Potovanje v besedi in sliki - Dušan Šarotar: Panorama. Študentska založba, 2014 (Ana Lorger)

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

panoramaŽe sam naslov novega romana Dušana Šarotarja je medbesedilno nanašanje na razstavo Panorama nemškega umetnika Gerharda Richterja, ki prikazuje mešanico različnih slikarskih tehnik, idej, fotografij, portretov ter pokrajin in s tem sestavi množico različnih načinov izraza, zgodb in občutij. Tudi roman spominja na nekaj takšnega; glavni junak, verjetno avtorjev alter-ego, se odpravi na pot vse do Irske, nato se znajde v Belgiji, Ljubljani in na koncu v Sarajevu, vmes pa trči ob zanimive zgodbe ljudi, ki jih povezuje skupna življenjska pot. Da v bralcu vzbudi vizualno estetsko doživljanje zgodbo dopolnjujejo še fotografije, katerih avtor je Šarotar sam. 

 

Glavnemu junaku pot po sivi Irski, za katero se zdi, da se v deževju pripravlja na vesoljni potop, popestri zgodba albanskega priseljenca Gjinija in Američanke Jane, v Belgiji mu o izgubljenem materinem jeziku in domotožju toži Spomenka, profesorica književnosti, priseljenka iz bivše Jugoslavije, nato se njeni pripovedi priključi še zgodba neznane poslušalke iz literarnega večera. V Sarajevu filozof Senadin spregovori nekaj besed o iskanju jezika in želji po tem, da bi se ta dvignil nad telo, njegova žena Ita pa opisuje svoj beg iz tega mesta v času vojne. Vse zgodbe so zavite v melanholijo in prikazujejo življenja emigrantov, ki se ne morejo vključiti v svojo okolico, kot bi si želeli. Kljub izrazito globaliziranem svetu in kratkim razdaljam, na katere pripovedovalec nenehno opozarja, se emigranti počutijo kot tujci (in ne prebivalci skupnega sveta), ki se jim zdi, da je njihov jezik daleč stran in ga ne bodo nikoli več mogli obuditi.

 

Zgodbe literarnih junakov poveže z begunsko opatinjo Benediktinskega reda Mauro Ostyn, saj je tudi ona morala s svojimi benediktinskimi sestrami zapustiti porušen samostan in se podati na pot v iskanju novega doma. Z njeno zgodbo še posebej simpatizira Jane. Kljub temu pa se problematike preseljevanja avtor le dotakne. Poleg tega omeni,da je Maura v potovanju iskala resnico in prav v tem delu se kot bralka sprašujem, ali ni morda ravno nasprotno; resnica nas ne čaka nekje zunaj, skrita in nevidna, temveč, jo nenehno ustvarjamo. To bi lahko povezali tudi z navdihom, ki ga junak romana išče v zunanjem svetu, namesto, da bi se zazrl vase. Tako deluje roman kot navaden posnetek in dokumentacija dogodkov, s čimer se približuje potopisu, kar pa zmanjšuje njegovo umetniško vrednost, izvirnost in domišljijsko moč.

 

Pa vendar je slog pisanja zelo izviren, a hkrati težko razumljiv ter berljiv, saj so stavki včasih dolgi tudi več kakor eno stran. Glavni junak se nenehno spominja izpovedi, ki jih je slišal na potovanju in, ki jih izražajo junaki v asociacijah in toku zavesti. Ker si glavni junak zapomni pravzaprav čisto vsako besedo, ki jo je izrekla kakšna oseba se zdi, kakor, da teh oseb na potovanju sploh ni srečal, ampak ustvarjajo njegov lastni jaz, zgodbe, ki jih ima pripovedovalec sam v mislih. Poleg tega dogajanje ne poteka linearno, pripovedovalec se vrača v prejšnje zgodbe in kraje, tako da potovanje ni pot od točke do točke, temveč mrežna povezava vseh smeri. Tako ustvari občutek, da res ne gre za klasično zgodbo, ki bi temeljila na vzročnosti in jasnosti, temveč za hkraten posnetek vseh zgodb, ki so se odvrtele v pripovedovalčevih mislih, kar je zelo inovativno in zanimivo. Toda tok pripovedovanja nenehno prekinjajo fotografije, ki pa so na določenih mestih zelo moteče, saj prekinjajo tok mišljenja, razen tega pa niso preveč izvirne. Poleg tega je opis pokrajine izjemno podroben in fotografije zraven njih delujejo vsiljivo, kakor, da bi avtor želel preprečiti, da si slučajno bralec ne bi predstavljal česa drugega.

 

Medbesedilnost se ne pojavi le v naslovu in s fotografijami, nenehno je prisotna v citatih Borisa A. Novaka, v omenjanju nezavednega in lacanovske psihoanalize, v motivih in temah Iva Andrića, omenja pa še veliko drugih avtorjev iz držav bivše Jugoslavije, za katere priseljenci trdijo, da so se po razpadu skupne države razgubili v poplavi tujih imen.

 

Dozdeva se, da avtor začenja odpirati teme, kot so problematika jezika, izguba države, iskanje navdiha, a se do njih ne opredeli niti jih ne razširi, temveč jih pusti preveč odprte, nedorečene. Tako zgodba ne doživi pravega zaključka, prav nasprotno; po Spomenkini pripovedi se roman nasilno konča, kot bralko pa mi, kljub izvirnem načinu pripovedovanja, pusti le bežen vtis.

 

Ana Lorger

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.