Beg pred otopelostjo – Branka Jurca: Pot v svobodo. Založba Litera, 2014.

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

potvsvobodoZbirka kratke proze obsega dvajset že objavljenih krajših del s socialno, moralno ter psihološko obravnavo med – in povojne tematike. Natis v letošnjem letu je priložnost za ponovno obuditev pozabljene in slovenski publiki oddaljene proze socialnega realizma. Gre za repertoar, ki je deloma izhajal v revijah Obzorja in Sodobnost, hkrati pa je mešanica ponatisnjenih fragmentov zbirk Branke Jurca kot sta Pod bičem iz leta 1945 in trinajst let mlajšega Steklenega zvona.

 Posamezni teksti so v Poti v svobodo večinoma kronološko urejeni, kar bralcu nudi sprehod skozi življenja kaznjenk v ustreznem časovnem zaporedju. Spomin avtorice namreč potuje po približno desetletju 20. stoletja in pripoveduje intimne zgodbe skupin v taboriščih, na sorodnike čakajočih delavk in družin, v katerih pisateljica posebej osvetli posameznico. Ta je lahko sleherna ženska takratnega časa, vzor razumne, pokončne in pravične osebe, za današnjega bralca pa vzporeden lik, poln notranjega boja in determiniranosti z okoljem, v katerem biva. Zdi se, da ponatis v tem času ni naključje, saj se po približno sedemdesetih letih spet intenzivneje ukvarjamo s problematiko krize odnosov, vedno aktualnimi vprašanji (ne)svobode, družbeno zapostavljenimi etc.

 

 

Avtorica sicer poda okvirna zgodovinska dejstva, vendar preseže površinsko popisovanje vsakdanjega dogajanja (banalne rutine pri osebni higieni, nenehne gonje za kruhom in spletk v delavskih obratih). Raje se osredotoči na duševna stanja junakinj in njihove tragične usode. Moški le-teh ne razumejo in so od njih vedno bolj oddaljeni na miselni ravni, zato se lokacijska izoliranost še potencira. Posamezni zapisi se končujejo z brezupno deziluzijo in mestoma se zdi, da Branka Jurca hrabre ženske na koncu sooči s spoznanjem brezizhodne situacije, ki je bistveno ne spremeni niti nenehen upor.

 


Njeno pripovedništvo izhaja iz osebne izkušnje življenja pod nadzorom in stalnega boja proti zanikanju osnovnih humanističnih načel. Dela navadno nagovarjajo z revolucionarno intonacijo in opozarjajo na etične krivice tedanjega časa, zapostavljenost ženske in bedo njene neuresničitve ter nasilno odvzete mladosti. Prav zato vseskozi spominjajo na literaturo Prežihovega Voranca, Miška Kranjca, Cirila Kosmača in drugih socialnih realistov.Oni se za razliko od učiteljice, publicistke in (zaradi politične neoporečnosti) dobro sprejete pisateljice niso tako predano posvečali globljim viharjem v ''zgolj'' ženski (pogosto celo samo številki), ki je vedno več kot to in poleg redko omenjenih materinskih in gospodinjskih dolžnosti hrepeni po prezrti čutni ljubezni, neznani ali opuščeni erotiki in občutku varnosti.

 

 

Pristnost pisana beseda poleg izrazitega naturalizma ohranja z besediščem lastne sodobnosti, ki vsebuje ohranjene narečne izraze in izbor tipičnih imen (Julika, Herta, Marusja, Lujzika, Zinka, Vanica, Dusja, Minka, Joži …), ki poudarjajo nacionalno ali narečno pestrost internirank in paznikov. Jurca je zlahka in prepričljivo uporabila dialekte različnih področij tako današnje Slovenije (osredotočila se je predvsem na Štajersko, Kras in goriško okolje, izključena pa ni niti Ljubljana pod italijansko nadvlado) kot tudi tujih okupatorjevih pokrajin.

 


Več kot pol stoletja po opisani situaciji nas še vedno pretresa glas zatiranih. Njihova verodostojnost, ki prepriča, je posledica biografske osnove in literarne učinkovitosti, ki je dosežena s podrobnimi neolepšanimi opisi takratne realnosti. Jasno je, da je pisateljica natančno orisala videne situacije s skupnih stranišč, doživela poetiko kraške pokrajine in kukala skozi zastrte zavese razbitih družin.

 

Pohvalna je rahla distanca, ki vpletenih trpečih moralno ne povzdigne, temveč se vzdrži pomilovanja nesrečnežev. Pravzaprav marsikoga razgali in dodatno razčloveči z nepopustljivo osvetlitvijo egoizma, zakoreninjene nagonskosti in skrbi za lasten položaj, ki krha kolektivistični uporni duh, edino možnost za zmago nad sistemom. Značilna so klečeplazenja in dvig posameznice iz skupine zaprtih, njena neodpustljiva hinavščina in po drugi strani kraje iz skladišč, obtožbe in krvavi obračuni nasprotnic, ki ostajajo na dnu brezpravnosti.

 


Deloma se Jurca premakne tudi v zasebne prostore partnerskih razmerij oz. (po navadi spodletelih) poskusov za njihovo vzpostavitev. Po branju odmevajo zgodbe o neuresničenem prešuštvu (prepovedano razmerje med sodelavcema se namesto pričakovanega vrhunca v trenutku razbline z njegovo nenadno vrnitvijo k ženi in spoznanju dejanskega položaja iz katerega nobeden od nesojenih ljubimcev ne more uiti), umoru nerojenega otroka iz praktičnih razlogov (zaradi lažjega pobega v tujino se je dekle pripravljeno odpovedati materinstvu), kaotičnem žretju med bežečimi podganami na pogorišču taboriščnega kompleksa (po požaru sestradani ujetniki izkoristijo splošno divjanje množice in v afektu hlastajo za (ne)užitnimi zalogami hrane, ne meneč se za ogabno umazanijo okoli njih) …

 

Dodana vrednost realističnim opisom osovraženih uniformirancev je bogata metaforika, ki spremlja cankarjansko bedo na utesnjenih pogradih, neuspele splave, prisilno delo, ponižujočo goloto in nepopustljivo bičanje paznic. Izjemen je tudi estetski vidik doživljanja krajine, ki včasih ostaja nedolžna in neodvisna od pobojev, ki jo napajajo z grenkobo solz in prelite krvi.

 


Kljub sprva klišejskemu zvenu naslova, se novele torej razpro v edinstven prikaz odnosov znotraj zloveščega Gonarsa, Ravensbrücka, zlorab v skromnih družinskih izbah, utesnjevanja osebnosti in neizpete ženske strasti. Pot v svobodo se (še po vseh preizkušnjah) za like izkaže kot dosegljiva, vredna pogumnih odločitev in trdoživosti v nezavidljivih okoliščinah. »Izgubili smo vse: posestva, premoženje, obleke, pohištvo, moko in fižol, toda ostalo nam je neprecenljivo življenje.«

 

Morda je sam izbor proze nekoliko preobširen, saj se motivi nepredstavljive lakote in krutih otroških smrti ponavljajo, vendar pisateljica z vnašanjem novih besed izpove vedno več zamolčanega. Glede na obseg knjige lahko postanemo apatični, utrujeni od ujetosti v stalno zatohlost barakarskih naselij in vedno istih prepirov ob nepravičnem razdeljevanju paketov hrane ali odvzemu živeža. Namesto samopomilovanja in utrudljive resignacije v neprestanem trpljenju sicer iz oseb kipi aktivnost, dramatičnost, neusahljivo upanje in zavedanje dragocenosti golega preživetja kar pa pripelje do zadnje črke samo vztrajneže s podobno izkušnjo ali zanimanjem za tovrstno literaturo in zgodovinsko dogajanje.

 

 

Urška Gabrič

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.