Kako na preprost način povedati bistvo? - Tomaž Kosmač: Sabina. Založba Goga, leto izdaje: 2014

Uporabniška ocena: / 5
SkromnoOdlično 

gogasabinaSabina je na prvi pogled enostaven roman, ki bralca ne zaposli za dolgo. Pa vendar vsebuje nekaj kompleksnih idej, ki zelo dobro odslikavajo dobo, v kateri živimo. Ukvarja se namreč z razkorakom med idealno ljubeznijo in resničnostjo, slika pa tudi prepad, ki zeva med željo po partnerstvu in bližini na eni strani ter težnjo po svobodi in samoti na drugi.

 

Glavni junak je Kosmačev alter-ego, Kosmo, ki se je že pojavil v njegovi prozi. Nekoliko spominja na Henryja Chinaskega, fiktivnega »dvojnika« Bukowskega, življenje mu namreč osmišljata pijača ter pisateljski navdih … No, in Sabina. Tu se Kosmo tudi najbolj razlikuje od svojega ameriškega kolega, kajti medtem ko je prvi menjaval ženske, se je drugi pred davnimi leti zatreskal v sanjsko dekle, Sabino, obsedenost z njo pa še ni popustila. Težava je v tem, da je Sabina videti sanjska le s Kosmovega vidika – ta pri opevanju svoje muze namreč upošteva vse romantične obrazce.

 

A v resnici je bralcu takoj jasno, da je Sabina daleč od sanjske gospodične, ima namreč občutno več slabih kot dobrih lastnosti. Če ji Kosmo ne bi nikoli prišel blizu, se tega sicer ne bi mogel zavedati – vendar je z njimi še kako dobro seznanjen. Njegova čustva do Sabine namreč ne ostajajo na ravni klasične platonske ljubezni, kot bi morda pričakovali, temveč je bil z njo že intimen, še več, njun odnos še traja, nikoli pa dejansko ne postaneta formalen par.

 

To, da Kosmo torej pozna Sabinine slabosti in da je imel, za razliko od romantičnih pesnikov ali trubadurjev, v resnici priložnost izkusiti spolno združitev s svojo ljubljeno, da delu popolnoma novo dimenzijo. Platonsko ljubezen Kosmač celo nekoliko parodira - na eni strani so pesniška nagovarjanja Sabine, ki so očitno pretirana (Kosmo se s tem, da Sabino kliče boginja in na koledarček zapisuje opombe, kot so »Obožujem Sabino,« pravzaprav norčuje iz samega sebe), na drugi strani pa npr. prizor, v katerem Sabina Kosma besno prepričuje, da bi šel z njo ven, čeprav ji je pojasnil, da ne gre nikamor, ker piše.

 

Prepad zeva tudi med njegovo željo po spolnem odnosu z njo in dejstvom, da se ta akt, vsakič ko do njega pride, sfiži - pa naj bo to zato, ker je Kosmo pijan ali ker je pred usodnim dejanjem popil preveč Radenske. Medtem ko lahko ob branju tipično romantičnih del samo ugibamo, kaj bi se zgodilo, če bi subjekt nekega dne prišel do oboževane osebe, nam Kosmač to pokaže – in ker ideal, ko ga dobimo s piedestala, ni več ideal, tudi Kosma na koncu čaka boleče spoznanje. Po vrnitvi s potovanja v Bolgarijo, ki obsega velik (morda celo prevelik) del romana, se začne od Sabine postopoma oddaljevati. Ugotovi namreč, da si niti s sanjsko žensko ne more predstavljati skupnega življenja; svoboda in pisanje mu navkljub vsemu pomenita preveč, da bi se podrejal »boginji« in stekel za njo, vsakič ko bi mu zažvižgala.

 

Da idealna ljubezen ne obstaja, vemo vsi, že dolgo ji ni več naklonjena niti literatura, ki na tak ali drugačen način ruši konstrukte romantične ljubezni, zato tematika, ki jo obravnava Kosmač, ni nič revolucionarnega. A loti se je na dober način – glavna prednost je ta, da je odnos med Kosmom in Sabino pravzaprav karseda preprost. Med njima ni nikakršnih nepremostljivih preprek, ni »ženska iz drugega sveta,« kot v ljubezenski prozi radi zasledimo, pravzaprav prihaja iz Kosmovega okolja, hodi na iste koncerte kot on in, čeprav je za odtenek bolj uglajena, popiva v istih beznicah kot on.

 

V tem oziru se je Kosmač najbolj približal resničnosti, saj sodobna psihologija ne zanika dejstva, da velikokrat idealiziramo osebe, ki nam niso »nedosegljive,« kot so bile trubadurjem gospodične z dvora, ampak se pravzaprav v ničemer ne razlikujejo od nas. Vmeša se pač nek tretji faktor, ta pa ljubezni, ki naj bi bila v osnovi idealna, ne dopušča, da bi se kot takšna tudi manifestirala.

 

Dobrodošlo je tudi, da Kosmač vplete pomembnost osebne svobode, na katero v hrepenenju po nekem bitju in želji po dvojini preveč radi pozabljamo. Tudi če nas hrepenenje privede do srečne zveze, ta ob partnerjevih zahtevah, da samostojna zanimanja nadomestimo s tistimi, ki so skupna obema, kar od Kosma pričakuje Sabina, ne bo dolgo trajala. Kosmačev roman je torej, kljub temu da slogovno ni presežek, povedal vse, kar bi si na temo idealne ljubezni želeli slišati. V nekaterih primerih je preprostost očitno ključ do uspeha.

 

 

Lara Paukovič

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.