Ko se nazadnje vse izide, ko je na koncu vse prav - Sebastijan Pregelj: Kronika pozabljanja. Goga, 2014 (Zarja Vršič)

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

kronika»Spomini so samo igra, večinoma nedolžna«, pravi protagonist Pregljevega novega romana Kronika pozabljanja. Glede na to, da gre za starca z demenco, trditvi o »nedolžni igri« zlahka verjamemo. Kot sam pravi, je njegovim spominom skupno predvsem to, da so začeli z leti spreminjati barve in oblike, kakšen trenutek ga zapustijo, a se potem hitro spet vrnejo. Morda malce preoblikovani, a vseeno.

Nekako v tem stilu poteka tudi rdeča nit romana; kmalu namreč ugotovimo, da se za na videz koherentno prvoosebno pripovedjo o življenju glavnega junaka v domu za starejše občane v resnici skriva kopica reči, za katere ne vemo, ali so se sploh zgodile, in ali ne gre nemara bolj za nekakšne sanje, domišljanja, »preoblikovane« spomine ali pa celo za kombinacijo vsega trojega. Osemdesetletni protagonist se tega sicer zaveda in nam (pa tudi sam sebi) dopoveduje, da je to popolnoma normalno, a je ob tem vsakič znova šokiran.

 

Podoben odnos ima junak tudi do drugih reči, ki jih s seboj prinese staranje. Že takoj na začetku lahko iz načina, kako opisuje druge prebivalce doma upokojencev, ugotovimo, da sebe nikakor ne meče v isti koš. »Ljudje tukaj neprestano javkajo, da jih boli zadnjik in ščipa v drobu, da se jim trese glava, da so hitro zadihani in da jim srce ob najmanjšem naporu udarja nenavadno močno, hkrati pa se pojavljata vrtoglavica in občutek, da izgubljajo zavest. Kako pa naj bi se počutili?! Bi se radi počutili kot pri dvajsetih, tridesetih?! Bi se radi počutili kot pri štiridesetih, petdesetih? Samo tečni, razvajeni starci so,« ugotavlja protagonist. Sam pravi, da »življenje ni slabo«, v domu ima vse, kar potrebuje, osebje je prijazno, rodil se je na »dobri« strani sveta, imel je lepo življenje, katerega dokaz so številni lepi spomini (pa pustimo ob strani že zgoraj omenjeno dejstvo, da morda sploh ne gre za prave spomine). Tudi ko omenja strah pred smrtjo, ki slej ko prej okuži vse starejše, ko se začenjajo zavedati, da je dom za upokojence po vsej verjetnosti njihova zadnja postaja pred večnim počitkom, pri njem samem vsaj na začetku ne dobimo občutka, da bi tudi njega morilo kaj podobnega. Vsaj na začetku, pravim. Kajti bolje kot ga spoznavamo, bolj ugotavljamo, da tudi on sam ni čisto neobčutljiv za vprašanja, ki napočijo, ko se človek postara. Kakor drugi tudi sam razmišlja o smrti in se sprašuje o tistih, ki jih je že vzela s seboj. Najbolj od vsega, kot prizna, pa ga je strah nebogljenosti in dejstva, da bi bil v svojem življenju zgolj pasiven opazovalec. Zaveda se minevanja časa, vrača se v preteklost in razmišlja, kako bi bilo, če bi še enkrat živel, če bi se v otroško telo rodil z izkušnjami starca in podobno.


Tako pravzaprav ne moremo reči, da nam roman ponuja kakršen koli nov pogled na »biti upokojenec«, saj – kot smo videli – junaka v bistvu tarejo iste vrste problemi kot pa vse druge ljudi, ki se starajo. Realno gledano bi bilo tudi zelo nenavadno, če ga ne bi. Vsekakor pa se minevanju časa protagonist upre na svojevrsten način, s pogumno odločitvijo, da proda vse svoje imetje in zgradi »dom za tiste, ki ga nimajo«. Čemu tako nenavaden preobrat? Odločitev naj bi prišla od zunaj, in sicer s strani neznanega moškega, ki starca sprva ogovori na klopi pri otroškem igrišču, kasneje pa ga obiskuje celo v sobi in celo v sanjah, vsakič pa mu govori o istih stvareh. Se je postaral v dobrega človeka? Misli, da ima zaradi starosti pravico živeti v prepričanju, da ne more ničesar več narediti? Vse do konca romana nismo prepričani, kdo bi neznani obiskovalec sploh lahko bil. Gre za resnično osebo, ki pa jo je malce po svoje prikrojila starčeva demenca (pojavlja se namreč v nekaterih nepovezanih spominih, kjer je vedno iste starosti)? Bi moški lahko poosebljal junakovo vest? Pravzaprav je pomembneje od tega, kdo moški sploh je, to, kar mu hoče dopovedati. Da, spomini so lahko nedolžna igra, dokler igramo vlogo nebogljenega in dementnega starca, ampak zanje moramo na neki točki prevzeti odgovornost. Nasprotno s tem, kar pravi protagonist na začetku, nismo nikoli dovolj stari, da bi si lahko (demenci navkljub) privoščili le dobre spomine.

 

Druga za junaka pomembna oseba v romanu pa je Konstanca, ženska, ki se na novo priseli v sosednje stanovanje. Ideja o domu za priseljence je konkretno njena; o njej sanja, kasneje pa jo zaupa tudi junaku. Ne nauči pa ga le, da ni nikoli prepozno za dobra dejanja, ampak da to velja tudi za ljubezen.

 

Pregelj pripoved v Kroniki gradi s tenkočutnim poetičnim slogom, ki daje občutek počasnega in umirjenega pretakanja časa, kot ga doživlja protagonist romana. Še posebej topli in lirični so deli, v katerih se junak spominja materine razlage, da je »oni svet« pravzaprav vrt za babičino hišo, ali pa očetove misli, da po smrti vsi postanemo zvezde na nebu. Slednja pomirja junaka ob njegovi smrti, katero mu – po njegovih lastnih besedah – zavidajo vsi prebivalci doma; umre namreč v spanju.

 

Zanimivo je tudi vprašanje zgradbe; roman se namreč začne in konča z junakovo smrtjo. V prvem delu je skozi njegove lastne oči opisan njegov pogreb, ki mu prisostvujejo ostale osebe iz romana, najsi bodo resnične ali izmišljene. Situacija pravzaprav ni niti malo žalobna, saj je opisana z določeno mero distance in humorja: socialno delavko Vesno tišči lulat, odvetnik razmišlja, kako bi zapeljal Konstančino hči, upokojenci pa se nelagodno prestopajo, saj jih je strah smrti. Drugi in tretji del govorita o življenju v domu upokojencev in proti koncu tudi o izgradnji »doma za tiste, ki ga nimajo«. V zadnjem, četrtem delu pa vlogo pripovedovalca in fokalizatorja prevzame neznani moški, ki je bil ob starcu celo ob njegovi zadnji uri. Roman se konča s podobami pomladi in prebujajočega se življenja v naravi, v kar se iztečejo tudi njegove zadnje besede, ki jih nameni starcu: »Si življenje, kot je.«


Starčeva smrt postane tako nekaj preprostega in skorajda igrivega, takšna, kot so po njegovih besedah z leti vse stvari. Ko je še živel, mu je zadostovalo, da so njegova okna gledala na vzhod in je lahko vsako jutro opazoval, kako se rojeva dan. Konec življenja dočaka v prav takšni pravljični preprostosti, ko v sanjah s Konstanco v zvezdnati noči na črnem konju jezdi po travniku, polnem rož. V tem prizoru pa nenazadnje slišimo tudi odmev uvodnega stavka v romanu: »Nazadnje se po navadi vse nekako izide. Na koncu je navadno vse nekako prav«.

 

 Zarja Vršič

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.