Preživeta bolečina vmesnih prostorov - Zoran Knežević: Dvoživke umirajo dvakrat. Cankarjeva založba, 2014

Uporabniška ocena: / 1
SkromnoOdlično 

dvozivke»Ne seri, umetnik. Jaz vem, kakšne barve je žalost,« pravi Tahir Omerović v eni izmed kratkih zgodb prvenca Zorana Kneževića, Dvoživke umirajo dvakrat. V zbirki je najbolj opazna prav navezava na življenja priseljencev iz bivše Jugoslavije, a kot je avtor avtor sam poudaril v nekem intervjuju, je vezno tkivo zbirke tudi bolečina, ki povezuje vse junake ne glede na to, katerih narodnosti so. Razlogov zanjo je več, večinoma pa gre za dogodke, ki so neposredno povezani s politično in socialno situacijo v bivši Jugoslaviji (vojna in posledično migracije, nesprejetost v družbi ter z njo povezani težavni odnosi med protagonisti). 

 

Kdo so pravzaprav »dvoživke« iz naslova? To so junaki vmesnih prostorov, situirani na točki nič med dvema različnima svetovoma. Čeprav sta med seboj nezdružljiva, nenehno poskušajo premostiti vrzel, ki ju ločuje.

 

Predvsem so razpeti med dvema geografskima prostoroma, med rodno Vojvodino in krajem, kamor so bili prisiljeni imigrirati (največkrat je to Slovenija) v upanju na boljšo prihodnost. S tem je tesno povezana tudi kulturna dvojnosti: tradicija socialistične Jugoslavije njihovega otroštva na eni in na videz nove priložnosti, ki jih čakajo nekje drugje, na drugi strani. Junak pa ni nikjer zares doma: tukaj čefur, doma Slovenac. Ali kakor pravi Miki iz zgodbe Miki ali Šepavec na kolinah: »Ko sem prihajal k vama, sem se spraševal, ali odhajam ali se vračam.«

 

Junaki »visijo« v sedanjosti, na mrtvi točki med preteklostjo, preživeto v Vojvodini, in jalovim upanjem v prihodnost, v »bolji život«, kakor se izrazi Milena iz zgodbe Jamura ali Kdo ste pa vi? Preteklost jih preganja v obliki fizičnih predmetov, ki sprožijo nezaželene spomine na potlačene frustracije, največkrat povezane z otroštvom: tu so pikčasta posoda, klavski prt, »jamura«, gramofonske plošče, vrtiljak, ogledalo ... Lepša prihodnost, ki si je želijo, ostaja v večini primerov nerealizirana, in življenje »jebena jamura«.

 

Tudi medsebojni odnosi predstavljajo neke vrste presečišče; v večini zgodb se srečamo s poloma »oče-mati«, patriarhalno družino, ki jo je junak pustil za sabo v Srbiji. Zlasti pomemben lik je oče, ki je zaradi svojih tradicionalnih nazorov skoraj vedno v konfliktu s protagonistom, čeprav poskušata na neki točki oba včasih z več včasih pa z manj uspeha reševati probleme, ki jih povzroča prepad med generacijama. V konfliktu sta (razen v Jamuri, kjer mož celo žaluje za umrlo ženo) tudi mati in oče, otrok pa je največkrat v samem očesu tornada. Problematizirani so tudi nekateri drugi odnosi: med partnerjema, med sinom in materjo, med bratom in sestro, med prijateljema ...

 

Kljub temu da dvoživke umirajo dvakrat, pa so vseeno tiste, ki na koncu prebrodijo »enega izmed onih dni« in preživijo vsem nevšečnostim navkljub. Miki v svojem notranjem monologu, ki je namenjen očetovemu vprašanju »In ... kako je v Sloveniji?« pravi: »Pa tudi v Sloveniji bom ostal, kljub nacionalistom in nacistom in čefurjem. Ostal bom, ne bom šel ne v Nemčijo ne na Švedsko, ker se tudi tam dogajajo dobre in slabe stvari. Ostal bom kljub temu, da si želiš, naj se vrnem. Ostal bom, tudi če včasih boli. Boli, ko sveder vrta.« V uvodu omenjena bolečina je vseprisotna, a so se junaki zavoljo golega preživetja nanjo prisiljeni navaditi in jo sprejeti.

 

Problematičnost zbirke je v tem, da podobno kot nekatera ostala dela s priseljensko tematiko na določenih mestih zapade v klišejskost - protagonisti so ob prihodu v Slovenijo kot po naključju skoraj vsi prisiljeni opravljati slabše plačana dela (medtem ko pa na drugi strani avtor večkrat poudarja njihovo dobro izobrazbo), večinoma pa so tudi v konfliktnih odnosih z domačini. Poleg tega nekoliko preživeta in na čase patetična sta tudi motiva utesnjujoče patriarhalne družine in nesprejete homoseksualnosti. Vsekakor pa velja omeniti, da so pripovedi mestoma celo zelo humorne, prav tako ne manjka rock'n'rolla, mladostnih ljubezenskih prigod in politične satire.

 

Četudi nam aktualne socialne problematike ne predstavi v novi luči, pa je prednost zbirke zagotovo njen enoviti slog; zgodbe so direktne in brez olepševanj. Navsezadnje nas prepričata prav neposrednost in preprostost, s katerima avtor razgalja življenja posameznikov.


Zarja Vršič

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.