Boj za naravo – Naj te ujame. Manja Žugman. Primus, 2018. (Ilustracije Albina Kragelj) Veronika Šoster

Uporabniška ocena: / 4
SkromnoOdlično 

naj-te-ujameHaikuji na Slovenskem nimajo izjemno dolge tradicije, vendar pa so se sploh v zadnjih letih zelo razživeli. Najbolj je zato zaslužen mojster Josip Osti, ki je izdal že konkreten opus haikujev (Majhna pesem, Atrij, Sence kresnic ...), z zbirkama Zima vezilja in Naj bo poleti pa se je pred nekaj leti na to pot podala tudi Svetlana Makarovič. Obenem pa obstaja še veliko manj znanih pesnic in pesnikov, ki se prav tako izražajo skozi to minimalistično japonsko pesniško obliko sedemnajstih zlogov. Ena izmed njih je tudi Manja Žugman, sicer profesorica slovenščine, ki svojo poezijo redno objavlja v literarnih revijah, do zdaj pa je izdala že nekaj zbirk ugank in pesniških zbirk. Njena najnovejša Naj te ujame je zbirka haikujev, v ličnem malem formatu pa jih dopolnjujejo še čudovite slike Albine Kragelj. Glede na to, da je na koncu prostor za kar dve spremni besedi (pod prvo se podpisuje Smiljan Trobiš, pod drugo Marjan Pungartnik) in biografija avtorice, je škoda, da ni vključena tudi predstavitev odlične in večkrat nagrajene slikarke, ki knjigo povzdigne na višjo raven. Leta 2015 je razstavila slike iz serije Abstraktna poezija, kar priča o njenem občutku za povezovanje obeh umetnosti, vidi pa se tudi na vključenih slikah (gre za fotografije njenih slik, ne ilustracije). Gre za posebno energijo, ki je osvobojena okvirjev, poteze čopiča in napisane besede pa se mehko zlijejo v eno. Močne ekspresivne barve so nanešene na debelo in v plasteh, zato izstopijo iz podlage in ustvarjajo prav poseben občutek plastičnosti in živosti.

Prvo vprašanje, ki se zastavi ob branju zbirke, je, ali gre za haikuje ali za senryuje. Razlikujeta se predvsem po tonu, pri čemer je haiku bolj osredotočen na naravo, senryu pa s pogosto satiro komentira družbo in človeško naravo. Trobiševa spremna beseda trdi, da gre pri Žugman za senryuje, a tudi sama narava v smislu klasičnega haikuja je pri njej zelo pogosta, sploh pa je meja med obema oblikama tudi v stroki zelo zabrisana, zato je to debata za širši družbeni prostor, za potrebe kritike pa lahko zaključim, da gre za posrečeno mešanico obojega. Sploh pa je povedno, da je tudi avtorica sama v precepu, saj nekje zapiše: »stika z naravo / že zdavnaj ne najdem več/ poti nazaj ni«. To je zanimivo, saj je smisel haikuja ravno stik z naravo, pa tudi sicer so njeni haikuji polni podob narave, ki se zdijo pristne, nikakor ne distancirane, kot če bi res izgubila stik. Dejansko gre za boj v pesnici sami, s temi verzi pa se opominja, da mora naravne lepote ceniti in ostati pozorna, zato je ta pesniška oblika zanjo popolna.

Pomensko gre za večinoma melanholične ali celo temačne podobe, čeprav jih vmes presekajo tudi svetlejši ali celo bolj navihani odtenki. Kar nekaj je tako imenovanih so what haikujev, ki poante ne obrnejo ali nadgradijo, ampak samo dodatno potrdijo neko stanje: »igra narave / poljub dneva in noči / prva ljubezen«, ali pa: »marjetica ti / ljubi, ne ljubi, ljubi / ne ljubi, ljubi.« Veliko bolj udarijo tisti, ki malo zaobrnejo pomen: »v jezeru sanje ... / na gladini valovi / misel predrzna.« Prav tako se nekateri haikuji ne berejo tekoče, ampak izpadejo nenaravno. To se zgodi, ko se pesnica preveč prilagaja predpisani obliki in so zaradi števila zlogov vključene tudi nepotrebne besede, na primer »v mesečino tam«, »skozenj izgubljaš se ti«, »z njo odhajaš ti«. Na srečo to ni tako pogosto, da bi postalo moteče, samo obliko pa preglasi premišljeno zgrajeno vzdušje, ki temelji na pogostem nočnem dogajanju, kar daje haikujem pridih skrivnostnosti. Tema in svetloba se nenehno bojujeta za pozornost in rojevata pesmi, ki segajo veliko dlje od teh pičlih sedemnajstih zlogov: »na drevesu kos / črno grozdje srčnosti / gnije v temi«.

Bolj od splošnih podob (»luna sanjava / ljubezen podrhtava / budi se nov dan«) pa se pričakovano izkažejo bolj posebni in drznejši poskusi, ki odpirajo prostore za razmislek. Eden izmed takih je »skodelica kave / čakajoč prijatelja / čakajoč Godota«, ki v pičlih nekaj besedah ujame kar dve referenci, najprej na Ivana Cankarja, potem pa še na Samuela Becketta, in v treh vrsticah odpira vprašanje čakanja – kakšno je, zakaj se dogaja, kdo prihaja, kdo čaka in zakaj? Prav tako se izvrstno poveže s haikujem takoj za njim: »srkava kavo / pogrešava bližino / moj e-prijatelj,« ki kompleksno prevprašuje bližino v času sodobnih tehnologij in virtualnih odnosov. Naj te ujame je tako prikupna zbirka, ki ji do izbrušenosti še manjka nekaj zlogov, a vseeno postreže s predirnim pogledom v današnji čas, ko je pisanje haikujev postalo boj za naravo, ki nam vztrajno polzi iz rok.

Informacije o knjigah so dostopne na spletni strani.

 

Avtorica: Veronika Šoster

Deli
 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.