Mlada kritika

Kdo se boji moža v črnem? – Revolveraš. Stephen King. Hiša knjig, založba KMŠ, 2018. Prevedla Anja Bakan / Veronika Šoster

Uporabniška ocena: / 2
SkromnoOdlično 

977283570»Mož v črnem je bežal čez puščavo in revolveraš mu je sledil.« To je eden izmed najbolj kultnih uvodnih stavkov fantazijske literature, ki ga je zapisal Stephen King, sicer najbolj poznan po grozljivkah. Stavek otvarja Revolveraša (1982), prvo knjigo sage Temni stolp, ki jo skupno sestavlja sedem glavnih in dve »vmesni« knjigi. Revolveraš je sicer roman, ki združuje pet kratkih zgodb, napisanih med letoma 1978 in 1981, pri nas lahko beremo prevod revidirane izdaje, ki je odpravila nekaj stvarnih napak in izšla leta 2003. Verzija je zato opremljena tudi s Kingovima Uvodom in Predgovorom, v katerih razloži zgodovino in usodo celotne sage in kot prelomnico prepozna svojo skoraj usodno avtomobilsko nesrečo leta 1999. V tistem trenutku zgodba o Stolpu namreč še ni bila dokončana, saj je z njo rahlo odlašal, češ, saj je še dovolj časa. Po nesreči pa se je zares zavedel pomembnosti svoje vloge za bralce: »zdaj, ko sem v domišljiji milijon bralcev postavil Stolp, [sem] nekako odgovoren za to, da ostane nedotaknjen, dokler bodo hoteli o njem še brati.« Stolp je tako dobil svoj zaključek, kar zadnje čase v fantazijski literaturi niti ni več samoumevno (kajne, George R. R. Martin in Patrick Rothfuss?). Serija je sicer izjemno uspešna in poznana – leta 2017 je dobila celo svojo filmsko adaptacijo, ki pa je žal zanič –, pa vendar King prepoznava, da je manj brana od njegovih bolj kultnih. Razlogov za to je več, prvi je zagotovo žanr, ki je zanj rahlo neobičajen, drugi pa zahtevnost branja.

 

S katere strani si pa ti? – Kate in Jol Temple. Prostor na skali. Miš, 2019. Ilustracije Terri Rose Baynton. Prevedla Tadeja Spruk. / Veronika Šoster

Uporabniška ocena: / 2
SkromnoOdlično 

Prostor na skali V-lgKate in Jol Temple sta precej nepoznana avstralska avtorja, ki pišeta knjige za otroke, vendar pa vse kaže, da ju bo slikanica Prostor na skali izstrelila med zvezde. Knjiga je bila namreč nominirana za literarno nagrado Indie Book Award 2019, ki jo podeljujejo avstralski neodvisni knjigarnarji, dobiva pa tudi ogromno prevodov v tuje jezike (med drugim v nemščino, madžarščino, ruščino, turščino in japonščino), čeprav je v originalu izšla šele pred dobrim letom. Na prvi pogled gre za čisto običajno slikanico, a nas, ko pridemo do zadnje strani, knjiga preseneti, saj sporoči: »Še nazaj preberi zgodbo, da se druga plat razkrije.« Knjigo se torej bere najprej od začetka do konca, potem pa še od konca proti začetku.

 

3. Festival dramske pisave Vzkrik - sestavek o besedilih / Katja Markič

VZKRIK formatpravokotnik napovednikSedmim dramskim besedilom, ki so nastajala na delavnicah 3. Festivala dramske pisave Vzkrik pod mentorstvom Simone Semenič, Milana Markovića Matthisa in Erica Deana Scotta, je skupno, da izrazito rezonirajo z duhom (današnjega) časa. Avtorji in avtorice so skozi dramske in postdramske tekste, osebne izpovedi ali fiktivne svetove, stimulativne zvočne in vizualne asociacije, razvijali kritičen dialog s sodobnimi družbenimi normami in lastnim položajem znotraj njih. Vprašanje aktivnosti (in ne nazadnje moči) posameznika v današnjem svetu je kot rdeča nit zaznamovalo novonastale dramske tekste.

 

Bolje Nič kot nekaj. Urban Pirc in Toni Mlakar. Kulturno društvo Grable in Klub škofjeloških študentov, september 2018 / Veronika Šoster

Uporabniška ocena: / 15
SkromnoOdlično 

jajajaRevija nič. Urban Pirc in Toni Mlakar. Kulturno društvo grable in Klub Škofjeloških študentov. September 2018, druga številka.

Revija nič je svojevrsten fenomen v slovenskem revijalnem prostoru, saj gre za izdelek, ki se skladno s svojim naslovom, ne ozira na nikogar in na nič – izide, ko pač izide, cene nima, ima pa več humorja in satire od vseh drugih revij skupaj. Več kot očitno gre za entuziastični projekt dveh načitanih zanesenjakov z dobrim smislom za humor. Prva številka je sicer izšla leta 2016, druga pa lansko leto, a zaradi dolgega premora je vsebina lahko primerno (do)zorela. Že njena naslovnica je ironična, saj je čez razgaljeno oprsje nalepljena črna nalepka »Brez cenzure«, edini očitek pa je, da se premalo sklada z notranjostjo, v kolikor je to sploh mogoče trditi – ker se tudi notranjost ne sklada z notranjostjo, a o tem kasneje. Po drugi strani pa je to verjetno prva revija, pri kateri se splača poglobiti v kolofon. Poleg naklade in ISSN številke izvemo tudi, kakšen je bil vloženi trud: »še predstavljaš si ne«, prav tako samoironična je tudi predstavitev prisotnosti na družabnih medijih: »Twitter: imamo, ampak nismo še nič objavili in verjetno nikoli ne bomo.« Treba je dodati, da je pomembna dodatna vrednost revije sicer ravno njeno vzporedno življenje na Facebooku, kjer se redno objavljajo vsebine v podobnem duhu, kot jih najdemo v reviji; v zadnjem času lahko zasledimo rezultate Raziskave o smejalnih navadah uporabnikov revije in fotografijo kupa vej.

 

Žalostna samotnost ženskih glav – O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo. Elena Ferrante. Cankarjeva založba, 2018 (prevedla Anita Jadrič) / Veronika Šoster

Uporabniška ocena: / 2
SkromnoOdlično 

o-tistih-ki-bezijo-in-tistih-ki-ostajajoTretja, predzadnja knjiga Neapeljskega cikla skrivnostne Elene Ferrante, italijanske pisateljice, ki se že dolga leta uspešno skriva za psevdonimom, velja med vsemi štirimi za najboljšo. Verjetno zato, ker je izmed vseh najbolj politična in provokativna, čeprav »žrtve« ferrantemanije težko izberemo najljubši del – vsak namreč ponuja nekaj čisto svojega, prav noben pa ne jenja v tekoči pripovedi, izdelanem, a ne izumetničenem jeziku, in pisanem naboru likov, ki na vsakem koraku presenečajo. Zato je vsaka knjiga zase najbolj ključna glede tem, ki jih odpira. V prvi knjigi (Genialna prijateljica, Cankarjeva založba, 2016) smo spoznali čiste začetke prijateljstva med Eleno Greco in Lilo Cerullo, ki kot dekletci odraščata v revni neapeljski četrti. Poudarek je seveda na njunem odnosu, ki je že od začetka zelo iskren, a tudi tekmovalen, saj sta obe zelo sposobni in inteligentni, a izhajata iz okolja, ki izobrazbe ne ceni in spodbuja, zato se borita vsaka na svoj način. Druga knjiga (O novem priimku, Cankarjeva založba, 2017) ju spremlja med odraščanjem, ko se njune poti že začnejo razhajati, saj se Lila hitro poroči, Elena pa gre na univerzo in napiše knjigo, ki je precej uspešna. V pričujoči tretji knjigi z naslovom O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo, pa spremljamo odrasli ženski, ki vztrajata vsaka pri svojem, čeprav sta njuni zgodbi nerazdružljivo prepleteni. Z njunim odraščanjem se skozi knjige spreminja tudi družbeno ozadje; na začetku so v fokusu predvsem sosedi, znanci, zelo majhen košček sveta, kjer pa se že kažejo hierarhične razlike, kasneje se s potovanji in spoznavanjem novih ljudi širijo tudi njuna obzorja in spoznanja, pa tudi dvomi, zdaj pa postane dogajanje politično, saj sta udeleženi v demonstracijah na fakulteti in v tovarni, upirata se družbenemu sistemu in ne pustita, da bi ju potlačil.

 

Stran 1 od 17

<< Začetek < Prejšnja 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naslednja > Konec >>

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.