Intimna razkrivanja - David Brooks: Pogovor. Založba Sanje, 2014

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

pogovorPogovor je Brooksov četrti roman, ki pripoveduje zgodbo o dveh neznancih, popotnikih, ki sta se po naključju srečala v tujem kraju, v restavraciji v Trstu. Tak romantični domislek spominja na klasične filme o potovalcih, kot sta Pred zoro (1995) in Izgubljeno s prevodom (2003), v katerih osamljene osebe hrepenijo po prijateljstvu. Pravzaprav bi lahko avtor idejo za roman dobil prav na podlagi tovrstnih filmov, ki povrh vsega temeljilo predvsem na dialogu.

 

Berljiv in veder roman je rezultat sedmih let avtorjevega dela, zapisovanja razglabljanj in misli. Na nastanek romana je vplival tudi resnični dogodek v avtorjevem življenju, in sicer pogovor na začetku razmerja s sedanjo ženo, kjer sta si razkrila svojo preteklost. Čeprav so v romanu resnični kraji in določene situacije izhajajo iz realnosti avtor poudari, da to ni roman s ključem. Avtor in Stephen sta približno enake starosti, vendar to vseeno ni roman o avtorjevem življenju. Med njima so velike razlike − nimata enakega poklica, Stephen živi v Parizu, Brooks ni nikoli živel v Parizu, Stephen ima tri otroke, Brooks nima nobenega.

 


Glavni protagonist romana Stephen se pridruži Ireni pri večerji, zaradi sunka vetra, ki mu je odnesel razglednici k Ireni, in po naročilu si začneta pripovedovati zgodbe o svojem življenju. Zapleteta se v skrivnosten pogovor poln filozofskih misli, komičnih anekdot, intimnih izpovedi in usodnih odločitev. Primerjata svoje izkušnje, delita najbolj skrite želje in si izpovesta temačne skrivnosti, ki jih o njiju ne ve nihče drug. Na vsebinski ravni v pogovor vpletata vsak svojo kulturo, zgodovino, jezik in znanje.

 


Naslovi poglavij, ki so kulinarično naslovljena (Primo piatto, Insalata, Fromaggi) in opisi italijanskih specialitet, ki jih protagonista jesta, bralca zagotovo naredita lačnega. Mlada Irena, ki je polna mladostniške energije in zagona, z veliko radovednostjo postavlja vprašanja Stephenu, ki je starejši in zrelejši. Želi si čim več izvedeti o njegovih izkušnjah in razmerjih z ženskami ter o njegovem življenju nasploh. S svojo neposrednostjo ga spravlja v zadrego, vendar ji na vse odgovori, zato mu tudi Irena pove o svojih ljubezenskih razmerjih in pripetljajih. Med njima se popolnoma podre zid, in zato se o notranjih občutkih pogovarjata iskreno in odkrito.

 


Razpravljata o pomenu ljubezni in kaj zanju pomeni zvestoba. Stephen ji razkriva, kako se je njegov pogled na svet spremenil, kako je z leti odrasel in šele s časom ugotovil, kaj si res želi v življenju. Brez zadržkov si delita notranje misli in občutke, zato pogovor postane čutna in intimna izpoved dveh popolnih tujcev. Pogovor steče sproščeno in brez nadležne tišine; tudi, če ta nastopi, ni mučna, kakor navadno. Med pogovorom pride včasih do navzkrižij, vsak od njiju ima svoje mnenje, ki ga zagovarja in želi z argumenti prepričati sogovorca.

 

Irena želi od Stephena, da dogodke natančno opiše z zanimivimi podrobnostmi. Oba argumentirata svoje trditve z lastnimi izkušnjami in jih primerjata, podajata svoje vedenje in predstave o svetu. Zdi se tudi, da se med njima razvije nek odnos učitelja in učenke, ker Irena skrbno posluša Stephenove izkušnje in znanje o življenju. Sama mu podaja svoje in mu nemalokrat nasprotuje. Med diskutiranjem se navezujeta na različna literarna dela, lokalne zgodbe in filme. Primerjata jih s stvarmi in idejami, o katerih se pogovarjata.

 

Irena denimo bere roman Possession, predvidevam, da gre za Byattov roman, in Stephenova dejanja primerja z dogajanjem v njem, ali pa starejši par za sosednjo mizo primerjata s filmskimi zvezdami iz Fellinijevega filma Amarcord (1973). Irena Stephenovo dekle, ki ga je poljubilo na izmenjavi v Kanadi, primerja s Petrarkovo Lauro in jo tako tudi poimenuje, o Stephenu izvemo, da rad bere Joycea – Dublinčane, Uliksesa − in Itala Sveva, omenjata pa tudi ljudsko zgodbo o Lepi Vidi. V besedilu je očitno, da so medbesedilni elementi kar močno prisotni, vendar ne na postmodernistični način, niso avtoreferencialni in ne komentirajo svoje navezovanje na osnovo, da bi s tem bralca opozarjali, da je to, kar bere, samo fikcija in ne resničnost. Zdi se mi, da so ti postopki v romanu res zgolj zato ker protagonista ta dela vključujeta v svoj pogovor in se pojavljajo kot tema razpravljanja. S tem, ko razkrijeta, kaj sta brala v preteklosti in kaj bereta zdaj, pa kaj jima je všeč in kaj ne, kažeta svojo literarno izobraženost.

 


V romanu srečujemo tudi različne stereotipe o Francozih, Italijanih, moških in ženskah. Stephen o Francozih pravi, da so bolj osvobojeni in imajo več tolerance do afer in nezvestobe. Hkrati meni, da je družba še vedno patriarhalna, in da ženska še vedno skuša ugajati moškemu, zato se zanj napravlja in lepotiči. Prav tako lahko, z vpeljavo dejstva, da fiktivna italijanska restavracija ne ponuja jedilnega lista v tujih jezikih, razberemo namigovanje na nedovzetnost Italijanov za angleščino. Srečamo se tudi z nekaterimi stereotipnimi ljubezenskimi zgodbami, kot sta razmerje med učenko in profesorjem, ali pa način, kako sta se spoznala njegova starša, ki še najbolj spominja na kakšno ljubezensko zgodbo iz hollywoodskih filmov.

 

Še posebej kritičen in samorefleksiven odnos ima do prepričanj o Avstralcih, na katero ima prav gotovo vpliv tudi to, da sam živi v Avstraliji. Tako Stephen zase in Avstralce nasploh meni, da so zadnji, od katerih bi bilo pričakovati, kakršno koli pomoč pri ljubezenskih zadevah, saj naj bi bili čustveno zavrti in nerodni. Avtor pri pisanju uporablja pravšnjo mero humorja in ironičnosti, zato lahko domnevamo, da prisotnost stereotipov ne pomeni, da sam verjame vanje, ampak ravno nasprotno, saj je do njih distančen.

 


Konec je avtor zavil v skrivnostno tančico, da se nam vse skupaj za sekundo zazdi nerealno, Ko Irena pripelje Stephena pred hotel, se med njima zgodi poljub, ki jima prebudi nerazumljive občutke. Stephen odide iz avta, in ko se ozre, da še poslednjič vidi to lepo mlado žensko, ni tam nikogar. Možno je, da se je Irena res odpeljala, in ker je bil Stephen tako zatopljen v svoje misli, ni bil pozoren, in zato je ni bilo več, ko je pogledal nazaj. Po drugi strani pa se zdi možno, da je bil celoten pogovor samo iluzija in blodnja nekega starejšega osamljenega moškega. Mogoče bi bilo celo reči, da glavna lika ne pripadata isti ontološki ravni. Kar postavi pod vprašaj resničnost celotnega pogovora in glavne junakinje (Irene). Konec je tako možno interpretirati na različne načine, kar bralcu dovoli dovolj svobode, da si konec oblikuje sam

 


Zgodba v romanu Pogovor je napisana prepričljivo, jezik je fluiden in zanimiva vsebina bralca pritegne k branju. Bralec se počuti, kot da sedi za sosednjo mizo ter naskrivaj posluša in opazuje, o čem se pogovarjata glavna lika. Mislim, da je roman aktualen, ker bralcu razkrije, kako so v resnici pomembne majhne stvari v življenju, bralec se z lahkoto poistoveti z glavnim junakom ali junakinjo, saj se tako kot večina sprašujeta o ključnih stvareh v življenju – ljubezni, preteklosti, smislu, veri, medsebojnih odnosih …

 

 

Valerija Stopar

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.