Prijazen pozdrav ozaveščanju – Brendan Wenzel. Vsi so videli mačko & Živijo, živijo. Grlica, 2018. Prevedli Aleksandra Kocmut in Janja Remškar. / Veronika Šoster

Uporabniška ocena: / 1
SkromnoOdlično 

vsi-so-videli-mackozivijo-zivijoAmeriški avtor Brendan Wenzel ni samo avtor in ilustrator mnogih slikanic, ampak je tudi predan okoljevarstvenik; v sodelovanju s številnimi organizacijami si prizadeva za ohranitev divjine in ogroženih živalskih vrst po celem svetu, najbolj dejaven je v jugovzhodni Aziji. Strast in poslanstvo pa nista samo del njegovega delovanja, ampak tudi ustvarjanja, saj so njegove slikanice močno zaznamovane s poudarjanjem pomena dialoga, skrbi za okolje in tega, da ne smemo gledati samo sami nase, ampak se moramo znati vživeti tudi v druge. V slovenščini sta trenutno dostopni dve njegovi deli, in čeprav je slikanica Vsi so videli mačko bolj nagrajena in mednarodno prepoznavna, je sploh glede na trenutno dogajanje v Avstraliji in še prej v brazilskem pragozdu bolj aktualna slikanica Živijo, živijo, ki se ukvarja z (ogroženimi) živalskimi vrstami, pa tudi bolj povezana z njegovo strastjo in življenjskim poslanstvom.

Vsi so videli mačko je sicer njegov avtorski prvenec (prej je pri knjigah sodeloval kot ilustrator) iz leta 2016 in je prejemnica mnogih nagrad, med drugim je bila uvrščena na Caldecottov častni seznam in nominirana za najboljšo slikanico leta na portalu Goodreads. V zgodbi spremljamo mačko, ki hodi po svetu »s svojimi brki, ušesi in tačkami« in srečuje razna bitja. Poanta pa je v tem, da jo vsako vidi čisto drugače, ne glede na mačko, kakršna je, ampak glede nase. Otrok jo dojema kot mehko, prijetno in z velikimi prijaznimi očmi, kot nalašč za ljubkovanje; lisica vidi tolsto mačko, ki bi jo lahko nasitila; miš po drugi strani vidi samo njene grozeče kremplje in zobe. Ker pa je samo toliko bitij, ki imajo do mačke nekakšen »neposreden« odnos (prijatelj, plen, sovražnik), Wenzel uvede drugo kategorijo, in sicer dejanske načine, kako nekatere živali vidijo, tu pride na vrsto čebela, ki jo zaradi deljenega očesa vidi s pikicami, pa kača, ki vidi toplotno sliko mačke, deževnik, ki zaznava tresljaje, ki potujejo v zemljo, po kateri se mačka sprehaja, ali pa netopir, ki jo zaznava na podlagi odboja zvočnih valov. Čeprav se v knjigi srečata dva načina videnja, je pripoved vseeno učinkovita, ker bo tudi za mlajše otroke dovolj razgibana in hkrati preprosta (tu pomagata tudi njen ritmična narava in ponavljanje »refrena«). Tudi vizualno gre za privlačno delo, ilustracije so enostavne, po navadi vključujejo le nekaj elementov in temeljijo na večjih barvnih površinah osnovne barvne palete. Hkrati pa so dovolj prikupne in mehke, da pritegnejo. Zgodba pa se ne konča z zamiranjem naštevanja, ampak preseneti z obratom, saj vidimo, kako mačka vidi samo sebe. Tu ne gre za neko prisiljeno zadevo, ampak dejansko za način, kako se mačka vidi v naravi – in sicer s pomočjo odseva na vodni gladini. Kdo bi rekel, da se torej tudi sama vidi drugače, popačeno, ne takšno, kot je v resnici, a Wenzel s celotno knjigo ne sporoča le tega, da se moramo zavedati različnih perspektiv, ampak tudi to, da objektivna resnica kot taka sploh ne obstaja, da torej nobeno videnje mačke ni »pravilno« niti ni nobeno »napačno«.

Tudi pri slikanici Živijo, živijo gre za precej osnoven koncept, v bistvu še bolj osnoven kot pri Mački. Živali so razporejene po »skupinah« (črne, bele, velike, majhne, črtaste, pikaste, vzorčaste, bodičaste, tihe, glasne itd.) in se med seboj prijazno pozdravljajo – lahko pa slikanico beremo tudi tako, kot da bralec pozdravlja živali, ki jih sreča na straneh. Živali so predvsem absolutno prisrčne, pa tudi zelo zanimive in raznolike, s tem pa Wenzel opominja na čudovito raznovrstnost živalskega sveta in hkrati na njegovo strašno ogroženost. Vizualno se po podolgovatem formatu razpotegnejo v dolg sprevod, ki se vije vse do dveh otrok, ki se čudita tej krasni povorki. Na koncu slikanice pa sledi malo bolj didaktično gradivo, najprej avtorjev pripis, v katerem pojasni, da smo srečali tudi nekatere živali, ki so se znašle na seznamu potencialno ogroženih, ranljivih, ogroženih ali skrajno ogroženih vrst, na koncu pa sledi še legenda vseh sodelujočih, ki bo presenetila tudi odraslega bralca, saj bo za nekatere živali slišal prvič, pri legendi pa je v slovenskem prevodu dodana še opomba, ki pojasni, da za nekatere od teh živali v slovenščini imena še sploh ni, in potencialnega mladega bralca navduši za raziskovanje neznanega ali spregledanega. Čeprav je sama »zgodba« knjige neobstoječa, saj gre samo za živali, ki se jih pozdravlja, na koncu njeno sporočilo zazveni in močno udari – kaj, če smo nekatere izmed teh vrst pozdravili zadnjič? Kaj, če bodo nekatere preživele samo še v knjigah? Kaj lahko spremenimo? Knjiga res naredi ogromno za zavedanje o okoljski problematiki, povrh pa še na zelo pozitiven, sproščen način, kar je zagotovo ena izmed avtorjevih največjih vrlin. Nič čudnega, da se Wenzel hitro utrjuje kot eden izmed ključnih sodobnih avtorjev slikanic – in glede na družbeno dogajanje in odzive vladajočih politik mu materiala še dolgo ne bo zmanjkalo.

Informacije o knjigah so dostopne na spletni strani - Živijo, živijo / Vsi, so videli mačko.

Avtorica: Veronika Šoster

Deli

 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.