Izgubljeno v sivem povprečju - Evald Flisar: Tam me boš našel. KUD Sodobnost International, 2014. (Lara Paukovič)

Uporabniška ocena: / 6
SkromnoOdlično 

TamMeBosNaselKer so nedavno razglasili zadnjih pet finalistov za kresnika, je že jasno, da Evald Flisar, ki je bil z romanom Tam me boš našel sicer uvrščen med deseterico, najbolj prestižne slovenske literarne nagrade niti letos ne bo dobil. Lani mu je med peterico sicer uspelo priti z romanom Začarani Odisej, ki precej zvesto sledi njegovemu literarnemu opusu. Vajeni smo namreč, da se Flisarjevim junakom dogajajo nenavadne stvari, kar ni nujno slabo, vseeno pa očitno nikoli ni dovolj, da bi bil njegov roman razglašen za roman leta. A Tam me boš našel je na prvi pogled drugačno delo, glavni junak je namreč povsem običajen zdravnik srednjih let, ki se zaplete v razmerje z mlajšo pacientko, kar mu korenito spremeni življenje. Vsekakor situacija, s katero se bralci lažje poistovetimo (za razliko od izgube identitete v Začaranem Odiseju ali diagnoze neozdravljive bolezni, ki junaka popelje v New York, v Opazovalcu). Kaj torej umanjka tukaj?

 

Za začetek morda velja omeniti dejstvo, da je razmerje med zdravnikom in pacientko ne glede na to, da gre za bolj verjeten scenarij od zgoraj omenjenih, kliše, s klišeji pa velja postopati previdno. Flisar ni izbral najbolj ustrezne poti. Njegov romaneskni junak, doktor Plečnik, že vrsto let vztraja v zakonu s prav tako sposobno in inteligentno ženo, kjer pa strast ni na prvem mestu, bolj gre za zakon iz dogovora. Ker je bil Plečnik v mladih letih umetniška duša in je celo pisal ljubezenske pesmi, je jasno, da ga to, da mu ni bilo dano doživeti prave, dih jemajoče ljubezni, ljubezni, brez katere ne bi bilo mogoče živeti, precej žre. Po drugi strani je njegova pacientka Natalja nestabilna mlada ženska s težko osebno zgodovino, ki jo k njemu zaradi bolečin v trebuhu pravzaprav usmeri njen psihiater. Kljub živčnim težavam, ki jo pestijo, pa je še vedno bolj polna življenja in energije kakor dr. Plečnik. Med njima celo takoj začuti nekakšno erotično povezavo, ga prične zapeljevati, tudi ko je on še popolnoma hladen (ali pa se vsaj trudi, da bi bil), in morali bi biti resnično nezmožni logičnega sklepanja, če ne bi uganili, da ga vrenje mladostne energije slednjič potegne vase, razumnega človeka, ki bi moral vedeti, da mu skok čez plot, in povrhu še s pacientko, ki ni popolnoma pri sebi, ne bo bistveno olajšal bivanja. Vendar je srce seveda močnejše od razuma, to nam romani o ljubezni sporočajo že od pamtiveka. Zrel moški se tako spusti na nivo najstnika, ki ga prav nič ne moti, da ga njegova nova ljubezen naslavlja z vzdevki, kakršna sta »ljubek bubek« in »pingvinok« (upam, da ni kje na svetu resničnih zaljubljencev, ki bi drug za drugega izbrala takšna imena).

 

Ko se že navadimo na Plečnikovo in Nataljino ljubkovanje, dopisovanje ter spolne igrice, ki si jih rada popestrita s s tretjo osebo, pa razmerje kar naenkrat poči. Natalja odide v Afganistan, k modrecem, ki jo bodo morda ozdravili – in tam jo bo Plečnik našel, če bo to seveda želel. In šele tu se pokaže prava narava romana. V drugi polovici se pripoved, ki je bila na začetku videti kot rahlo stereotipno prikazan preplet usod dveh posameznikov, ki sta vsak na svoj način željna ljubezni, preobrne v tipično »flisarski« maniri – glavna tema postane človek v iskanju nečesa. Konkretno je to tokrat dr. Plečnik v iskanju izgubljene ljubezni, širše pa pravzaprav smisla življenja. In to je prava pomanjkljivost romana – v primeru, da bi se ves čas odvijal tako, kot je bilo nastavljeno v prvem delu, bi lahko rekli, da pogrešamo natančnejšo karakterizacijo likov in bolj izvirno obravnavo tolikokrat literarizirane situacije. A ko se izkaže, kaj bo vodilna tema v resnici, koncept »nenavadnosti« pa zopet skoči na površje, nas neprijetno zadane dejstvo, da je njegov namen pravzaprav globlji: bralcu bi rad posredoval modrosti, ki jih je ta žal prevečkrat slišal. To je Flisar sicer, kot že rečeno, že počel v nekaterih svojih najuspešnejših romanih, vendar na precej bolj spreten način.

 

Tako kot se glavni junak Evald v Čarovnikovem vajencu sreča z Jonogando, tudi dr. Plečnik v Tam me boš našel malo po prihodu v Afganistan dobi vodiča, mlajšega Kušala Kana (ki je pravzaprav, kakopak, njegov duhovni vodnik). Ponovno ga oplazi celo ljubezen, vse to pa so le stopnice, ki vodijo do višjih spoznanj, kakršno je to, da »nič ne visi v praznem in brez posledic, eno dejanje sproži drugo,« resničnost pa je pravzaprav iluzija. Od tega do ugotovitve, da je iluzija tudi samospoznanje, pa je le korak. Flisar torej rahlo ironizira samouresničevanje in pehanje za cilji, ki v resnici ne obstajajo ali pa so, ko jih dosežemo, v nasprotju z našimi pričakovanji, vendar pa svoja spoznanja podaja na popolnoma enak način, kot če bi samospoznavanje dejansko zagovarjal – s kupom nepotrebnih puhlic. Kar je škoda – nesporno dejstvo je namreč, da mu literarnega talenta ne manjka, a ga je tokrat žal usmeril v roman, ki se izgubi v sivem povprečju.

 

Lara Paukovič

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.