Urne zgodbe, tretjič: V (ne)pričakovanju obiskovalcev

Uporabniška ocena: / 5
SkromnoOdlično 

urne20. 1. se je v Trubarjevi hiši literature odvil tretji večer Urnih zgodb. Gost večera je bil tokrat Zoran Knežević, dobitnik nagrade knjižnega sejma za najboljši literarni prvenec (zbirka kratke proze Dvoživke umirajo dvakrat), ki je v THL kot gost nastopil že pred časom, na literarni čajanki skupaj s Tino Kozin in Vladimirjem P. Štefanecem.

 

Knežević se je odločil, da do tekmovalcev (Julija Ovsec, Iztok Jereb, Arjan Pregl in Živa Bončina) ne bo pretirano strog – zanje je pripravil stavek »Samo, da se ne pojavi zdaj na vratih, ker ne veš, kaj boš naredil,« ki sugerira lepo število različnih možnosti za razvoj zgodbe, postavili pa so ga lahko na katero koli mesto v besedilu. Knežević je nato dodal, da so to besede, ki se pojavijo tudi v njegovem novem tekstu. Prepričan je, da lahko zanimiv stavek v zgodbi nekoga drugega sproži povsem drugačno zgodbo – to je način, ki do idej velikokrat pripelje njega samega.

 

In dobrih idej Zoranu, čeprav je s pisanjem začel pozno, nikakor ne zmanjka, kar se je zopet pokazalo na koncu večera, ko je prebral svojo še neobjavljeno zgodbo o varnostniku v trgovini (iz nje so vzete besede za nalogo), ki jo zaznamuje iskrenost, kakršne smo vajeni že iz Dvoživk, po drugi strani pa iskriv humor. Še pred tem sta se z moderatorko Anjo Radaljac pogovarjala o njegovi pisateljski poti – ker je bil Zoran tako udeleženec delavnic pisanja kratke proze pod mentorstvom Andreja Blatnika (stalnega žiranta Urnih zgodb) kot proznih mnogobojev (kjer je tudi zmagal), je beseda med drugim tekla o tem, kako gleda na različne koncepte literarnih dogodkov. Priznal je, da na Urnih zgodbah ne bi mogel sodelovati, konec koncev za pisanje še vedno potrebuje svoj mir in čas, in da so tekmovalci, ki se nanje prijavljajo, prav zares pogumni.

 

Pogumni sodelujoči v tokratnem večeru so medtem dokončali svoje zgodbe. Prva je nastopila Julija Ovsec z zgodbo o mladi ženski in moškem, ki sosedu ukradeta vino, da bi si popestrila večer. Pobudnik za dejanje je moški, ki nima dovolj denarja, da bi si vino privoščil, ženska pa je tista, ki upa, da sosed ne bo ugotovil, kdo ga je oškodoval, in se pojavil na vratih. Tako nekako se zgodba tudi zaključi – kraja vina je v njej pravzaprav edini dogodek. Zgodba na začetku gradi suspenz, saj so stavki in dialogi kratki, zdi se, da se pripovedovalki ves čas »mudi« k nekemu dogodku, ki bo zgodbo obrnil na glavo. Vendar se, kot že omenjeno, zgodi le incident z vinom, slog pa ostane nespremenjen do konca. Izkazalo se je torej, da ni bil uporabljen z namenom, da bi stopnjeval napetost, kar mu odvzame določeno mero kvalitete. Žirija je slog sicer pohvalila, so se pa vsi strinjali, da v zgodbi manjka nekaj, kar bi bralca presenetilo.

 

Kar Juliji ni uspelo, je storil Arjan Pregl. Njegova zgodba je odlična, saj je vanjo vključil več elementov, ki zaposlijo bralca: element presenečenja, besedno igro in teoretsko ozadje, ki ga mora bralec poznati, da bi razumel celoten preobrat. Glavni lik je ženska Pawlina, ki na svojem domu sprejema moške. Ko se obiskovalec pojavi na vratih, »ne ve, kaj bo naredila« - lahko bi mu sedla na obraz ali pa zakrpala srajco. Res ne vemo, kaj se je zgodilo v notranjosti njenega stanovanja, Pregl opiše le stanovalca, ki odhaja od Pawline z njeno vizitko, na kateri piše »BIČ IN NIT.« Prav ta besedna igra, seveda premetanka naslova Sartrovega znamenitega dela eksistencialistične filozofije Bit in nič, osmisli celotno zgodbo, nanaša se namreč na svobodno voljo ženske – ta na začetku razmišlja, da je to, kar bo storila s svojim telesom, popolnoma v njenih rokah; pa tudi na dejstvo, da je mogoče oboje – sedanje na obraz (bič) in krpanje srajce (nit).

 

Živa Bončina je napisala nekoliko humoren tekst o adolescentu, ki ima samega sebe (seveda) za skoraj odraslega, z življenjsko pomembnimi odločitvami, kot je izbira deodoranta, pa poskuša kompenzirati za področja, kjer bi dejansko moral biti odgovoren, npr. ob pogovoru z očetom. Zgodba sicer ne ponuja nič novega, tudi prikaz adolescenta je precej tipičen, vendar pa vseeno prav zaradi rahle problematizacije družinskih odnosov vsebuje poglobljeno noto, ki denimo umanjka v Julijinem in Iztokovem tekstu.

 

Iztok Jereb se je odločil za prikaz spletnih zmenkarij. Upokojenec Janez na spletnem portalu objavi sliko svojega sina, utaji več kot dvajset let in se dogovori za zmenek z Majdo. Medtem ko jo doma nestrpno čaka, se poškoduje, sreča v nesreči pa je, da Majda tako ali tako ne pride. Iztokova zgodba je sicer korektno napisana (žirija se je strinjala, da je uspešno prikazal atmosfero v krogih ljudi v zrelih letih, kamor se uvrščata tudi Janez in njegov kolega), vendar gre za situacijsko komiko, ki na koncu nekoliko zvodeni, bralec pa od zgodbe odnese bolj malo.

 

Pričakovano sta se žirija in občinstvo strinjala, da prvo mesto pripade Arjanu Preglu. Poleg njega se je v polfinale uvrstila tudi Živa Bončina, za katero je žirija sicer pripomnila, da je njeni zgodbi malo manjkalo do tega, da bi bila res efektivna, se jim je pa vseeno zdela dovolj simpatična. Publika je, po drugi strani, drugo mesto namenila Iztoku Jerebu, ki ga je Arjan prehitel samo za en sam glas in je tako za las zgrešil uvrstitev v polfinale. Tako pač je – sicer pa so se udeleženci Urnih zgodb do sedaj gotovo že navadili, da je boj za obstanek vedno trd.

 

Lara Paukovič

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.