Za koga se iz brloga pomoli smrček – Céline Claire. Zavetje. Zala, 2019. Ilustrirala Qin Leng. Prevedla Mateja Seliškar Kenda / Veronika Šoster

Uporabniška ocena: / 3
SkromnoOdlično 

zavetjeFrancoska avtorica Céline Claire se z Zavetjem v slovenščini predstavlja prvič, za slikanico pa se je povezala s Qin Leng, ilustratorko kitajskega porekla, ki živi in dela v Kanadi. Skupaj sta ustvarili prikupno zgodbo o sebičnosti in gostoljubnosti, ki po osnovni premisi spominja na nekatere, ki so se nam že precej usidrale v zavest. Gre namreč za zgodbo o živalih, ki se pripravljajo na hude čase (po navadi zima, tokrat nevihta), kopičijo zaloge in se obnašajo nadvse odgovorno, potem pa med hudo uro nekdo, ki se iz znanih ali neznanih razlogov ni pripravil, ostane zunaj, sredi hude ure, in prosi za pomoč, za zavetje. Tu je že slovenska basen Muren in mravlje, ko brezskrbni muren lenari in se zabava, mravlje pa se marljivo pripravljajo na slabše dni. Potem pa sta seveda zelo sorodni še pravljici Mojca Pokrajculja in Rokavička. Je pa med njimi vseeno kar nekaj bistvenih razlik, h katerim se še vrnem.

Na začetku slikanice vladajo tople barve v rjavkastih in oranžnih odtenkih. Spremljamo namreč več družin gozdnih živali (lisice, zajce, ptičke), ki se zjutraj še vsi zaležani in v pižamah kobacajo iz postelj in pijejo svojo prvo kavo. Vzdušje je spokojno in intimno, živalce pa so neverjetno prikupne. Sploh zato, ker jim ilustratorka doda oblačila, kar v slikanicah ni tako pogosto ali pa ostaja na neki osnovni ravni, tu pa imajo plaščke, srajčke, rutke, predpasnike, šale, bunde, pižame in še kaj. Ker gre za ilustracije z mehkimi potezami, ki niso hiperrealistične, vse skupaj izpade res nežno. Tudi sicer je veliko poudarka na neki domačnosti, v notranjosti brlogov in duplin vidimo slike, ozimnice, krožnike, lonce, knjige itd. Živali se stiskajo, igrajo, kuhajo, vse je tako sproščeno in nasploh prijetno, da bi se človek k njim kar preselil.

Potem pa se zgodi preobrat, saj jih prestraši novica, da se bliža strašen vihar. Barve se spremenijo, ohladijo, preidemo v kovinsko modre in sivkaste odtenke. Pojavita se dve živali, ki sta ostali zunaj, Veliki in Mali brat Medved. Iz interierjev se prestavimo na prosto, kjer vladajo vremenski pojavi, od vetra do snega, zato se primerno spremeni tudi vzdušje. Medvedka hodita od vrat do vrat in v zameno za topel čaj prosita za zavetje, a živali samo prestrašeno gledajo skozi line in ju zavračajo. Tujca jim namreč predstavljata grožnjo, in tu je tista razlika med to knjigo in že omenjenimi. Pri Mojci Pokrajculji in Rokavički gre za gostoljubnost brez razloga, in prijaznosti in solidarnosti, čeprav se zgodbi končata drugače, pri Murnu in mravljah pa gre res za podobno sovražno sprejemanj, a vsaj z razlogom – mravlje so namreč murna nenehno svarile, naj se pripravi, a jim ni prisluhnil in se je raje zabaval, medtem ko so one trdo delale. Pri zavetju pa gre za odklanjanje pomoči brez razloga, saj živali ne vedo, zakaj sta tujca ostala zunaj, in tu se kaže simptom dobe, ko se je strah pred tujci okrepil, kar s seboj prinaša manj sprejemanja in več zapiranja v lastne brloge. Zdi se, da razlogov pač ne potrebujemo več, če je nekdo prišlek, naj tako tudi ostane, in zato je Zavetje pomembna slikanica, saj opozarja na velik družbeni problem. Domačinov namreč sploh ne zanimata dovolj, da bi se potrudili izvedeti kontekst ali ju vsaj vprašali, zakaj sta ostala v nevihti, pomembno je le, da so sami na varnem in da uspešno ubranijo svoj teritorij, kar je res šokantno.

Zelo poveden je tudi kontrast med njuno skromno prošnjo (piškot v zameno za čaj) in živalmi, ki grabežljivo in sebično branijo cele skladovnice hrane. S tem Zavetje pokaže, kako se je razmerje med revnimi in bogatimi povečalo in doseglo neslutene razsežnosti. Vseeno pa se zgodba konča pozitivno, saj se situacija obrne in iznajdljiva severna medveda, ki si zgradita iglu, k sebi sprejmeta lisičjo družino, ki jim stanovanje zasuje. Škoda je le, da se avtorica čisto na koncu odloči za neposredno razlago nauka: »In tako sta neke viharne noči, ko je luna bedela za oblaki, dva tujca sprejela neznance v svoje skromno domovanje.« In to ne glede na to, da je prej z zgodbo in situacijo vse to prikazala čisto jasno in zadostno. Lepo pa je, da se druščina na koncu poveže in se slikanica konča optimistično, pa tudi to, da se prvi stik sprejemanja zgodi s strani mladega lisjačka, ki se mu zdi tako apriorno zavračanje pač malo sumljivo. Mladi imajo pač manj predsodkov in vedo, da je za koga vseeno vredno iz brloga pomoliti smrček, pa čeprav bo nanj padla kakšna snežinka ali dve.

Informacije o knjigi so dostopne na spletni strani.

Avtorica: Veronika Šoster

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.