Pot v prihodnost - Vladimir Vojnovič: Moskva 2042. Goga, 2015, prevod: Lijana Dejak (Tanja Božič)

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

Moskva2042Dandanes si je zaradi hitrega tehnološkega napredka ter vse slabših razmer v družbi težko predstavljati, kako bo življenje izgledalo čez 60 let. A ravno takšen literarni vpogled v prihodnost si je zamislil ruski pisatelj Vladimir Vojnovič, katerega roman Moskva 2042 je letos, kar 29 let po dejanskem nastanku (pisatelj ga je namreč napisal leta 1986), v prevodu Lijane Dejak izšel pri založbi Goga. Vzrokov za prevod zagotovo ne manjka, saj se vsebina romana nanaša na politično sfero Rusije v prihodnosti, ki naj bi zgradila popoln komunistični sistem. Upoštevajoč njeno trenutno vlogo tako v Ukrajini kot v odnosu do drugih evropskih držav ter zmago levičarske stranke Siriza na zadnjih grških parlamentarnih volitvah, je razvidno, da tematika knjige, ki je bolj ali manj refleksija takratnih sovjetskih razmer, znova pridobiva na aktualnosti.

 


Dogajanje se, kot je že v naslovu razvidno, večinoma odvija v Moskvi leta 2042, kamor se iz šestdeset let »mlajšega« Münchna nameni disidentski ruski pisatelj in hkrati prvoosebni pripovedovalec, Vitalij Nikitič. Še pred samim potovanjem je skozi njegovo pripoved predstavljen skrajno nenavadni prozaist Sim Karnevalov Simič, katerega vloga je vse do konca zelo nejasna. V prvem delu romana mu avtor posveti veliko pozornosti, a ga vse do zadnjih poglavij, v katerih se izkaže, da je za idejo romana zelo pomemben, skorajda ne omenja. Tok pripovedi se namreč preusmeri na opisovanje Moskve ter življenja v njej. Le-to je popolnoma podrejeno enoumju komunistične oblasti, bolj znane kot KPDV (komunistična partija državne varnosti), ki je vodena s strani Genialisima, ki se na vrh povzpne po avgustovski revoluciji, njegov lik pa je karikatura bivših Sovjetskih voditeljev (zaradi svojih skrajnih političnih potez ga lahko primerjamo celo s Stalinom).


V družbi v kateri naj bi bili popolnoma ukinjeni nepotizem, birokratizem, podkupovanja in individualizem, so tudi človeške potrebe le družbeno koristna nuja. Obstoj prebivalcev Moskorepa (porevolucionarne Moskve) namreč temelji na oddajanju sekundarnega produkta tj. svojih lastnih iztrebkov, v zameno pa dobijo dovolilnico za uporabo tuša, prehrano, zdravstveno nego ter zadovoljevanje ostalih življenjskih potreb. Sekundarne produkte tvorijo predvsem človeški izločki, medtem ko primarni produkt predstavlja hrano. Zaradi Genialisimove posebne logike izenačevanja primarnega in sekundarnega ter popolne reciklaže sekundarnega produkta se prebivalci ruske prestolnice z izjemo priviligiranih, ne morejo izogniti prehranjevanju s svojimi lastnimi iztrebki.


Avtor tak sistem poimenuje kar »drekokracija« in ni potrebno veliko razmisleka, da ugotovimo, da taka oznaka ne leti samo na dobesedno uporabnost človeških izločkov, temveč je tudi metafora za gnilobo in grozljivost upovedanega političnega sistema. Življenje se vrti okoli čaščenja kulta vodje ter ponavljanja parol, izrečenih s strani pomembnih državnih uradnikov. Zgodba je vsebinsko zanimiva, satirično zasnovana, opisi stanja v prihodnosti pa karikirajo družbene razmere v Sovjetski zvezi, v kateri se je leta 1986 komunistična oblast že začela krhati.


Slog je živahen, sproščen in lahkoten, slednji pridevnik pa bi lahko uporabila tudi za opis satiričnosti kot postopka v Moskvi 2042, saj kljub nazorno nakazanem smešenju (kot sta denimo gesta zvezdenja namesto križanja ali pa obvezno striženje pozimi zaradi državnih potreb – tudi lasje so namreč sekundarni produkt) romanu umanjka ostrine, zaradi česar ne pusti želenega efekta kritičnosti, marveč ga omeji na humornost, ki pa večinoma ni idejno podprta oz. je neprepričljiva.


Že zaradi samega potovanja v prihodnost ali čudežnih elementov kot sta eliksir večnega življenja in branje misli je to knjiga, za katero pripovedovalec trdi, da spada pod žanr znanstvene-fantastike, sama pa bi se s to trditvijo strinjala. Žal so ti elementi uporabljeni bolj za potrebe privlačnosti zgodbe kot pa za sporočilo, zato je raven pripovedi omejena na površinskost, ki jo rešujejo občasno odkrito poglobljena kratka razmišljanja, kjer avtor problematizira vlogo posameznika v družbi ter vpliv množic oz. ljudstva na njegova razmišljanja.


Še pred branjem pa se zaradi naslova romana nisem mogla izogniti misli na morebitno primerjavo z Orwellovo distopijo 1984, a sem že po nekaj poglavjih ugotovila, da podobnosti, z izjemo Genialisima in Velikega brata ter splošnih značilnosti totalitarnega sistema, ni veliko, saj gre pri 1984 za idejno mnogo bolj kompleksno delo. Do razlik pride že pri oznaki oseb. V romanu Vladimirja Vojnoviča so te opisane dokaj nepristno, enolično, kažejo namreč le slepo ljubezen do vodje in Moskve, so brez poglobljenih karakternih lastnosti, zaradi česar delujejo zelo mehanizirano, šele na koncu pa se izkaže, da so pravzaprav pristaši osovraženega pisatelja Simiča in njegovih idej o monarhistični ureditvi Sovjetske zveze, katere vladar naj bi bil on sam. Pogosto sklicevanje na njegova mnoga literarna dela, ki te zamisli izražajo, čeprav nam pripovedovalec njihove vsebine vse do konca ne zaupa, so konfuzna, saj pri branju nisem imela občutka, kakšen je njihov (in posledično Simičev) vpliv na razvoj dogajanja v zgodbi.


Kljub tem da Karnevalovi načrti vse do konca niso eksplicitno pojasnjeni, je število aluzij o njihovem pomenu veliko (neprestano poudarjanje pomembnosti in popularnosti njegovih knjig), prav tako pa je veliko (nepotrebnega) opisovanja, prva polovica romana se namreč osredotoča na pripovedovalčevo doživljanje čudaškega in samovšečnega Simiča, nato pa slednji ni več omenjen vse do razpleta zgodbe. Njegova odsotnost je glede na dejstvo, da je del Vitalijevega realnega življenja (torej tistega, ki se odvija v letu 1982) povsem logična, toliko manj pa je zato razumljivo, zakaj pripovedovalec v nadaljevanju o tem nenavadnem pisatelju ne razmišlja, ga ne omenja oz. ga naglo vključi šele na koncu.


A kljub malce nejasni funkciji dotičnega, je sproščen način pripovedovanja tisto, kar vdahne romanu neko simpatično naklonjenost do pripovedovalca, četudi je prisotnega kar nekaj dolgovezenja, s čimer si je Vojnovič najbrž le prizadeval čimbolj opisati »prihodnost«., kar pa mu je – priznajmo – tudi uspelo.


Tako ali drugače; leta 2042 se moram spomniti na to knjigo in primerjati njene napovedi z aktualnimi razmerami v Moskvi. Kdo ve, morda pa se tako kot je v današnjem svetu »zaživel« Veliki brat (sicer v obliki resničnostnega šova), pojavi tudi čisto prava različica Genialisma?

 

Tanja Božič

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.