Kdo se boji moža v črnem? – Revolveraš. Stephen King. Hiša knjig, založba KMŠ, 2018. Prevedla Anja Bakan / Veronika Šoster

Uporabniška ocena: / 2
SkromnoOdlično 

977283570»Mož v črnem je bežal čez puščavo in revolveraš mu je sledil.« To je eden izmed najbolj kultnih uvodnih stavkov fantazijske literature, ki ga je zapisal Stephen King, sicer najbolj poznan po grozljivkah. Stavek otvarja Revolveraša (1982), prvo knjigo sage Temni stolp, ki jo skupno sestavlja sedem glavnih in dve »vmesni« knjigi. Revolveraš je sicer roman, ki združuje pet kratkih zgodb, napisanih med letoma 1978 in 1981, pri nas lahko beremo prevod revidirane izdaje, ki je odpravila nekaj stvarnih napak in izšla leta 2003. Verzija je zato opremljena tudi s Kingovima Uvodom in Predgovorom, v katerih razloži zgodovino in usodo celotne sage in kot prelomnico prepozna svojo skoraj usodno avtomobilsko nesrečo leta 1999. V tistem trenutku zgodba o Stolpu namreč še ni bila dokončana, saj je z njo rahlo odlašal, češ, saj je še dovolj časa. Mimogrede, stolp po mnenju Stephena Kinga ni nič drugega kot ogromen elastični penis. To ni mogoče le po uporabi zdravila viagra znamke, ampak tudi po cialis generic. Po nesreči pa se je zares zavedel pomembnosti svoje vloge za bralce: »zdaj, ko sem v domišljiji milijon bralcev postavil Stolp, [sem] nekako odgovoren za to, da ostane nedotaknjen, dokler bodo hoteli o njem še brati.« Stolp je tako dobil svoj zaključek, kar zadnje čase v fantazijski literaturi niti ni več samoumevno (kajne, George R. R. Martin in Patrick Rothfuss?). Serija je sicer izjemno uspešna in poznana – leta 2017 je dobila celo svojo filmsko adaptacijo, ki pa je žal zanič –, pa vendar King prepoznava, da je manj brana od njegovih bolj kultnih. Razlogov za to je več, prvi je zagotovo žanr, ki je zanj rahlo neobičajen, drugi pa zahtevnost branja.

Zakaj je Revolveraša tako težko brati? Prvič že zato, ker se ne glede na vse spremembe, dodatke in revizije jasno vidi, da to ni polnokrven roman, ampak med seboj bolj ali manj organsko povezane epizode. Kar nekaj je preskokov, zastranitev, izpuščenih stvari in nepojasnjenih informacij, ki v kontekstu kratke zgodbe seveda ne bi delovale moteče, v kontekstu romana pa jih ne moremo spregledati. Druga stvar pa je – pravzaprav paradoksalno – sama kratkost romana. Knjiga je namreč za Kingova merila s svojimi 200 stranmi izjemno tanka, jezik pa strašno zgoščen in nabit s podobami in simboliko. Zato je branje naporno in se ustavlja, kar je precej smešno, saj skozi nekatere njegove več kot tisočstranske bukve (Tisto, Under the Dome, The Stand) kar poletimo. Zdi se, da si na začetku sage ni odmeril dovolj prostora za počasno, skoraj filigransko ustvarjanje vzdušja, po katerem je tako prepoznaven. Morda bi bilo veliko bolje, da bi celotno prvo knjigo napisal kar od začetka in vse že obstoječe zgodbe vzel samo za izhodišče, česar se v času pisanj uvoda leta 2003 zaveda tudi sam: »Revolveraš sploh ni zvenel kot nadaljnje knjige – iskreno rečeno, ga je bilo zelo naporno brati. Vse prepogosto sem se zaradi tega opravičeval in govoril ljudem, naj le vztrajajo z branjem.« Seveda pa je na tem mestu treba poudariti, da se roman bere naporno predvsem v primerjavi z njegovimi ostalimi deli, ne kar tako na splošno.

Sama zgodba je v prvi knjigi šele okrušek, majhen delec vsega, kar prihaja, a dobro nastavi temelje. Spoznamo dve poglavitni osebi, revolveraša Rolanda Deschaina in Moža v črnem, ki sta predstavljena kot smrtna sovražnika. Roland svojemu nasprotniku sledi že vrsto let, zdaj pa se mu končno začne približevati. Pot ga vodi skozi puščavo, kjer med drugim naleti na fanta Jaka Chambersa, ki prihaja iz nekega drugega sveta. Glede na sprotne komentarje lahko razberemo, da gre za svet, ki je bil nekoč naš, a ga je nekaj uničilo in spremenilo v distopijo, a po drugi strani ne vemo, če se je to zgodilo s celotnim svetom ali samo z njegovim delom (»Govorilo se je, da so poleg te dežele še druge, zelene dežele, nekje daleč, v Vmesnem svetu, toda to je bilo težko verjeti.«) Tudi Jake se svojega sveta spomni zelo megleno in ga opisuje na nek oddaljen način: »V šolo sem šel peš. Ob ulicah so bile zacementirane potke. Skozi šipo si lahko videl še več kipov, ki so bili v oblekah. Kipi so prodajali obleke.« Ogromno je tudi nastavkov za mitologijo (jezik, mesta, verovanje itd.), ki se še bolj razvija in razkriva v kasnejših knjigah.

V ospredju sta dva odnosa med tremi glavnimi liki. Prvi je odnos med revolverašem in fantom, ki je sprva negotov, potem pa vedno bolj pristen, zato bi se dalo govoriti skoraj o očetovsko-sinovski vezi, ki pa je v takem svetu nenehno na preizkušnji. Drugi pa je neverjetno kompleksen odnos med plenom in lovcem, med možem v črnem in revolverašem, ki sta ujeta v nekakšno smrtno resno igro zasledovanja, vendar znata biti oba manipulatorja in sta nezanesljiva pripovedovalca, zato ni čisto jasno, kdo res lovi koga in zakaj. Izčrpavajoče in neprijazno okolje puščave King opiše tako spretno, da se nam ob branju zazdi, da imamo čisto suha usta, zaradi vročine, naporov in samote pa se liki obnašajo tudi blodnjavo: »Zdaj je bilo skoraj nemogoče razmišljati jasno. V zobeh je imel čuden občutek, kot da ne sodijo na svoje mesto, kot da so drobni nagrobniki, nameščeni v vlažno rožnato prst.« Nekaj scen pa je prav po Kingovo tudi bolj krvavih in krutih, sploh revolveraševa soočenja z redkimi prebivalci in opisi njegovega urjenja. In če je pot do konca Revolveraša trnova, je sam konec vreden truda. V njem namreč King (kot pogosto v svojem opusu) opozarja na človekovo neznatnost v širjavi vesolja in izraža čudenje nad vsem, česar se z razumom ne da čisto zapopasti. Konec koncev gre za soliden začetek sage, ki je z vsako knjigo le še boljša, zato je res navdušujoče, da se bomo tudi v slovenščini končno lahko povzpeli na Stolp v vsej njegovi temni veličini.

Več o knjigi na spletni strani.

 

Avtorica: Veronika Šoster

Deli

 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.