Lučka brez vžigalice – Annet Schaap, Lučka. Sanje, 2019. Prevedla Mateja Seliškar Kenda. / Špela Sabati

Uporabniška ocena: / 1
SkromnoOdlično 

lucka flatAnnet Schaap, ki je bila na Nizozemskem do nedavnega poznana predvsem kot ilustratorka, je leta 2017 izdala svoj književni prvenec z naslovom Lučka in zanj takoj prejela zavidljivo število nagrad in pohval. Lučka je otroški roman, ki je lani dobil tudi prevod v slovenščino, odlično ga je prevedla Mateja Seliškar Kenda.

Roman pripoveduje zgodbo deklici Lučki, svetilničarjevi hčeri, ki živi z očetom tik ob morju. Dogajanje se začne neke nevihtne noči, ko gre vse po zlu. Luč v svetilniku se predolgo ne prižge, za katastrofo, ki temu sledi, pa mora del odgovornosti prevzeti tudi Lučka, ki je za kazen poslana v Črno hišo, o kateri urbana legenda pravi, da v njej straši: »V Črni hiši, strašni hiši, / povsod pošastni krik se sliši«.

Zgodba, ki nas ponese na pustolovščino, pripoveduje o morju, deklici, pogumu in odraščanju ter se na zanimiv način prepleta z znamenito Andersenovo pravljico Mala morska deklica. Kot to izdajo platnice, se Lučka pravzaprav začne tam, kjer se zgodba o mali morski deklici konča. Ali bolje rečeno tam, kjer bi se lahko končala, če bi imela za malo morsko deklico manj strašen in ne tako pogubni konec. Nenazadnje se roman celo odpre s citatom iz Andersenove pravljice: »'Vseeno hočem!' je rekla mala morska deklica in prebledela kakor smrt. / 'Vendar tudi jaz zahtevam svoje plačilo!' je dejala čarovnica. / 'In to ne skromno.'« ter z Brechtovim citatom iz Opere za tri groše »In trebušasta ladja / s topovi v dveh vrstah / bo odplula za menoj«, ki zaradi razbojniškega pridiha nekoliko omili tesnobno naravo prvega.

Pisanje Annet Schaap se naslanja na tradicionalno pravljično izročilo, po temačnem vzdušju spominja na Grimmove pravljice, glede na kraj nastanka in vsebino pa še toliko bolj na Andersenove pravljice, z očitno navezavo na Malo morsko deklico. Pravzaprav je skoraj težko doumeti, da gre za moderno besedilo, saj bi ga z lahkoto umestili v čas pravljic 19. stoletja. Če se izrazim s Foucaultovim besediščem, je Andersen vzpostavil »neskončne možnosti diskurza«. Enostavneje rečeno, njegova veličina se kaže tudi v tem, da ni ustvaril le svojih del, temveč tudi podlago, na katerih vznikajo druga dela. Pravljica Mala morska deklica je namreč prevzela že tolike, da je dobila še nepreštevno število oblik, interpretacij in adaptacij. Tudi Lučka predstavlja takšen hommage omenjeni pravljici.

Liki v Lučki so v osnovi predstavljeni enodimenzionalno in tradicionalno, kljub temu pa je zgodba iz vidika odnosov precej didaktična, ponuja namreč ogromno tematik, ki lahko služijo kot izhodišče za pogovore z mlajšimi bralci. Nekaj več globine imata protagonistka Lučka in Edvard, njen skrivni zaveznik in prijatelj, s katerim stketa izredno prisrčen odnos, otroško pristen in poln nenadzorovanih čustev. Poleg tega sta si vsem razlikam navkljub prav nenavadno podobna, oba se v mislih rada pogovarjata z odsotnim staršem. Annet Schaap je treba priznati dobro zasnovo zgodbe, poznavanje tradicije pravljic in prepletanje s sodobnimi tematikami. V le nekoliko pretirani interpretaciji bi lahko Edvard predstavljal begunskega otroka, konec koncev je za Lučkino dojemanje sveta tudi on prišel »iz morja«.

Lučka ima v svoji pripovedi tudi globlje ideje in pomene, ne samo dogajalne pripovedi, ki praviloma pritegne mlajše bralce. Naslovni roman je zgodba o veri v človeka, njegovi vztrajnosti, determiniranosti, pogumu in vrednotah, ki se izkazujejo predvsem v odnosih (npr. med očetom in hčerko). Lahko bi rekli, da odnosi predstavljajo idejno središče, okoli katerega se pripenjajo še drugi (že omenjeni) močni motivi.
Poleg tega je Lučka prava domišljijsko potovalna in izredno vizualna izkušnja. Pisateljičin slog je obarvan z nekaj dekadenčne romantike, otročje bujno čustvenostjo in fantazijo, ki se prepleta z ironijo. Kot zgodba o zgodbah spominja še na Petra Pana (J. M. Barrie) in Neskončno zgodbo (M. Ende), ton prevoda pa bolj kot na Andersenove pravljice spominja še na Čudežno popotovanje Edwarda Tulana (K. DiCamillo) in morda še na Zgodbo o podgani: Walter (B. Wersba).

Informacije o knjigi so dostopne na spletni strani založbe.

Avtorica: Špela Sabati

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.