Peščeni planet. Frank Herbert. Založba Sanje, 2018. Prevedel Igor Harb / Špela Sabati

Uporabniška ocena: / 1
SkromnoOdlično 

pesceni planet mv22Lani je kultni roman Franka Herberta Dune po dobrih petdesetih letih od izida končno dočakal prevod v slovenščino. Roman, ki so si ga mnogi zapomnili po fantastičnih citatih (eden izmed bolj znanih je na primer »Ne smem se bati. Strah je morilec razuma. Strah je majhna smrt, ki prinaša popolno uničenje. Soočil se bom z njim. Dovolil mu bom, da me preide in mine. In ko bo mimo, si bom z notranjim očesom ogledal njegovo sled. Kjer je bil nekoč strah, ne bo ničesar. Ostal bom le jaz.«), je že ob izidu leta 1965 dobil veliko priznanj. Še istega leta je prejel nagrado Nebula, eno izmed najprestižnejših nagrad za znanstvenofantastično prozo, le leto kasneje pa si je z Rogerjem Zelaznyjem delil prvo mesto za nagrado Hugo.

Dogajanje romana Dune, v prevodu Peščeni planet, je postavljeno daleč v prihodnost in se dogaja v času, ko človeštvo naseljuje planete izven našega osončja. Vse se začne s padcem rodbine Atreides. Glavni junak romana Paul Atreides je mladenič, rojen le, ker njegova mati ne upošteva pravil evgenike, kakršno načrtno izvajajo. Večidel zgodbe se odvija na planetu Arrakis, peščenemu planetu, kjer je voda tako redka dobrina, da nadomešča denarno sredstvo. Paul in njegova mati Lady Jessica se hitro po prihodu na Arrakis ujameta v maščevalne spletke. Zatočišče najdeta med Fremeni, ljudstvom, ki verjame, da imata Paul in Lady Jessica pomembno vlogo v njihovi prihodnosti. V začetnih delih romana, ko se postopoma gradi svet Arrakisa, roman bralcu predstavi mnogo informacij. Veliko je likov, namigov o tem, kako je urejena družba, kulturnih značilnosti iz vzhoda, arabsko zvenečih imen, podatkov in konceptov, ki jih pisatelj postopoma vpeljuje in bralec počasi odkriva. Takšni namigi se sporadično ponavljajo, praviloma niso hitro razjasnjeni in bralec jih lahko tekom zgodbe razvozlava tudi s pomočjo slovarja na koncu knjige.

Peščeni planet je v grobi osnovi klasična pripoved o rojstvu junaka, v kateri mrgoli arhetipskih likov in podob. Mati junaka je zemeljska, povezana z naravo in duhovnostjo, njena zavest se lahko zliva z zavestjo ostalih, pripada namreč starodavnemu gibanju benegesseritinj in zaradi te moči ima tudi precejšnjo stopnjo vplivanja na druge osebe, zaradi česar je ožigosana kot čarovnica. Njena močna podoba se hitro vtisne v spomin. S svojo avro nekoliko spominja na lik, ki je kasneje dosegel nepredstavljivo večje razsežnosti priljubljenosti – na lik Yode iz Star Wars. Po tem, ko se junak praktično že samo z iniciacijskim obredom preobrazi iz dečka v moža, se večina romanesknega dogajanja odvija v puščavi, kjer se marsikaj kaže kot odsev junakove osebnosti in njegovega notranjega doživljanja.

Pri pisanju o verovanju se je Herbert izognil klasičnim religioznim zgodbam o velikih poplavah in poiskal nauke v popolnem nasprotju – v vročem obdobju pripeke. V Peščenem planetu prikazuje obdobja peklenske suše, kjer je zgolj domorodno ljudstvo Fremenov (angl. Freemen – dobesedno »svobodni možje«) še nekako povezano z naravo in z vodo. Ljudstvo ima v sebi skrajno vzdržljivo moč preživetja in je označeno kot prvinsko, trdoživo, a hkrati privlačno. S tem, ko Herbert opisuje distopično podobo človeštva in njegovega mesta apelira ljudem, naj postanejo naravovarstveno ozaveščeni. Pri tem uporablja prav mučne opise suše, pripeke, puščave in predvsem nenehne žeje, brez možnosti prave potešitve.

V tem, ko se problematiziranje ekologije združuje s filozofskim mišljenjem, je Peščeni planet pionirski. Prijel se ga je renome prvega romana, ki se zares ukvarja s problematiko ekologije. Tudi Tolkien je v svojem pisanju pogosto opisoval industrijska območja brez zelenja ipd., gre za pogost motiv v distopičnih romanih, vendar pa mnogi prav Peščeni planet dojemajo kot prvi roman, ki filozofsko ovrednoti in tematizira ekologijo. V tem pogledu je bil Peščeni planet veliko pred svojim časom, ko slika distopično podobo sveta v prihodnosti, kjer družba uniči svoj planet z lastno požrešnostjo, brezbrižnostjo in pohlepom. Še preden je takšen način razmišljanja začel pridobivati na veljavi, se je začel Herbert »vračati nazaj k naravi«, kjer je videl ne le rešitev, temveč tudi večjo etičnost. Zato si je roman zanimivo ogledati predvsem iz tega stališča in kako je danes, pol stoletja po izidu romana, ta za nas vsebinsko še bolj pomemben. Okoliščine, v katerih trenutno prebivamo na našem planetu, so prišle skoraj do točke brez povratka in če se ne bomo ustavili, je tudi pred nami na tem prenaseljenem planetu peklenska usoda ampak kdo ve – morda se bodo znanstveniki tudi za nas naučili spreminjati urin in znoj v pitno vodo, če nas že ne bodo pojedli puščavski črvi.

Roman je zgodba o pohlepu, maščevanju, družinskih dramah, politiki in želji po moči, ki najprej opisuje podrobnosti padca rodbine Atreides, čez katero se moramo nekoliko prebiti, še posebej, ker so ob nepojasnjenih in neznanih konceptih misli in doživljanja junakov podana na pladnju. Antijunaki so polni nizkotnih nagnjenj in sle po prilastitvi moči, vendar so nekateri izmed njih prav fenomenalno predstavljeni – baron Harkonnen je morda eden izmed najboljših literarnih zlobnežev! Vztrajnost pri zgodbi se poplača, ko pridejo v drugi polovici romana do izraza najbolj fantastični deli zgodbe. Takrat nas zgodba popelje na medgalaktično potovanje in med Fremene, na pustolovščino z jasnovidnimi močmi in seveda – ogromnimi puščavskimi črvi. Le začetek ima kakšnih sto strani predolg uvod v fiktivno podobo človeške prihodnosti, v epopejo na svetu na oddaljenem, trdosrčnem planetu. Močne podobe puščavskih črvov in predvsem neznosnih muk žeje in suhih grl so danes še bolj močne in učinkovite, ker nazorno prikazujejo neko verzijo usode planeta, kjer je višji družbeni sloj zavoljo lastnega užitka, razvajenosti in sle po moči uničil možnost preprostega bivanja.

Ko smo lani dočakali slovenski prevod Peščenega planeta, se je pojavila vseobsegajoča dilema – ugibanje, ali bodo bralci zadovoljni s prevodom romana, ki so ga bili dolga leta vajeni prebirati v originalu in so se navadili zvena, grandioznosti ter dramatičnosti izvirnika. Prevajalec Igor Harb je bil postavljen pred zahtevno nalogo, prevod pa skorajda vnaprej obsojen na plaz kritik in dvomljive predsodke, pa naj bo nehvaležno delo prevajanja dotičnega romana, ki so si ga toliki vzeli za svojega, opravljeno vzorno ali ne. Določeni prijemi, na primer anticipatorno ponavljanje (v izvirniku »Dune. Arrakis. Desert planet.«) v prevodu nimajo tolikšnega efekta, zdi se, kot da teče branje v slovenščini bolj počasi, poslovenjena imena pa zvenijo skoraj bolj tuje oz. nenavadno kot v izvirniku (npr. Truthsayer – Resnicousta), čeprav jih je prevajalec dobro in smiselno uvedel. Izvirno dramatično in izredno eskapistično pa delujejo zapisi iz dnevnikov princese Irulan, klasičen ornament fantazije in znanstvene fantastike, uverture k poglavjem, ki se berejo kot spomini in napovedniki dogajanj hkrati. Morda pa smo s tem, ko je slovenska znanstvena fantastika bogatejša za prevod tega pompoznega romana, spet korak bliže branju znanstvene fantastike v materinščini in temu, da slednja postopoma pridobi enakovredno mesto v žanrski znanstvenofantastični literaturi, četudi bo za to potrebnega še nekaj časa.

Ena izmed zanimivih značilnosti Peščenega planeta je tudi ta, da ni podlegel modnim smernicam svojega časa. Ko je bila knjiga izdana, je bilo izjemno popularno pisati o robotih in avtomatizirani družbi, Herbert pa se je odločil, da se bo osredotočil na antropološki vidik kulture. Raje kot tehnologijo (čeprav je tudi ta dodelana; od hidroblek in vozil, žitnika, kopterjev, itn.) je v zgodbo vključeval zenovsko misel, na kar je gotovo vplivalo njegovo znanstvo s popularnim filozofom in mistikom Alanom Wattsom. Tudi ta aspekt morda bolj nagovarja današnjega bralca, ko se družba masovno opira na tehnologijo, je vse manj fizično in psihološko stabilna, saj se intenzivno prestavlja v virtualni svet in je vse manj metafizična.

Odgovornost nepozornega in slabega odnosa do domačega planeta so korporacije vedno prelagale na nekoga drugega. Vendar narava vedno najde pot. V Peščenem planetu tako, da ustvari pogoje, ki so za človeka skoraj nemogoči. V romanu Herbert skozi lik planetologa Kynesa tudi povsem neposredno zapiše »najpomembnejša naloga ekologije je razumevanje posledic«, ideja, da je treba ljudi ekološko opismenjevat, pa je prisotna tekom celotnega romana. V središče postavi okoljevarstvo in glede tega je izredno političen. K pisanju te velikopotezno zastavljene zgodbe ga je spodbudila serija dogodkov, ki so zaposlovale takratne biologe, ko so iskali rešitev za nepojasnjeno širjenje sipin oz. puščave.

Domišljija Franka Herberta je vredna vsega slovesa. Peščeni planet vsebuje namreč toliko potez prave znanstvene fantastike, kot jih je drugod težko najti. Herbertov roman ima daljnosežne vplive na celotno kulturo znanstvene fantastike. Sodi med tista dela znanstvene fantastike, ki jih (zasluženo) obravnavamo s spoštovanjem, kakršno pritiče klasikam, ob tem pa se ne moremo ogniti temu, da nam misli ne bi zahajale še k drugim kultnim knjigam in filmom. V njem je namreč mogoče opaziti vpliv na večino stvaritev (tako kultne kot tudi sodobne) znanstvene fantastike; od Vojne zvezd, Matrice, Iztrebljevalca, fantazije Malazana, itd. Ko je knjiga po izidu postala uspešnica, je David Lynch po njem posnel (ne preveč uspešen) film, megalomanske namene je imel tudi Jodorovsky (pri snemanju naj bi sodelovala slavna ekipa, od Dalíja, ki je za sodelovanje v filmu zahteval 100 000 dolarjev na uro, Micka Jaggerja, Glorie Swanson do Orsona Wellsa in drugih, glasbo pa bi posneli Pink Floydi), vendar je projekt zaradi previsokih ciljev propadel. Popularni sta bili tudi računalniški igri Dune II in Dune 2000.

V prihajajočem letu bo roman znova doživel filmsko adaptacijo. Po tem, ko so bili predhodni poskusi relativno neuspešni, projekt Jodorovskega pa nedokončan, polagajo oboževalci velike upe na Denisa Villeneuva. Od režiserja, ki se je v preteklosti že dobro spoprijel s filmskimi adaptacijami literarnih del in je posnel na primer filma Prihod in Iztrebljevalec 2049, pa si morda le lahko obetamo prvo pravo epsko doživetje romana na platnu.

Več o knjigi na spletni strani.

 

Avtorica: Špela Sabati

Deli

 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.