lahko prešteli. Vsaka od Iker je v dolžino štela za vsaj pet njihovih višin in prekrite so bile z debelimi luskami, ki so se lahko kosale z najimenitnejšimi oklepi Ljudi. Na hrbtu so jim od glave do konice repa po sredini rasle blede konice, ponekod rjave, vendar ne od peska ali blata, vendar od stare krvi nesrečnikov, ki so ji nabodle. Na bočni strani trupa so jim rasle majhne špičaste plavuti, s katerimi so premagovale težke tokove Morja. Pod rožičkom na nosu so imele v ustih poleg številnih ostrih zob še dva strupnika, velika kot mesarski nož, vendar z dovolj strupa, da bi bil le en strupnik dovolj, da pomori celo vas. Njihove rdeče oči, ki so se svetile kot rubini v mesečini, so nepremično zrle v presenečene vojake in v njih je gorelo neizmerno zlo.
Garahur je uvidel svojo usodo in ugotovil, da poti nazaj ni. Med njimi in kolosalnimi kačami se je vnel boj, ki je skalovje zaliva za večno obarval rdeče. Možje so se borili z vsem srcem in vsemi močmi, toda čekani Iker so prebadale njihove oklepe kot bi zasadil nož v maslo. Čeprav je bil poraz očiten in neizbežen, vdaje ni bilo, kajti vsi po vrsti so bili prvovrstni vojščaki, vrli v bojih z močnejšimi in preponosni da bi priznali premoč nasprotniku. Borili so se ure in ure, brez upanja parali drobovje mogočnih plazilcev, izlivali njihovo notranjost v plitvino morja, ga barvali krvavo rdeče.
Bojevali so se do sončnega zahoda, dokler ni ostal le še srčni Garahur. Pod bliski strel in neustavljivim dežjem, ki je z njega pral kaplje sveže krvi, je presekal glave še sedmim Ikram, preden je popustil pod utrujenostjo in bolečino ureznin njihovih bodic. Kljub nepreštevnim urezninam, se ga ni dotaknil niti samcat strupnik. Preden so nadenj planile razbesnele Ikre, je dvignil roko brez meča in prosil, da izpolnijo željo umirajočega bojevnika in ga privedejo pred njihovega kralja. Zdelo se je, da se je vdal.
Ikre, ki so očitno razumele njegovo prošnjo, so mu z druge roke izbile meč in največja izmed ga je ovila okoli s svojim gromozanskim trupom. Vsega krvavega so ga odpeljale na drugo stran zaliva, visoko v pečino v eno od neštetih jam, ki so bile na prastarih skalah kot luknje strupnikov na truplih njegovih padlih mož. Globoko v jami so ga odložile na tla v gromozanski sobani, v katero jo skozi nekaj lukenj v stropu padal dež. Prvi dolgi blisk iz neba je osvetlil sobano in Garahur je opazil, da se je znašel iz oči v oči najmogočnejšemu med še živečimi Ikrami, njihovemu Kralju, kronanemu s krono samega Helejskega kralja, padlega pod Pokoro.
Kralj Iker se je pel nad njim ter ga mirno opazoval. Ko so ga Ikre, ki so ga pripeljale, odšle, se je počasi začel pomikati proti njemu. Zgrabil ga je z repom in ga dvignil proti sebi. Njegove oči so bile večje od oči ostalih Iker, z rumenimi pegami pri podolgovati, navpični zenici. Njegove luske so bile sive in bele, kot polni Mesec na nebu, njegove bodice pa dvakrat večje, kot tiste, ki so jih nosili ostali, njemu podvrženi plazilci. Rasle so mu tudi okoli glave, kot nekakšna ogrlica, ki je ščitila njegov ranljivo grlo.
Kralj je Garahurja ponesel čisto pred njegove oči in nekaj dolgih trenutkov sta zrla drug v drugega. Garahurju ni bilo jasno, kaj Kralj počne, vendar je zgrabil priložnost. Ker je Kralj nespametno pustil njegove roke proste, je Garahur zgrabil za njegov rog sredi nosu in se povlekel iz Kraljevega prijema. Mogočni Kralj je zasikal in na široko odprl gobec, ter privlekel na dan svoja strupnika. Prizor bi vsakemu človeku nagnal strah tako globoko v kosti, da se ga ne bi uspel več znebiti, toda Garahur ni bil navaden človek. Na dan je prišla vsa njegova moč Mogočnih. Ko je tako visel s Kraljevega nosu in zrl v brezmejno brezno njegovega žrela, se je z roko ovil okoli enega od strupnikov in mu ga s težavo izruval. Kralj Iker je od bolečine začel mahati z glavo na vse strani in vrgel Garahurja za svoj vrat. Tam je Garahur prijel Kraljev zob in mu ga na vso silo zarinil med oči. Kralj je zarjul in z glavo udaril ob steno jame. Njegovo glavo je prikrila svetleče bela kri in začela brizgati na vse strani. Garahurja je vrglo na tla in za las se je umaknil Kralju, da ni mrtev padel nanj.
V sobano so prihitele Ikre, ki so zaslišale rjovenje in sikanje svojega Kralja. Ena izmed njih je bila bela kot on. Garahur se je dvignil na noge in snel srebrno krono s temnomodrimi safirji z glave padlega Kralja in jo dvignil proti sikajočim Ikram. Sprva je mislil, da je to njegov konec, da bodo Ikre planile nanj in mu odtrgale vse njegove ude. Toda to se ni zgodilo. Ikre so se obrnile in z glasnimi siki planile iz jame in skočile v morje. Zapustile so zaliv Sivokriža in še leta jih ni nihče videl.

 

S tem je bilo konec kraljevine Iker v Sivokrižkem zalivu. Garahur je v zaliv pripeljal Ljudi iz bližnjih vasic in v zalivu iz samega kamenja zgradil mesto, ki se je pelo visoko v pečine. Njegove zgradbe so bile mogočne in oblikovane simbolično, v spomin bitki, ki se je tu odvijala, in padlim možem, ki so tu pustili svoje Življenje. Zaradi mirnega morja v zalivu, so tu prebivalci mesta hitro odkrili način, kako pridobivati sol in so skozi celoten zaliv zgradili največje soline na Svetu.

Garahur se je okronal za Kralja Sivokriža. Na glavo si je poveznil srebrno Krono Helejskega Kralja, ki jo je snel z mrtve glave Kralja Iker in se po milosti Trojice poimenoval Sivokrvni.

Desetletja je vladal in širil svoj vpliv v miru. Sivokriž se je kosal z Valaažkim kraljestvom in postal eno najbolj uspešnih trgovskih mest na Tenebreju. Trgovci so njegovo sol, katere je zaradi težav z nemirnim morjem težko pridobivati drugod, prenašali po celotnem Svetu.
Garahur Sivokrvni je tako ostal v Sivokrižu in se ni nikoli vrnil domov. Tu si je našel ženo, ki ni bila krvi Mogočnih in ta mu je rodila dva sinova. Tako je prekinil svojo linijo Mogočne krvi in vstop v domačo deželo mu je bil zaprt. V Sivokrižu je dočakal stara leta, ki pa so bila veliko daljša, kot pa pri navadnih Ljudeh. Čeprav ga je čakalo še vrsto dolgih let, je z veseljem opustil življenje vojaka v upanju, da bo Smrt dočakal v miru. Toda temu ni bilo tako.
Na nebu so se zbirali sivi oblaki in solinarji so hiteli spravljati zbrano sol na suho, preden bi jo zalilo deževje. Garahur je s svojim starejšim sinom Akaturjem, ki je v sebi še nosil znamenje Mogočnih, hodil po mestnem obzidju in spremljal delo solinarjev, ko so se vrnile Ikre.
Mesto je bilo nepripravljeno. Solinarji so imeli le toliko trenutkov, da je kateri od njih lahko v grozi zavpil, preden so neusmiljeni plazilci zlili njegovo notranjost čez kristalno morsko sol. Preden se je Sivokrižka obramba lahko zbrala pred obzidjem, da bi pripravila vsaj najmanjši odpor, so bila drobovja in srca nesrečnih solinarjev že zakopana v rdečo sol, ki se je topila v toplini človeške krvi. Do noči so bile vse soline, od mesta pa do ustja zaliva krvava in rdeče je bilo vse, kar se je dalo videti zahodno od Sivokriža.
Ikre, ki so vrnile z novim Kraljem, sinom tistega, ki je klonil pod roko Garahurja, so mesto odrezale od morja in celine, zavzele bregove zaliva in zavladale solinam. Trupla padlih so pustila na soli, da so gnila in s svojim vonjem strašila prebivalce Sivokriža.
Garahur Sivokrvni je še iste noči poslal vojake nad njihove napadalce, a njihov položaj je bil predober in njihova premoč prevelika. Ikre so imele mesto Sivokriž stalno na očeh tako, da nič ni uspelo priti iz mesta neopaženo. Zastražile so glavne poti do mesta, tako da je bilo mesto odrezano od Sveta. Pot jim je bila prosta le za hrbtom mesta, kjer je ležalo zgolj ostro skalovje. Tja so možje hodili lovit, v upanju da jim uspe sklatiti kakšno ptico in se vrniti v mesto z nekaj hrane. Čeprav so bile zaloge polne, nihče ni upal napovedati, koliko časa bo trajala bitka s krvoželjnimi Ikrami. Še sam Garahur je bil v skrbeh. Nad Ikre je dnevno pošiljal svoje vojake, a neuspešno. Vedno je izgubil več mož, kolikor je poslal kač v Navje.
Tako so minevali dnevi, tedni, meseci in mestu so počasi pohajale zaloge. Pomoči od zunaj ni bilo, saj se je svet bolj bal besa nekdanje Pokore, kot pa jim je bilo mar za Sivokriž. Vojakov pred obzidjem je bilo sedaj že trikrat več, kolikor pa ga ja stražilo, a na pogled se je zdelo, da je Iker še več kot spočetka. Upanje je zapustilo Sivokriž, ostala sta le obup in lakota.
Nekega jutra, ko se je kruljenje želodcev meščanov že slišalo preko mogočnega obzidja, se je pred mestna vrata priplazil sam Kralj Iker. Zaradi njegovih bledikavih lusk, ga straža v jutranji meglici ni opazila. Nanj je postala pozorna šele, ko je čez obzidje priletela glava nekega njihovega vojaka, ki je imela med oči zapičen strupnik Ikre.
Stražarji so jo prinesli pred Kralja Garahurja in ta je poznal pomen tega sporočila. Kralj mogočnih plazilcev je od njega zahteval dvoboj, da bi maščeval svojega očeta. Sin Akatur ga je bodril naj dvoboj sprejme in konča življenje tega demonskega bitja, a Garahur mu je le odgovoril: »Moje življenje ni več moje, da ga da dam. Moje življenje je sedaj moje ljudstvo in dokler živi moje ljudstvo živim tudi jaz. Ko pa bo moje ljudstvo umrlo, bo prišel čas, da umrjem tudi sam.« Vedel je, da ne njegova smrt, ne smrt Kralja Iker ne bi ustavila gorja, ki je prišlo nad Sivokriž.
Toda Akatur, ki se ni zavedal pomena očetovih besed je le jezen odkorakal izpred kraljevega obličja.
S temi istimi besedami je Garahur, ko je prišel na obzidje, odslovil Kralja Iker, izdrl čekan iz vojakove glave ter ga vrgel nazaj na soline. Kralj se je sikajoče odplazil stran, vendar se je vrnil vsak dan, ob istem času in vsakič znova vrgel novo glavo z istim strupnikom čez obzidje Sivokriža. In vsako jutro ga je z istimi besedami in vrnjenim čekanom odslovil Kralj Garahur.

 

Napočil je sedemdeseti dan, odkar je priletela prva glava čez obzidje Sivokriža. Kralj je čakal v njegovih sobanah, da pred njega prinesejo glavo sedemdesetega moža, da iz nje izdere kačji zob. Vendar Kralj Garahur je čakal in čakal, toda glave ni bilo. Zapustil je svoje sobane in se povzpel na mestno obzidje. Ko je pogledal na drugo stran obzidja, je pričakoval, da bo tam videl čakajočo belo kačo. Toda ni je bilo.
Misleč, da je Kralju Iker pošlo potrpljenje ali pa so mu morda pošle človeške glave, je stopil do dežurne straže, ter vprašal, če so to jutro že sami odslovili kačjega Kralja. Toda odgovor, ki ga je dobil od stražarja mu ni bil po godu.
Kot vsako jutro je tudi na sedemdeseti dan čez obzidje priletela prebodena glava. Vendar tega jutra je strupnik iz nje izdrl Akatur, Kraljev sin, in ga zapičil med oči odrezane glave Ikre. Stražarjema je rekel, da so to kraljeva navodila in ogromno kačjo glavo zalučal nazaj Kralju Iker. S tem je sam sprejel njegov izziv.
Ure se je Garahur prerekal s svojim sinom, ga grajal in skušal preprečiti njegovo početje. Toda na koncu je imel zadnjo besedo Akatur.
»Svoje življenje si poklonil ljudstvu, oče,« je rekel, »toda moje življenje še vedno pripada meni. Jaz sem se mu odrekel, da bo tvoje življenje lahko živelo.«
Ko je napočila noč, je Garahur poljubil svojega sina na lice ter mu na glavo poveznil svojo krono iz srebra in safirjev. To je bilo njegovo zadnje dejanje, naklonjeno Akaturju, njegovemu sinu.

 

Naslednji dan, ko je sonce zahajalo za krvave soline v sivkasto Morje, se je Akatur odpravil pred jamo, kjer je pred mnogimi leti njegov oče pokončal prvega Kralja Iker. Tam ga je čakala bela Ikra, mogočni Kralj, ki je zahteval nazaj krono, ki jo njegovemu očetu snel Garahur.
Okoli njiju so ležala dolga telesa stoterih, ali morda tisočerih Iker, ki so prišle, da bi bile priča padcu sina mogočnega Garahurja. Soline so bile izpraznjene, saj je ni bilo Ikre, ki ne bi hotela biti priča temu dvoboju, ki se bo zapisal v večnost.
Akatur se je zazrl v gledalce. Med njimi ni bilo ne njegovega očeta, ne mame, ne njegovega slabokrvnega brata. Med njimi ni bilo bitja, ki bi bilo človeško. Njegov dvoboj ni bil njihova stvar.
Akaturjeva bakla je bila edini vir moči daleč naokoli, zato jo je skrbno zaril med skale, da ne bi ostal brez luči. Očetovo krono je položil na kamen med njega in Ikro, da se je vedelo, čemu se borita. Izvlekel je svoj enoročni meč, s hrbta spustil svoj ščit in si na glavo poveznil šlem. Njegov oklep je bil ves v srebru, ki je odbijal soj plamena bakle in se obarval zlato in rumeno in oranžno. Akatur je na daleč izgledal kot plamen, poslan od Trojice, da uniči temno golazen, ki se je priplazila iz Morja in ga je sedaj obkrožala. Akatur je svoj ščit je prijel v levico in ga postavil med njega in plazečega demona, ki je srepeče in z odprtim gobcem čakal, da zagrize v njegovo sočno telo, polno tople človeške krvi. Boj se je pričel.
Prvi udarci so pripadali Akaturju a njegov meč se je le odbijal od debelih lusk mogočne Ikre. S ščitom je ubranil udarec z ostrim repom, ki mu ga je poslal Kralj, ter stekel za njegov hrbet. Skočil je nanj in se povzpel skoraj do vrha njegovega vratu. Pri tem so se mu Ikrine bodice zarile med verižnino, pod katero je začel krvaveti. Z mečem je zamahnil proti mogočnemu vratu črnega plazilca. Kralj je bil ranljiv.
Toda njegov zamah ni bil njegov najmočnejši in se je zgolj odbil od debelih bodic okoli kačjega vratu. Kralj Iker je močno zamahnil z glavo in Akaturja vrgel s svojega hrbta. V znak posmeha nad njegovim ničvrednim udarcem je glasno siknil. Kraljev sin je trdo padel na tla in se zakotalil proč od svojega nasprotnika. Ko se je ustavil, se je oprl na meč in dvignil na koleno. Prehiter je bil. Moral je pridobiti več časa.
Pogledal je Kralja Iker, ki je bil daleč pred njim in si za trenutek pustil odmisliti. Niti Kralj, niti on sam nista bila pomembna. Pomembno je bilo le, kar se je dogajalo na solinah. Misli so mu odplavale k njegovemu očetu, nekaj sto metrov pod njim in Sivokrižkim vojakom, ki so v temi tiho ter neopazno smukali čez soline.
Garahur je izkoristil dvoboj med Kraljem Iker in njegovim sinom, ter se s preostalimi možmi, ki so še ostali v mestu izmuznil na soline. Vse Ikre so opazovale dvoboj, medtem pa so se oni pretihotapili v samo srce solin in se tam vkopali globoko pod sol, ki je bila vse do tistega dne še vedno krvava.
Njegovi možje so bili že vsi globoko pod soljo, toda Garahur je čakal in s sluhom spremljal dvoboj, ki se je dogajal nad njim. Slišal je sikanje kače, ki mu je prediralo kožo, a vsak krik njegovega sina se mu je zarinil naravnost v srce. Nato je Akatur zakričal zadnjič.
Luč pred jamo je ugasnila in iz višine se je sedaj slišalo le sikanje Iker. Garahur je sklonil glavo in se vkopal pod sol. Tam je s svojimi vojaki čakal, da nastopi dan. Sol jim je dražila oči in odpirala stare rane. Koža jih je pekla, kot bi bili ujeti med plameni, ki so žgali njihovo tanko kožo in jim prizadejala neizmerno bolečino. Jokali so in se grizli v dlani, da ne bi kateri od njih zakričal in s tem opozoril Ikre, ki so se vrnile izpred jame, kjer se je odvil boj med človekom in zverjo. Tiste noči so vojaki pretrpeli najhujše bolečine, kar jih človek lahko prenese, a nihče od njih se ni vdal, kajti vedeli so, da je z njimi Garahur, ki je moral trpeti bolečino, veliko hujšo, kot so jo trpeli sami. To je bila bolečina, daleč nad telesno. To je bila bolečina ob izgubi prvorojenca. Brez glasu so pretrpeli noč, ko se je nad njimi plazilo nešteto Iker.
Napočilo je jutro in Ikre so se množično odpravile proti mestu Sivokriž, kamor so peljale truplo Kraljevega sina. Ko so prispele, so Akaturja položile pred mestna vrata in mu počasi, vsem na očeh, začele trgati ude ter odirati kožo. Ko je to videla njegova mama, Kraljeva žena, je začela kričati na ves glas. Tista tančica razuma, ki je ob vsej lakoti in trpljenju še ostala v njej se je pretrgala. Kričala je tako močno, da so jo zaslišali možje, zakopani v sol sredi solin in začutili njeno bolečino. Vedeli so, da je napočil čas.
Izkopali so se iz rdeče soli in s svojimi zadnjimi močmi planili proti mestu. Ikre so se znašle med dvema ognjema. Z mestnega obzidja so meščani na njih streljali z gorečimi puščicami in na njih zlivali vrelo olje. S solin je nad njih planilo več kot sto mož, razjedenih od soli, a oboroženimi z meči, sulicami, sekirami in pogumom, ki so ga odražali mogočni bojni kriki. Podali so se še v zadnjo bitko na solinah, bitko, ki se je v zgodovino zapisala kot Bitka Slanih mož. Njen konec je prinesel svit drugega dne.
Mesto je ležalo na pol v ruševinah. Njegovo obzidje je bilo do zadnjega kamna zamazano z rdečo krvjo mož in belo, svetlikajočo se krvjo Iker. Trupla so ležala v vsaki mestni ulici, toda največ jih je bilo pred obzidjem. Več Iker, kot mož. Vse so bile mrtve. Največ jih je pobil sam Garahur Mogočni, ki je padel pred razkosanim truplom svojega sina. Pred smrtjo je uzrl njegov izmaličen obraz nad katerim je ždela Helejska krona in uvidel, da je Akatur pred smrtjo porazil Kralja Iker in ga ubil. Ikre so nad mesto prišle brez Kralja in se s skrunjenjem Akaturjevega trupla maščevale za njegovo smrt. Garahur je umrl z mislijo na svojega sina, kateri ga je pričakoval v Višavah, pod okriljem Trojice.

 

Z Garahurjem in Akaturjem se je rod Mogočnih v Sivokrižu končal. Mesto je v roke dobil Garahurjev drugi sin Felur Sivokrvni, v katerega žilah se je pretakal mamina kri navadnih Ljudi. Čeprav porušenemu in propadlemu, v mestu Sivokriž še vedno vladajo Sivokrvni. Pridobivanje soli so v večini opustili, tako da so mogočne soline danes le še žalosten spomin na nekdanjo, sicer kratko trajajočo veličino. Morje je do danes zalilo že večji del solin, le še tik pod mestom je ostalo nekaj ostankov. Tisti, ki še zaidejo v Sivokrižki zaliv pravijo, da je tam sol ponekod še vedno rdeča od krvi.

 

 

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.