Prostitucija, ontologija in salonitka - Andrej Tomažin: Stramorjevi koraki. Litera, 2014

Uporabniška ocena: / 7
SkromnoOdlično 

korakiPrvenca, ki je izšel v lanskem letu, se je mladi pisec proze in poezije, Andrej Tomažin, lotil v romanesknem zagonu, osredotočen na poznano, domače okolje slovenskega podeželja. Tekom ustvarjanja se je načrtovana struktura rahljala in končno izoblikovala v nekakšen roman v zgodbah (kot je proces in končni izdelek opisal pisec sam) oz. fragmentarni roman (če uporabim izraz, ki ga je Ana Geršak pripisala Nočnim pokrajinam Gabriele Babnik). A s to opredelitvijo se (spet) pojavi neenotnost, skoraj problem določanja književne zvrsti, saj Stramorjeve korake bibliografski sistem uvršča med kratke zgodbe. Slednje poleg romanov nasičujejo literarni prostor, izčrpavajo njegove izrazne možnosti in čakajo na svež odmik, inovativne mešanice obeh ali sploh neobremenjenost s »predalčkanjem«. Glede na ustaljenost in prevlado romana in kratke zgodbe v današnji literaturi je pojav alternativ, ki odklanjajo mejo med njima in podajajo nove smernice v pisanju, pomemben in predstavlja potencialno bolj učinkovit izraz.

 Avtor se je na samosvoj način izrazil tudi skozi vsebino in drzno posegel v ruralno območje. S približevanjem kmečki povesti je Tomažinov prvenec svojevrsten fenomen in hkrati presežek tradicionalnih del, ki pripadajo tovrstnemu kupu čtiva, ki je na naših tleh nastajalo predvsem v 19. stoletju. S suvereno umestitvijo v pokrajino in preciznimi opisi dogajanja v samooklicanih vaških pivnicah, jamah in prostranih, domala mističnih gozdovih, shrambah polnih ozimnice in hladnih spalnicah vdovcev ter prostitutk, se bralcu že od prvih strani dalje vseskozi zastavlja vprašanje avtobiografskega deleža. Čar skrivnostnega razmerja med pisateljevim zasebnim življenjem in vnosom le-tega v opus nam bo vselej prikrit. Tudi po pogovoru s Tomažinom je mogoče potrditi le dejstvo, da je popisal njemu najbolje poznano okolje, katerega del ni več in mu omogoča poleg izkušenj in vpogleda v na videz primitivno ustaljenost pijanih kmetov in zlorabljenih žensk tudi določeno kritično distanco.

 

Osnovno gonilo Stramorjevih korakov je, če se navežem na spremno besedo Muanisa Sinanovića, opis dogajanja, sestavljenega iz protagonistove zavesti in zunanjih okoliščin. Seznani nas z blagimi, mestoma poetičnimi vtisi iz vasi blizu Drave, zasavskih polj in končno bregov ob Neretvi, ki so v popolnem kontrastu z začetno vrženostjo v krutost, primitivizem in izprijenost Njega in Nje. Protagonista prve zgodbe sta bila ustvarjena najprej in hipoma presuneta bralca. Usodi Dolgega (povprečnega kmeta, ki si želi umreti) in Anke (hrome deklice, slikarke, ki je ponižna žrtev domače javne kolibe in priča materinim orgazmom) je Tomažin izpostavil javnosti že v samostojnih objavah za revijo Literatura, zdaj pa ju je vključil v zapleten krožni preplet posameznih fragmentov. Ti pravzaprav spominjajo na lebdenje skozi folklorno izročilo bak, ciganov in davno umrlih prednikov.


Ne gre za začrtane življenjske zgodbe, niti natančno opredeljene vezi med osebami, temveč zgolj za subtilno prehajanje iz delčkov dogodkov. Povezuje jih mreža asociacij, mehanizem, ki nakazuje večplastnost bivanja izven urbanih središč, kjer cveti prodajanje viljamovke, sadjevca in ženskih teles. Trkanje dežja po salonitnih kritinah spremljajo sečnje dreves, posilstva, tepež nasilnih mož, nalaganje gnoja na vozove, zavistni pogledi na sosedov traktor ali ženo … Aluzije na smrt, filozofski namigi in stalno prevpraševanje v oklepajih bogatijo tekst in potrjujejo kompleksnost obstoja kmetstva, ki velja za idiotsko skupino brez prave identitete.


Tomažin v prvencu ovrže stereotipno mnenje, da o globljih, zapletenih, celo filozofskih vprašanjih lahko razmišlja le človek z intelektualno širino. To mu uspe tudi s prepričljivimi detajli (oranžen pramen transvestitovih las, ki odvrača potencialne stranke – tovornjakarje, ki si poželijo zadovoljitve in izbirajo med dvema vrstama ob cesti stoječih prostitutk) in podrobnimi tehničnimi opisi (rezanje kumine ob kuhanju marmelade), ki ustavljajo že tako nejasen zgodbeni lok. Njihova vloga je aktivacija bralca, da se postopoma sooča z danimi situacijami in ima med njihovim nizanjem čas za premislek.

 

Za delo so značilni intuitivni preskoki, pretiravanje in transhistoričnost. Dogajanje je težko časovno umestiti, vendar po tem niti ni potrebe. Mimetičnost v Stramorjevih korakih pade, prav tako pa na videz postmodernistični postopki ne postavljajo v ospredje vprašanja resnice, saj je ta dandanes izrazito pluralizirana. Cilj je torej nagovor bralca, da v sebi išče bistvo, si sam interpretira objektivni svet in o njem kritično presoja. Zgodbe lahko bere povsem samostojno, vendar najkasneje na koncu ugotovi, da obstaja rdeča nit (beg slovenskega vojaka iz JLA leta 1991), ki mojstrsko poveže korake znotraj zadnjih petdesetih let, ki se sprva zdijo ločeni, oziroma se le nežno stikajo na podlagi asociacij.

 

Izvirni pristop k obravnavi teme je pohvalen, tako kot stilistična preigravanja, vpletanje pozabljenih ljudi in predvsem dopuščanje nešteto možnih razlag. Delo se sicer (predvidevam) ne bo znašlo na seznamu priporočene literature, verjetno zaradi vsestranske hermetičnosti, vendar je napisano z izjemnim občutkom za jezik (ki dandanes ni več samoumeven) in zahteva celostno obravnavo ter pozornega bralca, čigar vztrajnost in vzporedno blodenje po zapisanem in lastnih spominih, mislih, izkušnjah, strahovih, bo zanesljivo poplačano.

 

 

Urška Gabrič

 

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.